Dragi Stojči,
vsaka vejica ima svoj pomen. V slovničnem pomenu vejice ločujejo stavke, v pravu se vejica postavlja pomensko, vejice pa ki rastejo iz človeka ali jih človek vstavlja v svojo dušo lahko pomenijo miselne poti, krepost, moč, vztrajnost, , srčnost, pogum, rušenje odnosov zunaj nas ali v nas samih in še druge pomene imajo. Drevo, ki raste v tebi se razraste v številne vejice. Nekatere vejice imajo večbarvne cvetove, ki dozorijo v sadeže, nekatere imajo samo zelene liste, nekatere pa samo štrleče krne. In če to drevo raste iz neživega sveta navzgor proti svetlobi in ima to drevo svoj bios v človeku, lahko imajo te vejice v tebi tudi nekaj nadčloveškega, duhovnega, učlovečijo se in zajecljajo svojo človeško besedo, kar je znamenje duhovne prebujenosti. Te vejice se sprva prebudijo in ravnajo zgolj nagonsko, zaživijo na vrojenih in delno že priučenih refleksih sesanja materinega mleka in nato rastejo iz izkušenj in znanja. Razvijajo se z oprijemanjem opornikov, iztegovanjem v dolžino in višino in z odklanjanjem vsega, kar lahko škoduje njihovi rasti. V njih je zasvetila tleča iskra razuma. S tem je učlovečenje končalo, nato se odpre polje svetlobe. In te vejice so zmaga duha nad materijo. Vse se začne razodevati v svetu njihovih čutnih držaljajev, njihovih odzivov, v njihovih cvetovih, sadežih in pomenu teh vejic, po katerih bi hotele plaziti mravlje, hrošči in čebele, a ker je to drevo tako spremenjeno in bog sega po njem s svetlobo in odprtostjo in ker te številne vejice vabi v božji svet svojega razodetja v človeku samem, se jih plazilci ne dotaknejo več. Nekoč sem osuplo obstaja, saj sem na drevesu videla toliko vejic, da jih še prešteti nisem mogla. Vprašala sem jih, odkod ste vendar ve vejice zrasle? Odgovorile so mi v nekem meni nerazumljivem jeziku. Dojela sem, da so prejele duhovno transfuzijo krvi s črpanjem duhovnega vrelca besede in njene oživljajoče moči.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]