NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zen (2)   
    sreda, 18. junij 2003 @ 06:33 CEST
    Uporabnik: ten-nej

    * Duhovna rast

    D. T. Suzuki

    V Zenu dobimo izkristalizirano vso filozofijo vzhoda, vendar naj ne bi tega jemali kakor da je Zen filozofija v navadnem pomenu besede. Zen nedvomno ni sistem, utemeljen na logiki in analizi. Če je karkoli takega, je popolno nasprotje logike, s katero mislim dualistični način mišljenja. Lahko obstaja intelektualni element v Zenu, saj je Zen celoten um in v njem odkrijemo zelo veliko stvari; toda um ni sestavljena stvar, katero bi lahko delili na toliko zmožnosti, da ne bi po koncu razčlenjevanja ostalo v ozadju ničesar več.

    Zen nas ne more naučiti ničesar v smislu intelektualne analize; niti nima nobene zbirke naukov, ki bi bili vsiljeni njegovim pristašem. V tem pogledu je Zen, če hočete tako reči, precej kaotičen. Najbrž imajo pristaši Zena lahko zbirke naukov, vendar jih imajo na svojo lastno odgovornost in za svoje lastno dobro; svoje resničnosti nauki ne dolgujejo Zenu. Zato v Zenu ni svetih knjig ali dogmatičnih pravil, niti ni nekih simbolnih formul, skozi katere bi lahko dosegli dostop v smisel Zena.

    Če me potemtakem vprašajo, kaj uči Zen, bom odgovoril, da Zen ne uči ničesar. Kakršnikoli nauki so v Zenu, pridejo ven v posameznikovem lastnem duhu. Mi učimo sami sebe; Zen nam samo kaže pot. Razen, če ni kazanje učenje, potem zagotovo v Zenu ni ničesar, kar bi bilo namenoma postavljeno kot njegovi glavni nauk ali kot njegova temeljna filozofija.



    Zen trdi, da je budizem, toda vsa budistična učenja, ki so vsebovana v sutrah in sastrah, so v Zenu obravnavana samo kot trošenje papirja, čigar namembnost je vsebovana v čiščenju umazanije z intelekta in nič več. Vendar si ne smete predstavljati, da je Zen nihilizem. Ves nihilizem je samouničevalen; konča se nikjer. Negativizem zveni kakor metoda, vendar je najvišja resnica potrditev. Kadar je rečeno, da Zen nima filozofije, da zanika vso znanstveno avtoriteto, da meče stran vso tako-imenovano sveto literaturo kot odpadke, ne smemo pozabiti, da vsebuje Zen v tem dejanju negacije nekaj docela pozitivnega in popolnoma pritrdilnega, kar bo postalo v nadaljevanju bolj jasno.


    Ali je Zen religija? Zen ni religija v smislu, kakor je ta beseda popularno razumljena; saj Zen nima boga za čaščenje, nima obrednih ritualov, da bi jih opazovali in nima prihodnjega bivališča, v katerem so nastanjeni mrtvi ter navsezadnje, Zen nima duše, katere srečo mora paziti nekdo drug in katere nesmrtnost je stvar intenzivne skrbi nekaterih ljudi. Zen je namreč prost vseh teh dogmatičnih in »religioznih« ovir.

    Ko rečem, da v Zenu ni nobenega boga, bi bil pobožen bralec lahko šokiran, vendar pa to ne pomeni, da Zen zanika obstoj boga; niti zanikanje, niti potrditev ne zadevata Zena. Kadar je stvar zanikana, zanikanje samo že vključuje nekaj, kar ni zanikano. Isto lahko rečemo tudi za potrditev, saj je to v logiki neizbežno. Zen se hoče dvigniti nad logiko, višjo potrditev hoče Zen odkriti tam, kjer ni nobenih nasprotij. Zato v Zenu bog ni niti zanikan, niti se pri njegovem obstoju ne vztraja; vendar v Zenu ni takega boga, kot je bil dojet v judovski in krščanski miselnosti. Iz istega razloga kot Zen ni filozofija, Zen tudi ni religija.

