Z LADJO TITANIC V ONSTRANSTVO
Slutnje o bodočih katastrofah - klici Kasandre

Novinar Stead je utonil in čez dva dni sporočil svoji hčerki v London, kaj se je zgodilo na tej in na oni strani.

William Thomas Stead, rojen 1849 v Angliji, je bil novinar in glavni urednik raznih revij (Northern Echo, Pall Mall Gazette, Review of Reviews). Štiri leta je urejal spiritualistično glasilo Borderland - Mejna dežela. Kot eden glavnih voditeljev mirovnega gibanja je imel precej vpliva na politiko, zlasti na Cecil Rhodesa. 21. aprila 1912 naj bi imel o tem predavanje v znamenitem newyorškem Carnegie Hallu. Povabil ga je sam predsednik ZDA, William Howard Taft. Preden se je Stead vkrcal na Titanic, je pisal svojemu tajniku: "Čutim, da se bo nekaj zgodilo, nekje in na nek način. In to bo v dobro človeštvu".

Arhidiakon Colley, ki je pozneje izdal knjižico Napovedana katastrofa Titanika, je Steadu pisal, da se bo Titanic potopila. Stead mu je odgovoril: "Odkritosrčno upam, da se nobena od napovedanih nezgod ne bo uresničila; vendar bom vaše pismo shranil in vam bom pisal, ko pridem nazaj".

William Stead je leta 1880 objavil zgodbo o neverjetno velikem brodolomu. Ključen element zgodbe je boj za prostore na nezadostnih rešilnih čolnih. Zgodba se je končala z besedami: "Točno to se bo zgodilo, če potniške ladje ne bodo nosile dovolj čolnov". Prav zaradi tega je Stead našel svojo smrt. Leta 1892 je Stead objavil v svoji Review of Reviews prispevek, ki opisuje potop parnika, ki trči z ledeno goro. Edinega preživelega reši ladja Majestics, ki je, kakor pozneje Titanic, last ladjarskega podjetja White-Star. Ladja Majestics je dejansko obstojala, njen kapitan je bil potem kapitan Titanika, s katerim je utonil. Leta 1909 je Stead pri nekem predavanju opisal samega sebe, kako kot brodolomec v ledenomrzli vodi kliče na pomoč.


Nekaj ur pred trčenjem z ledeno goro je potnik Charles M.Hays, predsednik železniške družbe Grand-Trunk, pripovedoval drugemu potniku, ki se je potem rešil, "da se bo vsak čas zgodila največja in najstrašnejša nesreča, kar jih je bilo na morju".

Medialno nadarjeni Anglež V.N.Turney je ob odplutju ladje pisal gospe Steiger, da se bo Titanic v dveh dneh potopila. Pismo je prišlo 15.4.1912, pisano in oddano pa je bilo en dan pred nesrečo. Ni prostora za objavo vseh napovedi.

Namen William Stead je bil, pripeljati iz Amerike v Anglijo gospo Etto Wriedt, ki je bila eden najboljših medijev. Prvič je bila v Londonu leto poprej na povabilo Steada. Etta Wriedt iz Detroita je imela sposobnost, da so onstranski prijatelji govorili v njenih seansah naravnost, iz zraka, torej ne prek njenih ust. Leta 1911 je sodeloval pri njenih seansah dr.med. Sir Arthur Conan Doyle (avtor Sherlock Holmesa) s svojo materjo. Ta je poročal v svoji klasični Zgodovini spiritualizma, da Wriedtova med 200 seansami v Angliji ni bila nikoli v transu in da je celo debatirala z duhovi, če ni bila njihovega mnenja. Dva, trije ali celo štirje duhovi so se istočasno pogovarjali z raznimi udeleženci. Duhovi so govorili v jezikih, ki jih Wriedtova ni obvladala: francosko, nemško, italijansko, špansko, norveško, holandsko, arabsko, srbohrvaško. Ko se je ladja potopila, je bila Etta Wriedt doma v Detroitu. Veliko prej, kot je bil objavljen seznam potopljenih in rešenih, je prejela cele sezname potopljenih. Tudi Stead se ji je oglasil.

Tri dni po nesreči mu je uspelo priti s stik s svojo senzitivno hčerko Estelle Stead v Londonu. Njena roka je avtomatično opisala nesrečo in kaj se je dogajalo potem v onstranstvu. Steadovo poročanje je izšlo v senzacionalni knjigi Modri otok. Arthur Conan Doyle je napisal predgovor, v katerem pravi, da je to res pravi Steadov slog in da je njegov opis onstranstva izreden. Doyle trdi, da je na svetu malokdo, ki bi se bolj spoznal na poročila iz onstranstva in da zato lahko on sam prav tako kot njegov detektiv Sherlock Holmes, upravičeno sodi, da je Steadovo delo povsem enkratno.

Zmeda po smrti

Kaj je novinar Stead sporočil svoji hčerki? Za časa zemskega življenja ga je silno prevzela knjiga, ki je opisovala onstranstvo. Po večkratnem branju je moral proti svoji volji avtorju priznati jasnost, razumnost in smiselnost. Od takrat naprej je zbiral dokaze o onstranstvu. Prav tako je bil prevzet in presenečen, da se njegovo vedenje o onstranstvu do podrobnosti sklada s tem, kar je sedaj doživel. Potem je sledilo praktično presenečenje, da je bil namreč sposoben takoj po prehodu pomagati drugim. Potem presenečenje, da ga je obdala cela vrsta bivših prijateljev, zaradi česar je šele tedaj prav zaznal, da se je z njim zgodila velika sprememba.

"Naenkrat me je zgrabila želja po telefonu. Kakšen odličen članek za naslovnice mojih časopisov, mi je brnelo v glavi. Potem pa občutek nebogljenosti. Prijela me je misel na svojce doma. Gotovo še nič ne vedo. Kakšne skrbi imajo zaradi mene? Imel sem občutek, da sedim pred telefonom, ki je v okvari. Potem sem v trenutku začel pomagati ljudem, ki so se ob potapljajoči se ladji v ledenomrzlih valovih borili za svoja življenja. Prišel je konec. Bilo je, kot da čakaš na odhod ladje in vztrajaš, dokler niso vsi na ladji. Čakali smo, da je bila nesreča mimo: rešenci - rešeni, mrtvi - živi".

Začelo se je čudno potovanje čudnega moštva proti neznanemu cilju. Tisti, ki so vedeli, kaj se je zgodilo, so zapadli v strašno negotovost glede svojcev in glede lastne bodočnosti. Drugi spet so bili do kraja potrti in apatični do vsega, kar se je dogajalo. Ničesar niso dojemali, ničesar razumeli. Bili so duhovne in duševne razvaline. Na stotine trupel v ledenomrzli vodi, istočasno na stotine duš plava po zraku. Marsikdo je bil obupan, ker ni mogel vzeti s seboj svojega bogastva.

Prizori na ladji na začetku katastrofe so bili vse kaj drugega kot prijetni. Vendar to ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar je sledilo. Pogled na te revne, v trenutku iz življenja iztrgane duše, je bil preprosto grozljiv, srce trgajoč, odbijajoč in gnusen.

Nova domovina

Ko so bili vsi zbrani, so švignili navpično v zrak, kot da bi stali na ploščadi, katero je nevidna roka z vso silo zalučala kvišku v prostor. Pristan je bil pravljičen. Sama lepota in blešč. Novo deželo smo zaznali že od daleč. Tisti, ki smo preje imeli potrebno znanje, smo vedeli, da se bližamo kraju, kjer dobijo svojo prvo domovino tiste duše, ki so bile iztrgane iz zemeljskega življenja nepripravljene. To je bila neke vrste hiša razjasnitve - Clearing House. Od tu odhajajo v predele onstranstva, v katere spadajo. Potem opisuje Stead, kje in kako onstranci živijo, in kako pridejo v stik z nami in še marsikaj.

"TITANIC SE BO POTOPILA"

Angleški poslovnež Connon Middleton je 23. marca 1912 rezerviral potovanje na Titaniku, potem pa več noči zaporedoma sanjal, kako se ladja, okrog katere se borijo brodolomci za življenje, potaplja. Slišal je njihove krike na pomoč.

Leta 1898 je izšla novela The Wreck of the Titan, oziroma Futility. Ameriški pisatelj Morgan Robertson opisuje brodolom superpotniške ladje Titan, ki trči ob ledeno goro in se potopi v severnem Atlantiku. Podobnosti med Titanom in Titanikom so tako presenetljive (tonaža, dolžina ladje, število vijakov, rešilni čolni, za vodo neprepustni oddelki, število potnikov, število žrtev, hitrost pri trčenju), da leži slučajno sovpadanje na področju ena proti triljonom. Do leta 1912 je Robertson objavil 200 pripovedk in devet knjig, slaven pa je postal šele po Titanikovi katastrofi. Zanikal pa je svoje avtorstvo, češ da je imel pri pisanju "astralnega soavtorja".

Gospa Marshall je 10. aprila 1912, dva dni pred nesrečo, s strehe svoje hiše gledala, kako je Titanic odplula iz Southamtona. Nenadoma je začela kričati, da se bo ladja potopila in da naj ljudje vendar nekaj naredijo.

Ladijski tehnik Colin Macdonald je zavrnil tri laskave ponudbe, da prevzame na ladji dobro plačano mesto drugega tehnika. Tehnik J.Jesketh, ki je službo prevzel, je z ladjo utonil. Preden je ladja odplula, je menda kar deževalo odpovedi.


Dar jasnovidnosti je dan tudi zato, da se preprečijo nesreče. Navadno razumemo napovedi, ko je prepozno. Jasnovidci so pogosto klicarji v puščavi - Kasandre. Kasandra je bila hčerka Priamosa. Apolon ji je podelil dar napovedi, ni pa imela daru prepričevanja, ker je Apolonovo snubljenje zavrnila. Zaman je svarila pred Parisom in Heleno in pred trojanskim konjem. Po desetih letih obleganja so Grki zavzeli Trojo, s tem da so podarili Trojancem konja, v katerem so bili skriti vojaki, ki so ponoči odprli vrata Troje Grkom.


Potop Titanika pa ni bila do danes največja nesreča. Neka ruska podmornica je 30.1.1945 potopila ladjo "Wilhelm Gustloff", s 5000 begunci na njej, 4000 jih je utonilo. 10.2.1945 je bila potopljena sanitetna ladja "Steuben" - ca. 3000 mrtvih. 16.4.1945 je bila torpedirana ladja "MS Goya" - 7000 ljudi je utonilo.

Knjige iz onstranstva

Pisatelji, ki so se pečali s spiritualizmom, to je z znanstveno komunikacijo z onstranstvom, ponavadi narekujejo od tam knjige, kot je to storil William Stead, ko je kmalu po smrti ob Titaniku (15.4.1912) svoji hčerki v London telepatsko sporočil vsebino knjige Modri otok. Zdravnik in spiritualist Sir Arthur Conan Doyle (1858-1930) je leta 1931 narekoval knjigo, ki je izšla pod naslovom Vrnitev Conan Doyla.

Princesa Diana je za življenja hodila na seanse, tako je bilo pričakovati, da se bo javljala iz one strani. Dietrich von Oppelen je 5.9.1997 hotel pisati obsmrtni govor za svojim očetom, ki je dan preje umrl, pa se mu je javila Diana v angleščini (do 4.10. še sedemkrat). To je izšlo v nemščini, sedaj pa sem jo prevedel v slovenščino (Diana - zelo rada bi še nekaj povedala).

dr. France Susman