Po svoji smrti me je moja mati obiskala trikrat. Poskušala mi je pokazati, da obstaja posmrtno življenje. Ko je še živela, sva sklenili dogovor, da me bo skušala osvestiti.

Zadnji obisk moje matere je bil najbolj presenetljiv. Ležala sem na mali postelji z baldahinom v svoji sobi, sobi iz mojega otroštva, v sobi – in na postelji – kjer je umrla moja mati. Luč je gorela. Skozi okno (na deželi so noči zelo temne) sem slišala neprekinjeno šumenje vetra v listih na drevesih. Naenkrat se mi je prikazala moja mati. Stala je na pragu. Ozrla sem se, jo zagledala in bruhnila v jok.

»Kako lahko živim brez nje?« sem pomislila. Zaskrbljena je stopila korak nazaj. Ni me hotela užalostiti. V tem trenutku sem spoznala, da so nam naša fizična telesa dana s točno določenim namenom: v tem oklepu živimo kot jastogi, vse življenje se trudimo izstopiti iz njega, zato da bi se dotaknili kogar koli in samo za delček sekunde presegli našo osamljenost. Včasih dosežemo ta vrh, ko se ljubimo ali pa ob določenih trenutkih, ko poslušamo glasbo; včasih nam uspe preseči lastno omejenost, kadar smo umetniško ustvarjalni, ko občudujemo gorsko pokrajino ali kadar očarano opazujemo vodni slap. Skozi večji del našega življenja se trudimo izstopiti iz naše lupine, a zaman. Nenadoma sem razumela, da nam v tem snovnem svetu ni namenjeno, da bi se srečevali na ta način.

Nismo dovolj močni, da bi lahko prenesli čisto ljubezen brez kakršnihkoli primesi.

Zaskrbljena, kakor da bi se mi hotela opravičiti, je mati počasi izginila. Od takrat je nisem več videla. Danes je minilo deset let od takrat in razmišljam, da bi bilo zabavno ponovno poskusiti. Mogoče bi se tokrat spomnila in jo vprašala o smrti in življenju. Vendar pa se sprašujem, ali imamo pravico vedeti. Tukaj spodaj imamo plašnice na očeh in zaradi razlogov, ki jih ne razumemo, se igramo slepe miši z Bogom; in predpostavljam, da bi pokvarili igro, če bi goljufali in že vnaprej vedeli, kakšna je nagrada.

Nikoli nas ne bi smelo biti strah.

Vedeti bi morali, da obstaja nekaj višjega.

Želeti bi si morali potopiti se v to morje ljubezni, kar Bog je, da bi zaslutili 'onostranstvo'. Verjetno je to tudi razlog, zakaj nas angeli tako poredko obiskujejo.

Sophy Burnham