    Vse podobe različnih Bud, Bodisatev in Dev ter drugih bitij, ki jih srečamo v Zen templjih, so samo kosi lesa, kamna ali kovine; so kakor kamelije, azaleje ali kamnite svetilke v mojem vrtu. Priklonite se kameliji v polnem razcvetu in jo častite, če hočete, bo rekel Zen. V tem je toliko religije, kakor v priklanjanju različnim budističnim bogovom, v škropljenju s posvečeno vodo ali v udeležbi Gospodove zadnje večerje. Vsa ta pobožna dejanja, ki jih večina religiozno usmerjenih obravnava kot zaslužna ali posvečujoča, so v očeh Zena izumetničenosti. Zen jasno razglaša, da »brezmadežni jogiji ne vstopijo v nirvano in da menihi, ki oskrunjajo predpise, ne gredo v pekel«. To je za običajno pamet nasprotje javnega zakona moralnega življenja, toda v tem leži resnica in življenje Zena, ki je duh človeka. Zen verjame v svojo notranjo čistost in dobroto. Karkoli je dodanega ali nasilno odtrganega stran, poškoduje celovitost duha. Zato je Zen izrazito proti vsakemu religioznemu konvencializmu.

    Zena ne smemo zamenjati z obliko meditacije, kakor jo izvajajo ljudje »Nove misli«, krščanski scientisti, hindu sannyasinisti ali nekateri budisti. Dhyana, kakor je razumljena v Zenu, ne ustreza praksi, kot se nadaljuje v Zenu. Nekdo lahko meditira o religiozni ali filozofski temi, medtem ko se uri v Zenu, vendar je to samo slučajno; bistva Zena ni v tem. Zen predlaga, da izurimo um sam, da ga, skozi uvid v njegovo pravo naravo, naredimo za njegovega lastnega mojstra. To vstopanje v pravo naravo duha ali duše nekoga je temeljni smoter Zen budizma. Zen je zato več kot meditacija in Dhyana v običajnem smislu. Bistvo vzgoje Zena je v odpiranju duhovnega očesa z namenom, da bi videli v sam razlog obstoja.


    Da bi meditiral, mora človek svoje misli na nekaj osredotočiti; na primer, na enost Boga, na neskončno ljubezen ali na nestalnost stvari. Vendar pa je prav to tista stvar, kateri se Zen želi izogniti. Če obstaja karkoli, kar Zen močno poudarja, je to pridobitev svobode; to je, svobode od vseh nenaravnih ovir. Meditacija je nekaj umetno postavljenega; ne pripada naravni dejavnosti uma. O čem meditirajo ptiči v zraku? O čem meditirajo ribe v vodi? Oni letijo; oni plavajo. Ali to ni dovolj? Kdo hoče usmeriti svoj um na enotnost Boga in človeka ali na ničevost življenja? Kdo bi rad bil zaprt v dnevnih prikazovanjih svoje življenjske dejavnosti s takimi meditacijami, kot sta božja dobrota ali večno trajajoči ogenj pekla?

    Lahko rečemo, da je Krščanstvo monoteistično in Vedanta panteistična; o Zenu pa podobne izjave ne moremo izreči. Zen ni ne monoteističen, ne panteističen; Zen kljubuje vsem takšnim določitvam. Zato v Zenu ni objekta, na katerega bi osredotočili misel. Zen je lebdeči oblak na nebu. Noben vijak ga ne pritrjuje, nobena vez ga ne zadržuje; premika se kakor ga nese. Noben skupek meditacij ne bo zadržal Zena na enem mestu. Meditacija ni Zen. Niti panteizem, niti monoteizem ne oskrbita Zena z njegovimi temami koncentracije. Če je Zen monoteističen, potem lahko naroči svojim privržencem naj meditirajo o enosti stvari, kjer so vse razlike in neenotnosti obdane z vse-osvetljujočo jasnino božanske luči ter tako izničene. Če bi Zen bil panteističen, bi nam naročil, da vsaka najbolj običajna cvetlica na polju odseva slavo Boga. Toda, kar Zen pravi je: »Ko so vse stvari zreducirane na enost, na kakšen način bi bilo potem reducirano to Eno?« Zen hoče imeti svoboden in neoviran posameznikov um; celo ideja enosti ali mnogosti je kamen spotike in dušeča past, ki ogroža svobodo duha.

