Treba je razumeti misel modreca sedmega Dalaj Lame. Vsak človek se preverja in ob vsakem trenutku svojega življenja s kesanjem ugotovi, da je v življenju premalo storil, da bi lahko več. Ugotovi, da je v življenju trosil čas za nepomembne reči, ki niso prispevale k njegovi duhovni rasti in s tem k zorenju. Človek naj bi s smrtjo dosegel zrelost in polnost svojega življenja, da ga lahko mirno sklene, vendar le če se je v življenju naučil živeti. Vendar znati živeti ne pomeni samo to, pomeni tudi znati umirati. Vsak trenutek življenja smo obenem že za trenutek bliže smrti. Umiranje pa je hkrati tudi zorenje, izpolnitev cilja. Smrt ni izničenje tega kar smo v življenju dobrega naredili, temveč je njegova dopolnitev in izpolnitev smisla. Sedmi Dalaj Lama je imel v mislih vse tiste drobne cilje življenja, ki se stekajo v čedalje širšo reko in se nato izlijejo v morje. Zato je življenje božansko, dopolnitev in vrhuec življenja pa ima božanski navdih. Človeka dviga religiozno upanje, da bo živel posmrtno življenje onkratj tega življenja. Človek skuša transcendirati smrt s svojo trenutno človeško zemeljsko kondicijo. Človek se vedno poslavlja s tega sveta s svojo zadnjo dobro besedo, ki jo kot sporočilo položi poleg svoje oporoke v kuverto. Tudi ko umre je še njegova beseda živa, tudi neizgovorjena, ker je ohranjena v srcu umirajočega.
Doris

[ Odgovori na to | # ]