Človek, zgodovinsko bitje preteklosti, ki se povezuje s sedanjosti, živi v zavesti časa, torej v sedanjosti. Sedanji trenutek ne more skrčiti na mikroenoto časovnega toka, na majhno piko, ki lebdi med preteklostjo in prihodnostjo. Ta pika ne predstavlja celote trajanja, saj smo jo skrčili na minimalno enoto trajanja, zato \"zdaj\" ni več realen. Če si zamislimo kakršno koli dolžino ali širino trajanja, je vselej del preteklosti in prihodnosti. Toda matematika tu ne funkcionira. Ob upoštevanju teh dveh zanikajočih se prvin, t.j. preteklosti, ki je ni več in prihodnosti, ki še ni nastopila, pridemo do mejne črte, ki je ne moremo opredeliti in kvanitificirati. Zato je pomembno, da sedanji trenutek občutimo kot zavest časa, v katerem se spajata preteklost in prihodnost, da odkrivamo spremenljivst njegovega trajanja v pomenu enote \"Zdaj\". Človek hoče ta tok časa vnesti v enoto \"Zdaj\", ki ne mine, ki pa po svojem bistvu predstavlja vekotrajnost, saj v doživljanju trajanja in njegove stalnosti doživlja sam sebe kot enkratno, z vsakim najmanjšim delcem časa neponovljivo bitje. Človek ima vse svoje življenje za sedanjost, zato naj bo to življenje takšno, da ga bo z veseljem razširjal tudi v prihodnost. Zato življenje naj bo plodno in ustvarjalno. Nauk: Človek poskrbi za vsak svoj trenutek, ki ga živiš, da bo na črti med minljivostjo in prihodnostjo ostal v znamenju tebe kot avtentičnega zavestnega bitja. Ne hodi gluh in slep mimo tega tako lepega enkratnega življenja!
Doris

[ Odgovori na to | # ]