    Zato Zen ne zahteva od nas tega, da osredotočamo naše misli na idejo, da je pes Bog ali, da so trije funti lanu božanski. Kadar Zen počne to, se zavezuje k nekemu določenemu sistemu filozofije, in tedaj to ni več Zen. Zen samo čuti ogenj kot topel in led kot mrzel, saj kadar zmrzuje drhtimo in se veselimo ognja. Občutek je vse v vsem, kakor razglasi Faust; vse naše teoretiziranje se ne uspe dotakniti realnosti. Vendar mora biti »občutek« tukaj razumljen v svojem najglobljem smislu ali v svoji najčistejši obliki. Celo kadar rečemo: »To je 'občutek', pomeni, da Zena ni več tam. Zen kljubuje vsakemu izdelovanju konceptov in zato je Zen težko dojeti.

    Kakršnokoli meditacijo lahko potem Zen predlaga, bo vzeti stvari tako, kakor so, imejte sneg za bel in krokarja za črnega. Kadar govorimo o meditaciji se v največ primerih nanašamo na njen abstrakten značaj; to je, meditacija je poznana kot osredotočanje uma na neko močno posplošeno propozicijo, ki po naravi stvari ni vedno povezana s stvarnimi zadevami življenja. Zen zaznava ali občuti ter ne povzema, niti ne meditira. Zen prodira in je na koncu izgubljen v poglobljenosti. Meditacija pa je po drugi strani odkrito dualistična in posledično neizogibno površinska.


    Res je, da je Zen zelo težko opredeljiv, v kolikor obravnavamo njegove zunanje vidike; ko pomislite, da ste ga bežno zagledali, ga že ni več tam; od daleč izgleda tako dostopen, kakor hitro pa pridete v njegovo bližino, vidite, da je še bolj oddaljen, kot je bil prej. Razen, seveda, če ne posvetite nekaj let predanega proučevanja razumevanja njegovih temeljnih načel, ne morete pričakovati, da bi dosegli jasno razumevanje Zena.

    »Pot za vzpenjanje do Boga je spuščanje v lastni jaz.«; - to so Hugotove besede. »Če želiš raziskati globoke stvari Boga, razišči globine tvojega lastnega duha.«; -to je od Richarda iz Sv. Victorja. Ko so vse te globoke stvari raziskane, na koncu ne ostane več nikakršnega »jaza«. Tam, kamor se lahko spuščate, ni nobenega »duha«, nobenega »Boga«, čigar globine naj bi izmerili. Zakaj? Zato, ker je Zen brezdanje brezno. Zen, čeprav na nekoliko drugačen način, razglaša: »Nič zares ne obstaja v vsem trojnem svetu; kje si želite videti um (ali duh-hsin)? Vsi štirje elementi so v svoji prvobitni naravi prazni; kje bi lahko bilo Budovo bivališče? – toda glej! Resnica se razkriva točno pred tvojimi očmi. To je vse, kar od nje je– in vsekakor, nič več!« Minutno oklevanje in Zen je nepreklicno izgubljen. Vse Bude preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ti lahko poskusijo pomagati, da bi ga še enkrat ujel, a vendar je tisoč milj stran. »Umor uma« in »samo-opijanjanje«, pri moji veri! Zen nima časa, da bi se trapil s takimi kritikami.

