Brez težav odpuščam, ko se zavedam, da obstajajo vesoljni zakoni, ki dovoljujejo, da se mi zgodi samo to, kar sam ustvarim, zaslužim ter je v dobro mojega procesa razvoja.

Brez težav odpuščam, ko imam v mislih, da je pravično in modro Božansko Bitje dovolilo, da je drugi naredil to, kar mi je storil.

Brez težav odpuščam, ko razumem, da obstajam znotraj Božanskega Načrta. Da se mi vse dogaja v mojo dolgoročno korist.

Brez težav odpuščam, ko se zavedam, da je drugi izraz Božanskega, s katerim sem naredil tajni dogovor da preiskusim svojo vero, ljubezen, razumevanje in notranjo moč.

Brez težav odpuščam, ko drugega dojemam kot dušo, ki se obnaša kot se, zaradi nezavedanja svoje resnične božanske narave ter zaradi strahu in negotovosti.


Brez težav odpuščam, ko se zavedam, da so vse moje napake in trenutke, v katerih sem deloval brez ljubezni ali sočutja, vodile moje potrebe in strahovi.

Brez težav odpuščam, ko se postavim na mesto drugega in se zavem praznine, zmede in bolečine, ki ga je vodila v ta dejanja.

Brez težav odpuščam, ko prevzamem odgovornost za svojo realnost in se zavedam, da to kar čutim, sam ustvarjam v svojih mislih.

Brez težav odpuščam, ko od drugega ne potrebujem ničesar in torej nisem več v položaju, da bi lahko bil prizadet ali razočaran.

Brez težav odpuščam, ko sem osvobojen igre 'kdo ima prav' in razumem, da če rečem »Odpuščam ti« ne pomeni »Imel si prav« temveč preprosto »Razumem te in odločil sem se, da te imam rad točno takega kot si.«

Brez težav odpuščam, ko se osvobodim vloge žrtve, ki potrebuje nekoga, ki ga dela za žrtev.

Drugim odpuščam, ko sem osvobojen napačnega miselnega procesa, ki govori »ker sem žrtev, me drugi zlorablja in jaz sem dober in on je slab torej jaz sem vreden in on ni«.

Žrtev najde svojo varnost in osebno vrednost v tem, da ga nekdo naredi za žrtev in verjame, da če odpusti, izgubi svojo vrednost.

Brez težav odpuščam, ko se spomnim Kristusovih besed: »Tisti, ki ni grešil, naj vrže prvi kamen.«

Takrat se vprašam: Kakšno pravico bi lahko kadarkoli imel, da ne odpustim?

Na osnovi kakšne popolnosti si jemljem pravico obsojati?

Razmišljam: »Tistim, ki so ga križali, je odpustil, z besedami 'ne vedo kaj delajo'.« Ker jih je videl skozi božanske oči, čeprav se sami sploh niso zavedali svojega Božanskega izvora.

In ko ga je Peter vprašal »Kolikokrat moramo odpustitit, sedemkrat?« je Kristus odgovoril »Ne, Peter, ne sedemkrat, temveč sedem krat sedemdesetkrat.« Z drugimi besedami – brez konca.

In ko sem v popolnem zavedanju, prosim odpuščanje vseh, ki so bili prizadeti ali razočarani zaradi mojih dejanj, hotenih ali ne.

Če je mogoče, poskusim popraviti napako, ki je bila storjena in želim zmanjšati bolečino – če mi dovolijo.

Nato se pogovorim z Bogom, spovem svojo šibkost in priznam svoje napake in egoizem.

Nato si odpustim.

Ko odpustim vsem, vključno s sabo,
Se vsi zberemo v ljubezni
V mojem srcu.


http://forums.delphiforums.com/n/mb/message.asp?webtag=realmofbeing&msg=4556.1