Dragi Stojči,
prav si odgovoril predhodnemu piscu komentarja. Srce je tisto, ki šteje. Bog je pisihično dejstvo človeka, nikakor pa ne bi mogla reči, da je to dejstvo rezultat zmanipuliranega človeškega uma. Manipulacija je zloglasno pranje možganov, nekaj totalitarnaga, diktatorskega. Nihče nikomur ne vsiljuje na tak način boga in predstave o popolnosti, kajti popolnost obstaja, brez vsiljevanja. Območje filozofskega boga ali popolnost je za vsakega človeka popolnoma svobodno. Vstopa vanj v mejah svojih potreb in filozofskih ter življenjskih nazorov in izbira svoj načn oziroma svojo pot do popolnosti. Dokaz za božjo popolnost so nebo, reke, gozdovi, rastlinje, živalstvo in ti človek. Vse deluje v popolnem redu, tudi to da smo dobri in da imamo srce. Človeško bitje si venomer prizadeva doseči popolnost božjega.

Znajdemo se pred svojevrstnim paradoksom. Ali naj bi bil zmanipulirani človeški um popolen. Zdravemu, preprostemu, naravnemu in nepokvarjenemu razumu je to razumljivo. Oči se mu na mah odpro, ko začuti v svoji bližini popolnost dobrote in poštenje srca. Sloviti cesar Neron je imel modreca in filozova Seneko, ki je bil dobri človek s širokim človeškim srcem, za dvornega norca. Z izničenjem težnje k popolnosti, za katero je ustvarjen sinonim \"bog\", bi izničili pot, ki nas vodi do dobrote. Na vrhu vrednostne lestvice bi ostali le močni in mogočni, ne pa dobri človek, etični človek. Dobrota in etičnost pa sta čista kakovost v težnji za popolnostjo. Če bi več tisočletno kulturo, v kateri biva duh vere v božjo popolnost imenovali manipulacija in bi naše življenje šlo le v smeri večanja blaginje in udobnosti življenja in bi se ljudje brez dobrote in prijateljstva izkazali kod sovražniki, naprdek kot polom, blaginja bi se spremenila v nesrečo, udobnost pa v rastočo ogroženost, bi zrušili ravnovestje našega mišljenja in čutenja in bi se naenkrat čutili prazni. Zato pot po kateri smo prišli do določene stopnje človeških vrednot (npr. deset božjih zapovedi) v potrebi po božji popolnosti ne moremo imenovati manipulacije človeškega uma, temveč krepost ali etično kakovost. Nikar si ne izpodmikajmo podlago naše kulture, ki predstavlja vrednostno lestvico, na kateri kot biser blesti nedosegljiva popolnost človeškega bitja, ki teži k božji popolnosti. Jaz ne vidim v komentatorjevi trditvi, da je bog rezultat zmanipuliranega človeškega uma, prav nobenega zmagoslavja razuma. Vsaka kakovost mišljenja vključuje v svojem bistvu tudi posebnost kakovost, ki je globlja in jo moramo občutiti v srcu, ki je kamra našega duhovnega sveta.
Upam, da mi avtor misli o manipulaciji človeškega uma ne bo zameril, če se z njim ne morem strinjati. Lep pozdrav

Doris

[ Odgovori na to | # ]