NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zen V.   
    torek, 2. september 2003 @ 05:15 CEST
    Uporabnik: ten-nej

    * Duhovna rast

    Shuzan (Shou-shan, 926-992) je nekoč ob zboru svojih učencev dvignil kvišku svoj shippe [Palica dolga okoli enega čevlja in pol, narejena je iz deljenega bambusa povezanega z trstjem. Izgovarja se ship-pei.] in rekel:
    »Imenujte to shippe in vi zatrjujete; ne imenujte tega shippe in vi zanikate. Sedaj, ne zatrjujte niti ne zanikajte, kako bi vi rekli temu? Govorite, govorite!« Eden od učencev je prišel iz vrste, vzel shippe iz mojstrovih rok, ga prelomil na dva kosa in rekel: »Kaj je to?«


    Tistim, ki so vajeni ukvarjanja z abstrakcijami in visokimi temami, se vse to lahko zdi precej banalna zadeva, namreč, le kaj naj oni, globokoumni filozofi, počnejo z nepomembnim kosom bambusa? Kako to zadeva tiste učenjake, ki so popolnoma prevzeti v globoki meditaciji, ali je to imenovano bambusova palica, ali ne, ali je zlomljena, ali vržena na tla? Toda za privržence Zena je ta Shuzanova izjava prežeta s pomenom. Najprej v resnici spoznajmo stanje njegovega uma, v katerem je postavil to vprašanje in s tem smo dosegli naš prvi vstop v domeno Zena. Bilo je kar nekaj mojstrov, ki so sledili Shuzanovem zgledu in držeč svoj shippe pred sabo, zahtevali od svojih učencev zadovoljiv odgovor.



    Rečeno bolj abstraktno, kar bo mogoče bilo za večino bralcev bolj sprejemljivo, zamisel je, da dosežemo potrditev, ki je višja od logičnih antitez zatrjevanja in zanikanja. Običajno si ne drznemo iti onstran antitez samo zato, ker si predstavljamo, da ne moremo. Logika nas je tako ustrahovala, da zlezemo vase in drgetamo, kadarkoli je omenjeno njeno ime. Um, ki je vse od prebujenja intelekta prisiljen delovati pod najstrožjo disciplino logičnega dualizma, se noče otresti njegove navidezne nepogrešljivosti. Nikoli se nam ni posvetilo, da nam je mogoče uiti tej samo-postavljeni intelektualni omejitvi; vsekakor pa razen, če se ne prebijemo skozi antitezi »da« in »ne«, ne moremo nikoli upati, da bi živeli pravo življenje svobode. In duša je vedno jokala za njim, pozabljajoč, da konec koncev niti ni tako težko doseči višje oblike potrditve, kjer se med zanikanjem in zatrjevanjem ni nobenih nasprotujočih si razlik. In Zenu lahko pripišemo, da je bila ta višja potrditev končno dosežena s pomočjo bambusove palice v roki Zen mojstra.

    Samo po sebi je umevno, bi ta palica, ki je bila tako izpostavljena, lahko bila katera koli izmed neštetih reči, ki obstajajo v tem svetu posameznosti. V tej palici odkrijemo zbrane tako vse mogoče obstoje kot tudi vse naše možne izkušnje. Ko poznamo to – ta preprosti kos bambusa – poznamo celotno zgodbo na najbolj vse prežemajoč način. Držeč ga v roki, držim celotno stvarstvo. Kakršnokoli izjavo o njem izrečem, je prav tako narejena iz vsega drugega. Kadar je doseženo neko bistvo, mu vsa ostala bistva sledijo. Kakor uči Avatamsaka (Kegon) filozofija: »Eno obsega Vse in Vse je stopljeno v Enem. Eno je Vse in Vse je Eno. Eno prežema Vse in vse je v Enem. Tako je z vsakim objektom, z vsakim obstojem.« Toda, zapomnite si, tukaj ni nobenega panteizma, ne teorije identitete. Kadar je namreč bambusova palica pred vami, je to samo palica, tedaj ni v njej povzetega nobenega stvarstva, nobenega Vsega, nobenega Enega; celo kadar je izjavljeno da, »Jaz vidim palico.« ali da »Tukaj je palica.«, vsi zgrešimo. Zena ni več tam, še mnogo manj pa filozofije Avatamsake.


    V enem od predhodnih člankov sem govoril o nelogičnosti Zena, tako da bo bralec lahko sedaj vedel, zakaj Zen nasprotuje tako formalni kot neformalni logiki. Namen Zena ni, da bi njemu na ljubo gledali nelogično, ampak pripraviti ljudi do spoznanja, da logična doslednost ni dokončna in da obstaja določena transcendentalna izjava, ki ne more biti dosežena z golo intelektualno bistroumnostjo. Intelektualna šablona »da« in »ne« je zelo udobna, kadar stvari potekajo na njihov običajen način; kakor hitro pa se pojavi temeljno vprašanje življenja, pri zadovoljivem odgovarjanju nanj, intelekt propade. Kadar rečemo »da«, zatrjujemo in z zatrjevanjem se omejujemo. Kadar rečemo »ne«, zanikamo in zanikanje je izključitev. Izključitev in omejitev, sta navsezadnje ena in ista stvar, umor duše; zakaj, ali ni življenje duše tisto, ki živi v popolni svobodi in popolnem soglasju? V izključitvi ali omejitvi ni nobene svobode ali soglasja in Zen se tega dobro zaveda. Ustrezno z zahtevami našega notranjega življenja, nas Zen vzame v absolutno domeno, znotraj katere ni nobenih antitez katerekoli vrste.

    Zapomniti pa si moramo, da živimo v potrjevanju in ne v zanikanju, kajti življenje samo je potrjevanje; in to potrjevanje ne sme biti tisto, združeno ali pogojeno z zanikanjem; tako potrjevanje je relativno in nikakor ni absolutno. S takim potrjevanjem življenje izgubi svojo ustvarjalno izvornost in se obrne v mehanični proces mletja v nedogled, v nič drugega, kot brezdušno meso in kosti. Da bi bilo svobodno, mora biti življenje absolutno potrjevanje. Presegati mora vse mogoče pogoje, omejitve in antiteze, ki zavirajo njegove svobodno dejavnost. Ko je Shuzan povzdignil svojo palico iz bambusa, je od svojih učencev hotel, da bi razumeli in uresničili to obliko absolutne potrditve. Katerikoli odgovor je zadovoljiv, če prihaja iz posameznikovega najbolj notranjega bitja, kajti absolutno potrjevanje je vedno takšno. Zato Zen ne pomeni golega pobega iz intelektualne ujetosti, ki se včasih konča v skrajni objestnosti. V Zenu je nekaj, kar nas osvobaja od pogojev ter nam hkrati daje določeno trdno oporo, ki pa vsekakor ni opora v relativnem smislu. Zen mojster si prizadeva, vzeti učencu vse opore, ki jih je kadarkoli imel, vse od njegove prve pojavitve na zemlji, potem pa ga opremiti z nečim, kar v resnici ni opora. Če bambusova palica ne pomaga, bo prišlo prav vse, karkoli pride v roke. Nihilizem ni Zen, kajti bambusove palice ali karkoli drugega, ne moremo odpraviti tako, kakor lahko besede in logiko. To je dejstvo, katerega pri študiju Zena ne smemo spregledati.


    Za ilustracijo bom podal nekaj primerov. Toku-san (Teh-shan, 780-865) je ponavadi, kadarkoli je prišel v dvorano, da bi pridigal, zamahnil s svojo veliko palico in rekel: »Če izustite besedo, vam bom dal trideset udarcev; če ne izrečete besede pa prav tako, trideset udarcev po glavi.« To je bilo vse, kar je svojim učencem rekel. Nobenih dolgih govorov o religiji ali morali; nobenih abstraktnih razgovorov, nobenih dlakocepskih metafizik; nasprotno, precej brezobzirno teptanje. Tistim, ki povezujejo religijo z malodušnostjo in svetohlinstvom, se mora Zen mojster zdeti obupno neotesan človek. Toda, kadar so dejstva obravnavana kot dejstva, brez česarkoli posrednega, so to na splošno neotesane stvari. Pogledati jim moramo naravnost v obraz, kajti nobeno mižanje ali izogibanje ne bo imelo nobene koristi. Notranje oko mora biti odprto pod točo tridesetih udarcev. Absolutna potrditev mora vstati iz ognjenega kraterja življenja samega.

    To naj ne bi bilo smatrano kakor uganka, narejena zato, da bi vas zmedla. V tem ni ničesar igrivega; če ne uspete odgovoriti, se morate soočiti s posledicami. Ali boste v celoti zvezani s svojimi lastnimi zakoni misli, ali pa boste popolnoma svobodni v zatrjevanju življenja, ki ne pozna nobenega začetka ali konca? Ne morete oklevati. Zagrabite dejstvo ali pa ga pustite, da se izmuzne – med tema dvema možnostma ni nobene izbire. Zenovska metoda vzgajanja se v glavnem sestoji iz postavljanja posameznika v precep, iz katerega si mora izmisliti pobeg, vsekakor ne skozi logiko, ampak skozi um višjega reda.


    Kaj je potem absolutna potrjevalna izjava? Ko se je Hyakujo (Pai-chang, 720-814) želel odločiti kdo bo naslednji vodja Tai-kuei-shan samostana, je k sebi poklical dva svoja glavna učenca, postavil na tla skodelico, katero budistični menih vedno nosi s sabo in jima rekel: »Ne imenujta tega skodelica temveč mi povejta, kaj je to.« Prvi je odgovoril: »Temu ne moremo reči kos lesa.« Predstojnik tega odgovora ni smatral za ustreznega, zato je pristopil še drugi, ki je nalahno prevrnil skodelico in brez kakršnekoli pripombe potihoma odšel iz sobe. Za novega predstojnika samostana je bil izbran on, ki je kasneje postal »predstojnik tisoč petsto menihov«. Ali je bilo to podiranje skodelice absolutna potrditev? Lahko ponovite to dejanje, vendar ni nujno, da boste bili spoštovani, kot da razumete Zen.

    Zen prezira ponavljanje ali posnemanje kakršnekoli vrste, zakaj le to ubija. Zaradi istega razloga Zen nikoli ne razlaga ampak samo potrjuje. Življenje je dejstvo in nobena razlaga ni potrebna ali primerna. Razlagati pomeni opravičevati in zakaj naj bi se opravičevali za življenje? Živeti – ali ni to dovolj? Živimo, potrjujmo! Znotraj tega leži Zen v vsej svoji čistosti in v vsej svoji goloti.

    Isto je menih nekoč vprašal Joshuja: »Vse stvari so zvedljive na Eno; kje lahko zvedemo to Eno?« Mojstrov odgovor je bil: »Ko sem bil na področju Tsin, sem imel meniško haljo, ki je tehtala sedem chin-ov.« To je eden izmed najbolj razvpitih izrekov, kar so jih kadarkoli izustili Zen mojstri. Nekdo lahko vpraša: »Ali je to tisto, kar je mišljeno z absolutno potrditvijo? Kakšna mogoča povezava obstaja med menihovo haljo in enostjo stvari?« Naj jaz vprašam: Verjamete, da vse stvari obstajajo v Bogu, toda kje je bivališče Boga? Ali je v sedmih chin-ih meniške halje? Ko rečete, da je Bog tukaj, ne morete več reči, da je tam; vendar ne morete reči, da je nikjer, saj je po vaši definiciji Bog vse prisoten. Tako dolgo, kot smo ovirani od intelekta, ne moremo spraševati boga, kakor on je; iščemo ga povsod, vendar on vedno odleti stran od nas. Intelekt želi, da bi ga imel lociranega, vendar je v njegovi lastni naravi, da ne more biti omejen. Tu je velika, zadrega v katero je vprežen intelekt, ki se ji ne moremo izogniti. Kako bomo našli pot iz nje? Joshujeva meniška halja ni naša; njegovega načina rešitve ne moremo slepo slediti, namreč vsak izmed nas si mora izboriti svojo lastno pot. Če nekdo pride k vam z istim vprašanjem, kako boste nanj odgovorili? In ali nismo na vsakem zavoju življenja soočeni z istim problemom? In ali ni vedno težil za najbolj takojšnjo in najbolj praktično rešitev?

    Guteijev (Chu-chih) priljubljen odgovor na vsako vprašanje, ki so mu ga postavili, je bil, da je dvignil enega od svojih prstov. Njegov mali služabnik, ga je posnemal in kadarkoli so tujci fanta vprašali o učenju njegovega mojstra, je dvignil svoj prst. Ko je Gutei nekega dne za to izvedel, je dečka poklical in mu prst odrezal. Deček je v strahu in bolečini poskušal pobegniti stran, vendar ga je mojster poklical nazaj, ko je mojster dvignil svoj prst. Deček je skušal oponašati mojstra, kot je bila njegova želja, toda prsta ni bilo več tam in tedaj se je nenadoma pomen vsega tega zrušil nadenj.
    Posnemanje je suženjstvo. Črki ne smemo nikoli slediti, samo duh mora biti dojet. Višja potrditev živi v duhu. In kje je duh? Iščite ga v svojem vsakodnevnem izkustvu in znotraj tega leži obilje dokazov za vse, kar potrebujete.


    V sutri beremo: »Na vzhodnem delu mesta je živela stara žena, ki je bila rojena tedaj, ko je bil rojen Buda in sta živela na istem mestu vsepovsod vsa njuna življenja. Stara žena ni hotela videti Bude; če se je kdaj približal, se mu je na vsak način poskušala izogniti, tekajoč gor in dol se je skrivala tu in tam. Toda nekega dne, ko je odkrila, da je nemogoče, da bi mu ušla, si je z dlanmi pokrila obraz in glej, Buda se je pojavil med vsakim izmed njenih desetih prstov. Naj vprašam: 'Kdo je ta stara gospa?'«

    Absolutna potrditev je Buda; ne morete pobegniti od njega, saj se on sooča z vami na vsakem koraku; toda nekako ga ne prepoznate, dokler, kakor Guteijev mali deček, ne izgubite prsta. To je čudno, vendar ostaja dejstvo, da smo kakor »tisti, ki je umrl od lakote, medtem, ko je sedel na vreči riža«, ali še bolje, kakor »tisti, ki je umrl od žeje, medtem, ko je čisto premočen stal sredi reke«. Neki mojster gre še korak dalje in pravi, da »smo mi riž sam in voda sama«. Če je tako ne moremo resnično reči, da smo lačni ali žejni, saj že od samega trenutka nič v nas ni bilo v pomanjkanju. Menih je prišel k Sozanu (T´sao-shan, 840-901), proseč ga naj bo radodaren, ker je bil precej obubožan. Sozan je zaklical: »O moj cenjeni gospod!«, na kar se je menih takoj odzval. Potem je rekel Sozan: »Pravkar si spil tri velike čaše najboljšega doma narejenega chu-ja (alkoholna pijača), in še vedno trdiš, da si nisi še nikoli omočil ustnic!«. Morda smo mi vsi kakor ta bogat menih; ko smo že precej napolnjeni, nikoli ne dojamemo dejstva.


    Za zaključek, je tukaj še ena izmed neštetih izjav, ki jih mrgoli v Zen literaturi in absolutno potrjuje resnico Zena. Seihei (Tsing-ping, 845-919) je vprašal Suibija (T´sui-wei):
    »Kaj je temeljno načelo budizma?«
    »Počakaj«, je rekel Suibi; »ko ne bo nikogar v bližini, ti bom povedal.«
    Čez nekaj časa je Sihei ponovil zahtevo rekoč: "Sedaj ni nikogar tod okoli; rotim te, razsvetli me.«
    Suibi je vstal iz svojega stola in odpeljal nestrpnega iskalca v bambusov gozd, vendar ni rekel ničesar. Ko je slednji spet prosil za odgovor, je Suibi zašepetal: »Kako visoki so ti bambusi! In kako nizki so tisti tam čez!«


    (Napisal Suzuki, za Slovenske iskalce in srečolovce priredil Te-nay)

    Zen (1)
    Zen (2)
    Zen (3)
    Zen (4)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Zen (1)
  • Zen (2)
  • Zen (3)
  • Zen (4)
  • Več od avtorja ten-nej
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030814101559135

    No trackback comments for this entry.
    Zen V. | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,45 seconds