    Kritiki lahko mislijo, da je um hipnotiziran z Zenom do stanja nezavestnosti in da se, ko je to doseženo, realizira priljubljen budistični nauk praznine (sunjata), kjer se subjekt ne zaveda objektivnega sveta ali samega sebe in je izgubljen v eni sami brezmejni praznini, karkoli bi to lahko bilo. Vendar tudi ta interpretacija ne uspe zadeti pravega bistva Zena. Res je, da v Zenu obstaja nekaj takšnih izrazov, ki namigujejo na tako vrsto interpretacije, vendar moramo, da bi razumeli Zen, tukaj narediti preskok. »Brezmejna praznina« mora biti prečena. Subjekt mora biti prebujen iz stanja nezavestnosti, če ne želi, da bi bil živ sežgan. Zen je dosežen samo, kadar je »samo-opijanjenje« opuščeno in je »pijanec« resnično prebujen v njegov globlji jaz. Če naj bo um kadarkoli »umorjen«, predajte delo v roko Zena; zakaj Zen je ta, ki bo obnovil umorjenega in neživega v stanje večnega življenja. »Bodite spet rojeni, bodite prebujeni iz sanj, vstanite od mrtvih, oh da pijanci!«, bi zahteval Zen. Zato ne poskušajte videti Zena z zavezanimi očmi; in vaše roke so preveč nemirne, da bi ga prijele. Ter pomnite, da se jaz ne prepuščam pesniškim figuram.

    Če bi bilo potrebno, bi lahko naštel še veliko takih kritik, toda upam, da so naštete uspešno pripravile bralčev um za bolj pozitivne izjave o Zenu, ki sledijo. Temeljna ideja Zena je priti v stik z notranjim delovanjem našega bitja in narediti to na najbolj neposreden mogoč način, ne da bi se zatekali k čemerkoli zunanjemu ali dodatnemu. Zato Zen zavrača vse, kar ima obliko zunanje avtoritete. Absolutna vera je umeščena v človekovem lastnem notranjem bitju. Za kakršnokoli avtoriteto, ki obstaja v Zenu, velja, da prihaja od znotraj. To je res v najstrožjem pomenu besede. Celo zmožnost mišljenja ne velja za končno ali absolutno. Nasprotno, mišljenje ovira um, pri prehajanju v najbolj neposredno komuniciranje s samim sabo. Intelekt doseže svoje poslanstvo, kadar deluje kot posrednik, Zen pa nima s posrednikom kaj početi, razen, kadar želi sam komunicirati z drugimi. Zaradi tega vzroka so vsi spisi samo začasni in pogojni; v njih ni nobene dokončnosti. Osrednje dejstvo življenja, kakor se živi, je tisto, kar hoče Zen dojeti in to na najbolj neposreden in najbolj življenjski način. Zen zase zatrjuje, da je duh budizma, v bistvu pa je duh vseh religij in filozofij. Kadar je Zen popolnoma razumljen, je dosežen absoluten mir uma in človek živi, kakor bi moral živeti. Kaj več lahko sploh še upamo?


    Nekateri pravijo, da Zen zato, ker je priznano oblika misticizma, ne more trditi, da je v zgodovini religije edinstven. Mogoče je res tako; toda Zen je misticizem svoje lastne vrste. Mističen je v smislu, da sije sonce, da cvetijo rože, da v tem trenutku slišim, kako nekdo bobna na ulici. Če so to mistična dejstva, jih je Zen do roba poln. Ko so nekoč mojstra Zena vprašali, kaj je Zen, je odgovoril: »Vaša vsakdanja misel.« Ali ni to dovolj jasno in najbolj odkritosrčno? To nima nič opraviti s kakršnimkoli sektaškim duhom. Tako kristjani, kakor budisti, lahko izvajajo Zen, podobno, kakor lahko velika in majhna riba zadovoljno živita v istem oceanu. Zen je ocean, Zen je zrak, Zen je gora, Zen je grom in blisk, pomladni cvet, poletna vročina in zimski sneg; nič več kot to, Zen je človek. Z vsemi formalnostimi, konvencijami in dodatki, ki jih je Zen sprejel v svoji dolgi zgodovini, je njegovo osrednje dejstvo še zelo živo. Posebna zasluga Zena je v tem, da še vedno lahko vidimo v to prvobitno dejstvo, ne da bi bili vplivani od česarkoli.

