Res je, stori vedno tako kot znotraj čutiš, če čutiš pozitivno. Kaj pa če tvoja čustva navdajajo negativne misli? Vsak človek je sezidan iz različnega materiala, ima drugačno notranjo stavbo z različnimi notranjimi občutki. Pred očmi imamo mlade ljudi, ki so že iz zgodnjega otroštva pogrešali pravo toplino ljubezni in pozornosti, bodisi, da niso imeli mater ali da izhajajo iz razrvane družine, polne nesoglasij, prepirpov in neljubih prizorov. Tak mladostnik je utesnjen, čustveno prikrajšan, pred seboj ne vidi svetle lučke. Takšen človek lahko znotraj čuti, da življenje zanj nima nobenih vrednot in celo razmišlja o samomoru. Ljudje tega ne razumejo, ne opazijo njegove utesnjenosti in stiske. Od njega ne pričakujejo, da si bo vzel življenje, vendar on to občuti.
Kaj v primeru, ko je človek tako frustriran in prikrajšan, da ne najde izhoda,da so njegova čustva tako negativna, da vidi pred seboj samo izvotljen smisel življenja, prepad in konec. Zato misel dopolnjujem, da človek naj naredi kar čuti v smislu
vrednot, ki jih nosi v srcu. Kadar pa je človek v težavah in ne zna prenesti silnih bremen in je na poti, da klecne in pade, tedaj je prav da stori to, kar drugi od njega pričakujejo, če
pričkujejo in mu pomagajo, da stori pozitivno dejanje in se znebi svojega občutka avtodestrukcije. Ljudje drugemu lahko veliko pomagamo, ko je kdo v stiski. Zato naj človek stori kar čuti, če pozitivno čuti; človek naj stori to kar drugi od njega pričakujejo, če so ta pričakovanja vrednostna in zanj pozitivna. Človek naj sprejme tudi čustva iz zunanjega sveta, to kar drugi od njega pričakujejo, če v svojem srcu spozna in čuti, da mu hočejo dobro.
Doris

[ Odgovori na to | # ]