    Kot je bilo rečeno že prej, je to, zaradi česar je Zen edinstven, tako kot je izvajan na Japonskem, njegovo sistematično urjenje uma. Običajni misticizem je bil preveč brezciljen izdelek, ločen od običajnega življenja posameznika; in to je Zen temeljito spremenil. Kar je bilo zgoraj v nebesih, je Zen prinesel dol na zemljo. Z razvojem Zena je misticizem prenehal biti mističen; saj ni več neenakomeren izdelek nadnaravno razvitega uma. Zato se je Zen razvil v najbolj nezanimivo in mirno življenje preprostega človeka z ulice, ki je prepoznavalo dejstvo življenja v sredini življenja, kakor se živi. Zen sistematično uri um, da bi to videl; človekove oči odpre za največji misterij, kot se dogaja vsak dan in vsako uro; Zen osvobaja srce, da lahko objame večnost časa in neskončnost prostora z vsakim svojim utripom; pripravi nas, da živimo v svetu, kakor da bi hodili po rajskih vrtovih; in vse te mistične spretnosti so dosežene brez pristajanja na kakršnekoli nauke, ampak preprosto z najbolj neposrednim načinom zagovarjanjem resnice, ki je v našem notranjem bitju.


    Karkoli drugega je Zen še lahko, je to vedno uporabno in nekaj vsakdanjega ter hkrati najbolj življenjskega. Starodavni mojster je, ko je želel pokazati, kaj je Zen, dvignil enega od svojih prstov, drugi je brcnil žogo, tretji pa je prisolil svojemu spraševalcu klofuto. Ali ni, če je notranja resnica, ki leži v nas prikazana tako, Zen najbolj praktična in neposredna metoda duhovne vadbe, h kateri so se kadarkoli zatekale religije? In ali ni ta uporabna metoda tudi najbolj izvirna? Vsekakor, Zen ne more biti nič drugega, kakor izviren in kreativen, saj se noče ukvarjati s koncepti, ampak se ukvarja z dejstvi življenja. Kadar je razumljeno konceptualno, je dviganje prsta eden izmed najbolj navadnih dogodkov v življenju vsakega človeka, kadar pa je to videno z Zenovskega stališča, vibrira z božanskim pomenom in ustvarjalno življenjskostjo. Tako dolgo, kot lahko Zen kaže to resnico v sredi našega običajnega in pojmovno omejenega obstoja, moramo reči, da ima svoj obstoj upravičen.

    (Napisal D. T. Suzuki, za slovenske srečolovce in iskalce priredil te-nay)

    Zen (1)
    Zen (3)
    Zen (4)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Zen (1)
  • Zen (3)
  • Zen (4)
  • Več od avtorja ten-nej
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030611211936426

    Here's what others have to say about 'Zen (2)':

    Microsoft Restructures Custom Support Agreements from this week it
    program for legacy products to provide large customers with more options when it comes time to begin migrating off of products [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 21:59 CEST

    New Kind of Hard-to-Treat Sleep Apnea from hard-to-treat
    disrupts the rest of one in six sleep apnea sufferers, a Mayo Clinic study shows. [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 17:35 CEST

    Betty Lennox Wins Community Assist Award for June from to the community,
    to the community, the WNBA today honored her with the Community Assist Award for June. [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 04:37 CEST

    slut teen
    ass teen teens in short skirts galleries teen girls kissing [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 21:39 CEST

    Zen (2) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds