NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024
  • Vabilo na Festival duševnega zdravja 2024

  • četrtek 16-maj
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • petek 17-maj
  • EKO 9: Oči v skali

  • sobota 18-maj
  • Mesec mode v muzeju

  • nedelja 19-maj
  • Čarobna glasba Harryja Potterja

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kaj nas žene, da škodimo sami sebi?   
    nedelja, 3. maj 2009 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Če bi moral s prstom pokazati na en sam razlog, se ne bi obotavljal - glavni krivec je naša lastna lenoba. Pa ne fizična. Preleni smo za razmislek o tem, kaj je za nas dobro oz. slabo. Preleni smo za kljubovanje ustaljenim navadam. Preleni smo, da bi pogledali resnici v oči in nehali iskati izgovore. Preleni smo, da bi sploh razmislili o sebi in videli, da je prostora za izboljšanje še na pretek.

    Sebe se počasi navadimo in ne opazimo, da je kaj narobe. Lahko bi se primerjali z oblaki, ki ne čutijo vetra, ker z njim letijo. Znan je tudi primer žabe, ki takoj skoči iz vroče vode, če jo vržemo vanjo; če pa jo damo v lonec hladne vode in vodo počasi zavremo, žaba ne začuti višanja temperature in se skuha.

    Tudi v naše življenje marsikaj vstopi postopno in zato ne opazimo grozečih simptomov, dokler ni prepozno. Navadimo se določenih vzorcev delovanja in ne vidimo, kateri so dobri in kateri slabi. Ko pa gre za delovanje, ki je očitno škodljivo in razdiralno, si pred njim zapiramo oči in iščemo samoopravičila. Potrebe, navade, razvade in odvisnost

    Ustaljene vzorce delovanja bi lahko razvrstili v skupine po mnogih kriterijih - glede na to, koliko so koristni oz. škodljivi, pametni oz. neumni, pogojeni s starostjo, družbo, obdobjem ali jezikom. Sam jih bom razvrstil glede na to, kako močno smo navezani nanje, in sicer na: potrebe, navade, razvade in odvisnosti.

    Potrebe so lahko telesne, duševne, socialne in duhovne. Vsakdo jih mora izpolnjevati, da bi normalno (ali pa sploh) živel. Značilnost potreb je, da ne nastanejo s procesom ponavljanja, temveč so že "vgrajene" v človekov biološki program. Moramo jesti, piti, spati, delati, misliti, čustvovati, živeti v skupnosti drugih ljudi, imeti nekakšen dom ipd. Običajno dejanj, s katerimi zadovoljujemo potrebe, nimamo za navade, čeprav se očitno ponavljajo.

    Navade so potrebe, ki jih sprva nismo imeli, a so se nas sčasoma oprijele, ker smo bili dalj časa v stiku z neko dejavnostjo ali mislijo. Agatha Christie je rekla: "Čudna stvar, navade. Ljudje sami ne vedo, da jih imajo." Ko sprejmemo določen stil življenja ter vzorce vedenja ali razmišljanja, postanejo navade del našega značaja in družbena karakteristika. Vsaka generacija prenaša svoje navade na potomce, cel narod ima določena prepričanja, priljubljene dejavnosti, modo, glasbo, govorico; navadimo se na vožnjo s kolesom v službo, na specifično prehrano, dnevni red, čas bujenja, model stola, na katerem veliko sedimo, na okolje, določeno družbo, zvrst glasbe, ki jo poslušamo, hobije ipd. S tega stališča bi lahko rekli, da življenje ni nič drugega kot niz navad, ki ga včasih prekinejo opravila, na katera nismo navajeni (a se kmalu tudi nanje navadimo, če se ponavljajo). Običajno so koristne, škodljivo je le, če se na objekte navade preveč navežemo.

    Škodljivim navadam pravimo razvade (kajenje, popivanje, nezdrava prehrana, igre na srečo, brezciljno deskanje po internetu ali preklapljanje TV programov, posedanje v lokalih, ponočevanje itn.). To so tudi navade, ki jih nočemo (sami bi rekli "ne moremo") spremeniti, čeprav moramo zaradi njih po nepotrebnem trpeti. Zanimivo je, da zadovoljitev navad in razvad pogrešamo bolj kot izpolnitev potreb (npr. strasten kadilec pogreša cigarete bolj kot hrano).

    Odvisnost je razvada, ki se je sprevrgla v obsedenost. Odvisnik tako močno pogreša objekt svoje odvisnosti, da je za potešitev pripravljen narediti karkoli. Odvisnost uniči zdravje, optimizem, samospoštovanje, obzirnost do soljudi in druge pomembne človekove lastnosti, ki so pogoj za uspešno in polno življenje. Tega se morda celo zaveda, a neka močna sila v njem mu ne pusti, da bi deloval drugače.

    Psihološki mehanizmi nastanka razvad in odvisnosti so zelo zanimivi, toda prezapleteni za obseg tega članka (podrobno se jim posveča Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica). Zato bom poskusil odgovoriti le na vprašanje iz naslova: kaj nas žene, da škodimo sami sebi?


    Zakaj???

    Nagnjenost k samouničevalnosti se začne razvijati v zgodnjem otroštvu, stopnjuje se skozi adolescenco in v polni meri izrazi, ko posameznik ustvari družino. V nadaljevanju opisan mehanizem je podzavesten, zato bi ga zavestno marsikdo zanikal.

    Torej: starši so osebe, od katerih otrok ne zna pričakovati drugega kot ljubezen. Kakorkoli se do njega obnašajo, to za otroka predstavlja ljubezen. Ne more presojati, kaj je prav in kaj ne, saj nima znanja in je popolnoma odvisen od skrbnikov. Svojo predstavo o ljubezni torej oblikuje glede na to, kakšnega odnosa je deležen od staršev. Ta vzorec se mu vtisne globoko v podzavest in pozneje v življenju išče to, za kar meni, da je ljubezen. Obstajata dve skrajnosti, večina ljudi pa je nekje vmes.

    Nekateri otroci so deležni razumevanja in sočutja, potrebe jim je dovoljeno izpolnjevati, njihove navade starši dopuščajo in spoštujejo. Vzgajani so v optimističnem duhu, nobena napaka ni nepopravljiva in čeprav niso idealni, jih starši sprejemajo in spodbujajo. Obravnavajo jih kot edinstvena bitja in jih ne oblikujejo nasilno v skladu s svojimi ambicijami in pričakovanji. Taki otroci imajo dobro mnenje o sebi, se spoštujejo in ne čutijo potrebe po tem, da bi si škodovali.

    Če pa otroka doma pretepajo oz. kako drugače zlorabljajo (fizično ali psihično), pozneje išče ljubezen v preobleki nasilja in jo tako tudi daje. Išče občutke, ki jih je doživljal ob starševskih izrazih "ljubezni" (krivdo, utesnjenost, strah, osamljenost, zavračanje, jezo, sovraštvo, zaničevanje, lastno ničvrednost). Seveda mu vse to povzroča podobno bolečino, kot jo je doživljal v otroštvu, ker pa je to edino njemu poznano doživljanje "ljubezni", občutek za pravičnost in pravilnost zatre. Najde torej dejavnosti in ljudi, ki mu vzbujajo prej omenjene občutke in se tako vedno bolj pogreza v samouničevalnost (pri čemer škodi tudi drugim). Seveda svojemu otroku (in partnerju) izkazuje ljubezen tako, kot se je "naučil" od staršev.

    Med obema skrajnostma je precej možnosti in ni res, da samo hujše oblike nasilja pustijo boleče posledice. Tudi otrok v "povprečni" družini pogosto doživi nepravico, če mu starši brez utemeljitve prepovedujejo izpolnjevanje potreb in navad (prepoved jokanja, siljenje s hrano, vsiljevanje svojega prav, neutemeljene zahteve (stori to, ker sem jaz tako rekel), otrokovih želj in potreb ne jemljejo resno). S takimi kaznimi uveljavljajo svojo premoč v naivnem prepričanju, da otroku koristijo, ta pa navadno niti ne razume povezave med kaznijo in "napako", zaradi katere je bil kaznovan. Vsako vsiljevanje in nepotrebno omejevanje, čeprav na videz nedolžno, vpliva na oblikovanje otrokove samopodobe in posredno povzroča odvisniško mentaliteto.

    Seveda lahko tudi idealno vzgojeni otroci postanejo odvisneži, če se navada zaradi pogostega ponavljanja prelevi v razvado in odvisnost (od hrane, dela, seksa, opojnih sredstev itd.). Ker je v njih globoko vsajen občutek o lastni vrednosti, pa se odvisnosti lažje ozdravijo kot ljudje, ki jih žene samouničevalnost, pogojena z občutkom, da niso "v redu".

    Če vidite v svojem življenju nek škodljiv vzorec vedenja, si to priznajte in sprva vsaj teoretično sprejmite možnost spremembe. Potem se opazujte in iščite vzroke (pri tem se oprite na vso možno pomoč drugih ljudi in knjig). Ugotovili boste, koliko vam škodijo razvade in odvisnosti in tega ne boste mogli več prenašati.
    Čeprav je negativna samopodoba vtisnjena globoko v podzavest, jo je možno spremeniti. Nekateri najdejo rešitev v uradno priznanih disciplinah, kot sta psihoterapija in hipnoza, nekateri v religiji, nekateri pa v alternativnih metodah (regresija, joga, akupunktura ipd.).

    Utišati je treba glas lenobe, ki nas prepričuje, naj se vdamo v usodo ali pa čakamo, da čas prinese spremembe. Andy Warhol je šaljivo rekel: "Vedno pravijo, da čas spreminja stvari, v resnici pa jih moramo spreminjati sami." Če smo škodljive razvade gojili dolgo časa, bomo potrebovali veliko truda in volje, da jih spremenimo. Spremembe so vedno možne, samo od nas pa je odvisno, kdaj in kako jih bomo naredili.

    Nara Petrovič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030609104522751

    No trackback comments for this entry.
    Kaj nas žene, da škodimo sami sebi? | 8 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Kaj nas ohranja pri življenju?

    Prispeval/a: hierhod dne torek, 5. maj 2009 @ 01:32 CEST
    Poleg lenobe se mi zdi zelo pomemben faktor tudi kronična utrujenost in pa izgorelost. Nekateri so na smrt utrujeni od razmišljanja o sebi.

    So ljudje, ki so presrečni, da lahko sami opravljajo svoje osnovne potrebe.
    So ljudje, ki so radostni, ker imajo svetlobe za še en korak daleč.

    Poleg navad in razvad poznamo tudi greh in grešna stanja. Če so razvade nekaj škodljivega, so grešna stanja nekaj pogubnega.

    Življenje je zares lahko ena sama liturgija, nekakšno obredje ali pa služenje prisilnim mislim.

    Lenoba in odvisnost. Kako povezati ta dva pojma?

    Lenoba, odvisnost, samouničevanje. Kako povezati te tri pojme?

    Če že imamo za vse mogoče stvari (nova služba, šoferski izpit itd.) »hude« psihološke teste, bi jih morali imeti tudi za starševstvo. In vsaj pri tem segmentu našega življenja bi morala biti tudi možnost, da se »pade«, ne pa da je tako kot pri šoferskih izpitih.

    Idealno vzgojeni otroci nikoli ne postanejo odvisneži. Če pa že postanejo po kakšnem čudežu odvisneži, potem ne čutijo potrebe, da bi se te odvisnosti rešili, ker pač z njimi ni nič »narobe«.

    Mogoče se bo »grdo« vzgajan (po pasje vzgajan) človek rešil neke odvisnosti iz čiste jeze in maščevanja.

    Težko je utišati glas lenobe, ker se ga slabo sliši.

    Vsekakor obstaja en psihološki test, ki išče vse »najslabše« v nas s pomočjo naše domišljije.

    http://ar.geocities.com/test_de_rorschach/


    To bo zgolj v vašo vednost in ravnanje. Ugotovili boste morda, da ste shizofrenik, homoseksualec, nimfomanka, lezbijka, sodomist, pedofil itd. (Takšne in drugačne odvisnosti.) No, pa še španščine se boste naučili.

    Vsi skupaj pa lahko držimo pesti, da bodo kmalu iznašli takšen psihološki test, ki bo iskal vse »najboljše« v nas.

    Morda bomo nehali "kopati" po sebi in bomo skušali rešiti to, kar se še rešiti da. Mogoče se nam bo posrečilo ostati priseben(a) tudi takrat, ko nam stvari uhajajo iz rok in nas naši "demoni" hladnokrvno vlečejo v nesrečo, pa čeprav smo preživeli dolgo in blagodejno obdobje vzpona iz "godlje".


    Kaj nas ohranja pri življenju?

    Prispeval/a: titanic dne torek, 5. maj 2009 @ 15:20 CEST
    Mislim, da Nara v članku piše o duhovni lenobi in ne fizični. Razmišljanje kaj je za nekoga dobro in slabo pa je relativno, če pogledamo od daleč. Včasih celo najboljše zame, je zate slabo ali pa obratno. Res je, da so določene stvari posplošene; kar se tiče »zdravega« življenje a kljub vsemu še vedno ne moremo posploševati.

    Lahko se samo spomnimo, da dolgoročno kriza, bolečina in težave, ki smo jih preboleli, pomenijo dobro, če smo se iz tega kaj naučili. Kratkoročno pa sigurno ni bilo dobro, saj smo se slabo počutili in bili nesrečni. Tako tudi dnevno odrekanje razvadam, ki nam jih družbeno življenje ponuja na vsakem koraku, lahko pomeni bolečino in kratkoročno nezadovoljstvo.

    Otrok, ki je živel v ljubeči družini in začutil spoštovanje, si bi tudi pridobil samospoštovanje. Ni pa to izgovor, da človek, ki odraste ima za izgovor, da je bil kot otrok zlorabljen in brez ljubezni in da je sedaj tak kot je in da so »drugi« krivi za njegovo nesrečo. Za odraslega človeka se pričakuje, da je odgovoren za svoje življenje in nosi posledice svojih dejanj sam. Ima priložnosti, da začne drugače živeti, si lahko poišče pomoč in se razvija v ljubečo osebo, tako pa nadoknadi to, za kar je bil v otroštvu prikrajšan. Idealno vzgojenih otrok ni, kot ne obstajajo idealni starše. Vsaka mati se trudi po svojih najboljših močeh, nobena pa ni idealna. Tudi oče otroka zmore toliko ljubezni dati svojemu otroku, kolikor je ima v srcu. Kako lahko pričakujemo da dobimo nekaj od človeka, kar sam nima? Nemogoče!

    Če gledamo življenje skozi prepričanje, da obstaja več življenj, da verjamemo v pred in posmrtno življenje, da si starše izberemo take, da se nekaj naučimo in da popravljamo njihove napake, potem ni krivde, ni obsojanja, ni samopomiljevanja ali prelaganja odgovornosti na druge/starše in zato tudi ni duhovne lenobe.

    Če verjamemo v dobro – kar seješ to žanješ, človek ne bo ponavljal »napak« svojih staršev ampak bo iskal moč v sebi, da preseže slabe navade, prepričanja, ki so mu jih »uzakonili« starši, saj so bili tudi oni le ljudje, ki so delali kot so zmogli in znali.

    Če prevzamemo odgovornost za svojo srečo, za svoj jutri, v svoje roke (vsaj kolikor je v naši moči), gledamo stvari dolgoročno in se ne utapljamo v vsakodnevnih situacijah, ki jim navidezno nismo kos, lahko vsak dan polno živimo-kot bi bil naš zadnji dan za katerega smo odgovorni, da ga preživimo modro, polno in srečno.

    Brskanje po preteklosti, kjer se nismo dobro počutili, bili razočarani ali kako drugače prizadeti je bolje da opustimo, saj nam jemlje že samo razmišljanje moč in energijo, da od danes naprej delamo drugače. Prav je da se zavedamo »kako je bilo«, da se na lastnih napakah učimo in delamo v naprej drugače, vse ostalo pa je odveč in nepotrebno saj tako izgubljamo vero v sebe, da zmoremo drugače, da smo sami odgovorni za svoje počutje in da imamo v sebi skrite potenciale, ki se jih niti ne zavedamo.



    Kaj nas ohranja pri življenju?

    Prispeval/a: MC dne torek, 5. maj 2009 @ 16:42 CEST
    Hierhod, pozdravljen!

    >>Poleg navad in razvad poznamo tudi greh in grešna stanja.

    Je preklinjanje iz navade greh ali je razvada ali morda samo navada? Je prekomerno uživanje alkohola greh ali je razvada? Je (vsakodnevno) pretepanje žene navada ali je razvada ali je greh ali je morda samo grešno dejanje, ki se ponavlja??!! Kakšna je razlika med grešnimi dejanji in grehom. Je greh, če ubiješ človeka ali več ljudi, trdno prepričan v to, da izpolnjuješ voljo Boga? Ali je to samo grešno dejanje? So grešna dejanja (npr. uboj ali laž) dopustna, če pripomorejo k širjenju božje besede ali če utrjujejo pozicijo Cerkve? So takšna grešna dejanja sploh še greh? Kdo ali kaj je tisti arbiter, ki določa, kaj je razvada in kaj je greh? Je greh, ki preide v navado, še zmeraj greh?

    Kaj so grešna stanja? Je stanje pred krstom (stanje izvirnega greha) tudi grešno stanje? Je dojenček, ki se ravnokar rodi v grešnem stanju? Ali je takšnem stanju samo njegova "nedeviška" mati? Kakšna je razlika med grešnim stanjem in grešnim dejanjem? So morda ljudje, ki ne verjamejo v boga ali verjamejo v »napačnega« boga v grešnem stanju? Se smeš sklicevati na nevednost, potem ko storiš neko dejanje, nevede da si sploh grešil?

    >>Če so razvade nekaj škodljivega, so grešna stanja nekaj pogubnega.


    Če te prav razumem, so razvade samo škodljive, grešna stanja pa so nekaj pogubnega. Torej razvade vendarle niso grehi, tudi če se jih zavedaš, Bog jih očitno ne prepoveduje, tudi kaznuje ne. Problem je samo v tem, da "škodijo." In tisto, kar škodi (še posebej telesu), še ni greh. Tisto, kar ne škodi ali koristi, pa je lahko greh – ali je celo greh PRAV ZATO, ker koristi. Kristjani so itak vse obrnili na glavo in povzdignili tisto, kar je najbolj bedno, neumno, nizkotno in tudi škodljivo.

    In, kaj sploh pomeni, da je nekaj pogubno?! Hierhod, mi lahko razložiš, kaj pomeni POGUBA? Kdo je tisti, ki odloča o tvoji ali moji POGUBI? (Samo ne reci, da odločamo sami, ker predobro veš, da vsi nimajo te možnosti.)

    In kako izgleda stanje ali mesto, v katerem se znajde tisti, ki je pogubljen? Je to morda (večni) pekel? Doslej mi še nisi predložil niti enega samega dokaza, da kaj takega obstaja! (Razen morda v bolnem krščanskem ali islamskem umu!) Neko predstavo gotovo moraš imeti o tem, sicer ne bi pisal toliko o tem!

    Je poguba večna, ali je lahko samo kratkotrajna?! Je mogoče človeka oziroma njegovo »dušo«, ki je »grešila« (karkoli že to pomeni) recimo 30 let ali morda celo samo zaradi enega samega "smrtnega" greha, pogubiti in mrcvariti njegovo dušo 30 trilijonov let, kar je še zmeraj samo majhen predujem tistega mučenja, ki jo čaka v večnosti. Le kdo si je lahko izmislil takšno asimetrično kazen?! Dobrohotni Bog zagotovo ne! Mogoče samo izprijena krščanska pamet!


    >>To bo zgolj v vašo vednost in ravnanje. Ugotovili boste morda,
    >>da ste shizofrenik, homoseksualec, nimfomanka, lezbijka, sodomist,
    >> pedofil itd. (Takšne in drugačne odvisnosti.) No, pa še španščine se boste naučili.

    Ja, kar ti se pozna, da s Fredijem čepita v istem gnezdu.

    Ne razumem, zakaj uvrščaš shizofrenike, homoseksualce, nimfomanke, lezbijke, sodomiste in pedofile v skupni kontekst oziroma na skupen nivo, ki mu celo pripisuješ skupni imenovalec - odvisnost. Od česa naj bi bila homoseksualec ali lezbijka bolj odvisna kot kdo drugi? Od spolnosti? Zakaj ne bi mogel biti odvisen od spolnosti tudi heteroseksualni kristjan? Meni se zdi, da sploh ne razumeš termina odvisnost. Odvisnost očitno povezuješ z grešnostjo (kot jo razumejo kristjani, seveda), kar je popoln nesmisel. Tudi zate bi lahko rekel, da si zelo odvisen! Odvisen od zelo močnih predsodkov. Na sploh so vsi kristjani močno odvisni. Če bi že koga lahko stlačil v skupen kontekst, potem so to shizofreniki in kristjani oziroma verniki. Religija je samo oblika množične shizofrenije in oblika množične odvisnosti. (Opij za ljudstvo) Saj verniki sami pravite, da ne bi mogli živeti brez vere v Boga, brez molitve in da bi bilo vaše življenje brez Boga nesmiselno. Če to ni (infantilna) odvisnost, potem res ne vem, kaj bi lahko bilo!



    Lepo se imej

    in

    naj ti Bog podari Razum



    Bene distinguere, bene docere.

    Prispeval/a: hierhod dne sreda, 6. maj 2009 @ 01:23 CEST
    Draga Titanic!

    Tukaj gre morda za zelo različna koncepta pojmovanja duhovne lenobe. Osebno duhovno lenobo presojam z vidika krščanskih puščavnikov, ki so živeli v davnih stoletjih našega štetja. To so "težkokategorniki" duhovnega življenja.

    Pričujoči članek smatra duhovno lenobo kot zgolj nekaj psihološkega. Puščavnik bi duhovno lenobo gledal z vidika trihotomije (človek je duh, duša in telo).

    Zanimiva mi je tvoja teza, da si človek sam izbere starše. Prav vesel bi bil, če bi to lahko malo podrobneje razložila.

    Lep pozdrav!

    hierhod


    Vse bo še ok!

    Prispeval/a: hierhod dne sreda, 6. maj 2009 @ 02:29 CEST
    Pozdravljen, MC!

    Na začetku svojega komentarja postavljaš takšna vprašanja, na katera ti lahko zadovoljivo odgovori le Jezus iz Nazareta. Kot veš, ni bil militarist. Lahko bi pa vedel, da je greh, ki preide v navado, grešno stanje. Tudi bi lahko vedel, da greh ni pojem, ki je samo v RKC-ju.
    Lahko bi vedel, da je velika razlika med preklinjanjem in ubijanjem. Obstajata tudi pojma "namerno" in "nenamerno".

    Kar se tiče pogube, bi ti Jezus iz Nazareta rekel, da bo človeka sodil nauk, ki ga je On oznanjal.

    Kar se tiče moje predstave o peklu, ne bi bilo primerno, da o tem govorim v javnosti.

    Redki so dokazi, ki se jih ne da uničiti.

    MC, ali mi lahko zagotoviš, da obstajajo o tvojem obstoju takšni dokazi, ki se jih ne da uničiti?

    Origen je bil eden od tistih, ki je trdil, da pekel ne traja večno. To je tudi bil eden od vzrokov, da ga niso kanonizirali.

    Moramo pa vedeti, da je dojemanja časa lahko zelo subjektivno.

    S svoje strani lahko rečem le to, da je Bog tisti, ki ima zadnjo besedo.


    Fredi mi je zelo ok. Vem, da je veliko pretrpel v življenju in da mu tudi sedaj ni postlano z rožicami.

    Odvisni smo lahko tudi od svojih bolezenskih stanj, nenormalnosti, ekscentričnosti.

    Morda sem hotel nakazati, da je psihologija še razvijajoča znanost in da lahko tudi zelo "kiksa".

    Navedel sem Rorschachov test, ki je narejen prav zato, da išče človekove abnormalnosti. Kako se ga je slavni gospod domislil, to samo on ve.

    No ja, MC. Ampak res ne vem, kje sem nakazal, da povezujem homoseksualce, lezbijke itd. z odvisnostjo. Dopuščam pa možnost, da sem smatral odvisnost kot nekaj "najslabšega" in v to "najslabše" spadajo tudi homoseksualnost, lezbijstvo, itd. (po Rorschachu).

    Če pa si ti drugače vse skupaj dojel, potem pa malo bolj podrobno razloži svoj koncept.

    In ne se preveč razburit, če ti povem, da si zelo odvisen od debat na Pozitivkah.

    Lepo se imej in misli na poslednje reči!

    hierhod










    Kaj nas žene, da škodimo sami sebi?

    Prispeval/a: titanic dne sreda, 6. maj 2009 @ 09:18 CEST
    Hoj MC,
    >>Če so razvade nekaj škodljivega, so grešna stanja nekaj pogubnega.
    mogoče še sama na glas razmišljam kaj pomeni eno in kaj drugo. Razvade: prepoznane odvisnosti kot so alkohol, droga… so škodljive, ker se jim človek ne zmore upreti, saj nima dovolj močne volje. Mislim, da tu če se srce čisto ne more biti greh. Če pa ženo pretepaš, pa ne more biti razvada, saj so tu čustva pomanjkanja ljubezni, kar pa ne štejemo za odvisnost ampak po krščanskih zapovedih za greh (ups-tu je odvisno od podrobnosti, zakaj jo pretepaš, kako jo pretepaš…)

    Sprašuješ Hierhoda, pa bom še jaz razmišljala kar si njega vprašal. Kaj je poguba? Krščanstvo ima v mislih pogubo duše (moje razmišljanje in poznavanje). Naprej pa si že skoraj ne morem zamisliti koliko časa je duša lahko pogubljena, saj Bog odpušča in JE ljubezen. Toliko analitična pa celo jaz nisem bila nikoli, saj mi goli razum ne omogoča niti toliko fantazije, da bi si naredila kakšno predstavo, ha, ha. Enostavno sem se pred leti nehala ukvarjati z analiziranjem, ker bi mi »razgnalo« možgane. Bolj domače in bližje mi je bila misel Einsteina, da je energija potem materija.

    Pa še to moje razmišljanje za Hierhoda: kot sem že večkrat pisala, verjamem v posmrtna življenja in več življenj. To vero sem utrdila pred leti, ko sta mi prišli dve knjigi pod roke od nekega ameriškega psihologa ali psihijatra Newtona, ko je delal raziskavo svojega življenja tako, da je več let skozi hipnotično stanje popeljal ogromno ljudi v prejšnja življenja in v vmesni čas, ko duša »počiva« preden se ponovno utelesi. Ti ljudje so podobno govorili in tako je ne spominjam se koliko časa, a mislim da kakšne 30 let zapisoval njihove izpovedi in naredil tako raziskavo in zapise v obliki knjige. Sploh pa obstaja več knjig od drugih avtorjev, ki so v slovenskem jeziku že več kot 25 let dosegljive vsakemu smrtniku, ki opisujejo podobna doživetja. Sama meditiram, pa vem iz lastne izkušnje, da je lahko razumsko pojmovanje in poskušanje ubesediti le ovira, da se človeku odprejo širše zaznave, ki so izven naših predstav in iluzij.

    Pa saj ni pomembno v kaj človek verjame, pomembna so njegova dejanja in to, kar ima v srcu-ljubezen. Lahko je kristjan, budist, taoist, hindujc ali ateist. Vseeno kako in kam se popredalčka (če ima to potrebo), prav vseeno, saj je tako gledanje le izguba časa tu na Zemlji. Tu smo, da se naučimo tisto, kar je potrebno samo za nas, da premagamo razvade, ki prinašajo navidezno lagodnost v življenju, da se naučimo sprejemati in dajati dobro ter širiti ljubezen. Kaj ni to dovolj?

    Življenje je po eni strani trgovina-kar boš dal, to boš dobil. Ne vemo pa kdaj in v kakšni obliki. Sigurno pa v taki, da bo kolikor bo mogoče prepoznana, če bomo imeli »oči odprte«.

    lp obema Melita


    Vse bo še ok!

    Prispeval/a: MC dne sreda, 6. maj 2009 @ 21:13 CEST
    Pozdravljen, Hierhod!

    >>Na začetku svojega komentarja postavljaš takšna vprašanja,
    >>na katera ti lahko zadovoljivo odgovori le Jezus iz Nazareta.
    >>Kot veš, ni bil militarist.

    Jezus, če je sploh živel, verjetno res ni bil militarist. Lahko pa bi ga, vsaj na osnovi evangelijev sodeč, najmanj enkrat upravičeno zaprli zaradi nasilništva. Recimo takrat, ko je z bičem razganjal trgovce v templju. (Jn 2:15- Iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«) Si predstavljaš, da bi takšen fanatik stopil na ljubljansko tržnico in začel mlatiti branjevke in druge prodajalce z bičem, jim raztresati denar in prevračati stojnice. Ali, da bi se pojavil na romanju v Brezjah, kjer pred cerkvijo (in tudi v cerkvi) prodajajo različno na pol pogansko kramo, ter bi tam uprizoril podobno »izganjanje« z bičem. Mislim, da bi ga organi pregona strpali v marico in odpeljali na hladno. Dvomim, da bi kdo o takem norcu še kdaj rekel, da je »knez miru«.
    Predvsem pa dvomim, da bi Jezus sploh lahko kaj (pametnega) odgovoril. In tudi če, gotovo bi to naredil v svojem slogu - zadeve bi pojasnil tako, da ga ne bi nihče razumel. V šifrah (prispodobah) namreč govorijo vsi veliki bleferji in lažnivci, še posebej ko naslavljajo širšo skupnost. Še posebej so nevarni, ko govorijo o »Resnici«. Skrajna oblika patološke megalomanije pa je, ko rečejo: »Jaz sem Resnica!«

    >>Lahko bi pa vedel, da je greh, ki preide v navado, grešno stanje.

    Uf, najbrž je to nekaj, kar piše v katekizmu. Res je, lahko bi vedel! Pa sem raje gledal čebelico Majo.

    No, ti bi pa lahko vedel, da je greh izmišljena kategorija, s katero kleriki opisujejo dejanja, ki so v nasprotju s predpisi, ki jih določa koncept njihove religije. Kar je greh pri eni religiji, ni nujno greh pri drugi religiji. Recimo – delo v soboto – je greh v Judaizmu, delo v nedeljo je greh v krščanstvu, pri obeh pa je vse to prišlo že v navado – torej v grešno stanje ;-)

    p.s.:

    Če vprašaš mene, je »greh« danes bolj stvar bontona, kot pa kake etike.

    >>Tudi bi lahko vedel, da greh ni pojem, ki je samo v RKC-ju.
    Kot sem ti že pojasnil, greh je precej razširjena religijska iznajdba. Orodje za manipulacijo.

    >>Lahko bi vedel, da je velika razlika med preklinjanjem in ubijanjem.

    Seveda obstaja razlika in to zelo velika! Ne vem pa, če se tega povsem zavedajo religiozni fanatiki Abrahamovih verstev. Zakaj bi sicer zapoved »Ne ubijaj« postavili šele na peto mesto, zapoved »Ne skruni Božjega imena« pa na visoko drugo?! In zakaj celo Bog v stari zavezi večkrat naroča ubijanje in seveda ubija tudi sam (celo povsem nedolžne), nikoli pa ne naroča, naj kdo preklinja ali naj skruni božje ime?! In kaj pravijo o tem Evangeliji - recimo Mt 12:31: »Zato vam pravim: Vsak greh in vsaka kletev bosta ljudem odpuščena, kletev zoper Duha pa ne bo odpuščena.« Odpuščeno bo torej celo ubijanje, ne bo pa odpuščena tako nedolžna zadeva, kot je posmehovanje ali norčevanje na račun neke izmišljene teološke monade ??!! Hitler ni nikoli zanikal Svetega Duha, ampak očitno ima pri Bogu več možnosti, kot nekdo, ki ni nikoli nikogar ubil, še kake živalice ne, a se recimo javno norčuje iz Svetega Duha:

    http://www.youtube.com/watch?v=V8PCecgWKeI

    >>Obstajata tudi pojma "namerno" in "nenamerno".

    Ja, največje zločine ljudje storijo v imenu Boga in ti so povsem »namerni«! Seveda pa lahko vse neumnosti tega sveta blagohotno uvrstiš v kategorijo »nenamerno« - po sistemu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!«

    >>Kar se tiče pogube, bi ti Jezus iz Nazareta rekel, da bo človeka sodil nauk,
    >>ki ga je On oznanjal.

    He, he, očitno ti že kar veš, kaj bi meni rekel Jezus iz Nazareta. Meni se zdi to zeloooooo domišljavo. No pa reciva, da bi mi nekdo, ki se mimogrede razglaša za mesijo, v resnici rekel nekaj takega – torej: da me bo sodil nauk, ki ga on oznanja. Prvo, kar bi o takem človeku pomislil, da je malo trčen. Če bi še naprej vztrajal, bi mu verjetno to tudi odkrito povedal. Upam, da potem ne bi začel iz mene izganjati demonskih legij in jih usmerjati v nedolžne prašiče ;-)

    >>Kar se tiče moje predstave o peklu, ne bi bilo primerno, da o tem govorim v javnosti.

    Ne skrbi – nič ne more biti bolj blazno od tistega, kar verjame in javno oznanja večina kristjanov. Tako da – kar z besedo na plan!

    >>Redki so dokazi, ki se jih ne da uničiti.
    >>MC, ali mi lahko zagotoviš, da obstajajo o tvojem obstoju
    >>takšni dokazi, ki se jih ne da uničiti?

    Uničeni dokazi zame preprosto pomenijo, da takih dokazov ni! Uničeni dokazi pač NISO DOKAZI! Še posebej, če nimaš niti dokazov o tem, da je nekdo uničeval dokaze. Seveda lahko vedno rečemo, da so bili tudi dokazi, da je nekdo uničil dokaze, uničeni. In tako »ad infinitum«.

    Na tak način seveda lahko dokažeš in verjameš v resnično karkoli. Recimo v obstoj letečega, rožnatega samoroga, ki je pred 1000 leti priletel na zemljo, da bi odrešil človeštvo, ker to ni uspelo niti Jezuu, niti Mohamedu. In nikar ne reci, da je to absurd, ker ti lahko predložim dokaze! No ja, dokazi za obstoj takšnega bitja (odtisi njegovih kopit) so nedvomno obstajali, a so bili uničeni, kar pa ne pomeni, da leteči rožnati samorog ne obstaja!

    Seveda je tudi Jezus vstal od mrtvih, samo vsi dokazi o tem so bili uničeni. In Marija je brezmadežno spočela, samo vsi dokazi o tem so bili uničeni. (Verjetno skupaj z deviško kožico)

    >>Origen je bil eden od tistih, ki je trdil, da pekel ne traja večno.
    >>To je tudi bil eden od vzrokov, da ga niso kanonizirali.

    Hvala za zanimivo informacijo. Zaradi takšnih podatkov se mi zdijo najine diskusije ne samo zabavne, ampak tudi poučne. Razmišljal sem, da se mora Origen zaradi svoje nepremišljenosti cvreti v peklu in verjetno ne bo nikoli ugotovil, da je tam pravzaprav za večno ;-)

    >>Moramo pa vedeti, da je dojemanja časa lahko zelo subjektivno.

    He, he …večnost je pač večna, nobena subjektivnost ji ne more do živega. Ko pomisliš, da si nekje že celo večnost, ugotoviš, da si pravzaprav še čisto na začetku. (Misel na smrt - ne na posmrtno življenje - lahko predstavlja pravo olajšanje.)

    >>S svoje strani lahko rečem le to, da je Bog tisti, ki ima zadnjo besedo.

    Mislim, da lahko rečeš še kaj več, kot samo to.

    p.s.: In kaj bo potem, ko bo Bog izrekel zadnjo besedo? Bodo potem vsi molčali do konca večnosti? Ali se bo našel še kakšen (jezikav) luciferček? Ali pa bo vsemogočni Bog bolj pazljiv in bom vsem dušam v nebesih odvzel svobodno voljo?

    >>Fredi mi je zelo ok. Vem, da je veliko pretrpel v življenju in
    >>da mu tudi sedaj ni postlano z rožicami.

    Ne samo, da se ti zdi ok, celo vedno bolj podobna sta si – vsaj po slogu pisanja. Očitno oba črpata navdih iz istega vira. (Zagotovo ne iz lastne pameti.)

    In zakaj je pomembno to, da je Fredi v življenju veliko pretrpel? Trpljenje te ne naredi nujno bolj pametnega, niti bolj dobrega, niti bolj poštenega. Ampak, saj vemo, pri kristjanih je trpljenje vrednota že sama po sebi. Sploh pa, če se konča srečno – z milostno spreobrnitvijo in spoznanjem ;-)

    >>Odvisni smo lahko tudi od svojih bolezenskih stanj,
    >>nenormalnosti, ekscentričnosti.

    Verjetno si mislil »zaradi« in ne »od«. Ampak vseeno, ne vidim kake vzročne povezave. Še posebej zato ne, ker lahko zadevo tudi obrneš (zamenjaš vzrok in posledico) in zapišeš: »Bolni, nenormalni in ekscentrični smo lahko tudi zaradi naših odvisnosti.« Bere se enako logično, če ne še bolj.

    >>Morda sem hotel nakazati, da je psihologija še
    >>razvijajoča znanost in da lahko tudi zelo "kiksa".

    Se strinjam. Seveda to ne velja samo za razvijajoče se znanosti, marveč za VSAKO znanost. Vsaka znanost »kiksa« in seveda popravlja svoje kikse. Taka je že po definiciji! Edina, ki nikoli ne kiksa, je religija (ta prava, seveda). Nobenega kiksa, na primer, ni v Svetem pismu. Sveto pismo se pač ne razvija, ker je tudi napisano za nerazvite;-).

    >>Navedel sem Rorschachov test, ki je narejen prav zato, da išče
    >>človekove abnormalnosti. Kako se ga je slavni gospod domislil,
    >>to samo on ve. No ja, MC. Ampak res ne vem, kje sem nakazal,
    >>da povezujem homoseksualce, lezbijke itd. z odvisnostjo.
    >>Dopuščam pa možnost, da sem smatral odvisnost kot nekaj
    >>"najslabšega" in v to "najslabše" spadajo tudi homoseksualnost,
    >>lezbijstvo, itd. (po Rorschachu).

    Najprej hvala za pojasnilo. Vsak dan se naučim kaj novega. Dobro bi bilo, da bi tudi bralci vedeli, kaj je Rorschachov test.

    http://en.wikipedia.org/wiki/Rorschach_inkblot_test

    Test se pogosto uporablja pri forenzičnih raziskavah – v kriminalistiki, recimo za prepoznavanje profila kakega (morebitnega) psihopatskega morilca. Nekateri skeptiki vidijo v tem testu psevdoznanost. Mogoče bi bil še bolj kot to poučen intervju s kliničnim psihologom Philipom Erdbergom iz sobotne priloge Dela (objavljen leta 2007). Našel sem ga tule:

    http://pavel.blog.siol.net/2007/08/18/rorschachov-test-2/

    Odlomek za tiste, ki se jim ne ljudi preveč telovaditi:

    »Rorschach je osebnostni test, ki da informacije o tem, kako se kak človek sooča s problemom, kako se spopada z lastnimi čustvi, kako se obnaša v razmerju do drugih itd. Na kratko: rorschach prinaša informacije o različnih delih osebnosti in način, kako do teh informacij pridemo, je zelo zanimiv. Imamo deset madežev črnila, ki so dvoumni, abstraktni. Pokažemo jih ljudem in jih vprašamo, kaj vidijo v teh abstraktnih podobah, kaj naj bi po njihovo ta slika predstavljala. Potem nas zanima, kako rešijo tako zastavljeno nalogo. Ali interpretirajo celotni madež in pridejo na plan z zelo kompleksnim odgovorom ali se osredotočijo na zgolj en del madeža in dajo preprost odgovor. Pri tem jim ne damo nobenih sugestij. Na drugi strani pa imamo ogromno bazo podatkov o tem, kako so test rešili drugi ljudje. Konkretni test nato primerjamo s podatki iz znanstvenih študij. Iz primerjave z drugimi sklepamo, kako se ti ljudje odzivajo na svoje okolje, h kakšnemu vedenju so nagnjeni.«

    !!! SEDAJ PA RES TISTO, KAR JE BISTVENO !!!

    http://www.soulforce.org/article/1365

    »3. IS HOMOSEXUALITY A MENTAL ILLNESS OR A DEVELOPMENTAL DISORDER?

    It is neither. Four decades of research and many studies have concluded that gay men and lesbian woman can be as healthy, stable, and functional as their heterosexual counterparts.
    In 1957, psychologist Evelyn Hooker published the first empirical research challenging the predominant assumption that homosexuality was a pathological condition. Hooker administered the Rorschach Ink Blot Test, the Thematic Apperception Test (TAT), and the Make-A-Picture-Story (MAPS) Test to 30 homosexual males and 30 heterosexual males matched for age, IQ, and education. Three independent experts on projective tests then evaluated the men's psychological adjustment. In order to strengthen the validity of the study, these experts were not informed about each subject's sexual orientation. On all three projective tests, the experts found that the psychological adjustment ratings of participants did not differ between heterosexual and homosexual men. As an added check, the experts were asked to identify which Rorschach tests belonged to the homosexual men. They were unable to do so.«

    Vir: Hooker, E.A. (1957), "The Adjustment of the Male Overt Homosexual," J. Projective Techniques, 21:18-31.


    Skratka, prav test, ki ga navajaš (in tudi drugi testi) so pokazali, da homoseksualnost ni kaka mentalna bolezen, niti ni kaka motnja v razvoju!

    Zanimiv je tudi odlomek iz pogovora v sobotni prilogi Dela, kjer Erdberg na vprašanje »Ali rorschach pokaže na razlike med spoloma?« odgovarja: »Ne, pri tem testu ne potrebujemo različnih meril za ženske in moške, oba spola test rešujeta podobno.«

    Hierhod, ne morem se znebiti občutka, da res čutiš, ne samo odpor in gnus, marveč tudi sovraštvo to homoseksualcev in lezbijk. Sicer jih ne bi uvrstil v skupno druščino s shizofreniki in celo pedofili ter sodomisti!!! Seveda si potem umivaš roke in se skrivaš za »stroko«, ko se sklicuješ na Rorschachov test. Mogoče se je Rorschach res ubadal tudi z problemom homoseksualnosti v povezavi z njegovimi testi (nenazadnje je delal in živel v časih, ko je še prevladovalo mnenje, da je homoseksualnost psihološka bolezen). Dejstvo pa je, in upam, da sem ti to tudi pokazal (z viri in ne s praznim čvekanjem), da Rorschachovi testi ne morejo pokazati (in tudi niso pokazali), ali je nekdo homoseksualec ali ne. In tudi če bi – nobenega razloga ni, da bi homoseksualce na osnovi tega lahko uvrstil v kategorijo shizofrenikov, pedofilov ali sodomistov! Mislim, da je bil tvoj namen na nekoliko perfiden način povezati homoseksualnost z nečem, kar nasprotuje »zakonu«, nekaj, kar po tvoji – svetopisemski morali – sodi v področje kriminala, ki se ga na svetopisemski način kaznuje s kamenjanjem. Hierhod, tako kot te berem, niti najmanj ne dvomim, da bi, če bi živel v Mojzesovih časih, z veseljem tudi sam sodeloval pri taki sodbi v imenu in s pomočjo ljudstva. Na srečo se je zelo spremenil čas in Biblija ni več osnova za moralno presojo.

    >>Če pa si ti drugače vse skupaj dojel, potem pa malo bolj podrobno razloži svoj koncept.

    Moj koncept zagotovo ne vključuje Svetega Duha. Moj koncept tudi ne vključuje poslednjega sodnika, v mojem konceptu ni prostora za pekel, niti ni prostora za hudiča. Bogu (potihoma) puščam nekaj možnosti, pa še to ne takšnemu, v kakršnega verjameš ti. Tudi si ne domišljam, da vem, kakšen bi lahko bil bog. Moj koncept vključuje predvsem predstavo o tem, kakšen bog skoraj gotovo ni!

    (Moj) koncept: http://www.youtube.com/watch?v=V8PCecgWKeI

    >>In ne se preveč razburit, če ti povem, da si zelo odvisen od debat na Pozitivkah.

    :-))))

    S tem se pa moram skoraj strinjati! Sedaj moram samo še ugotoviti ali je to moja navada, razvada, ali je to greh ali je nemara že kar grešno stanje ;-)

    Lahko noč

    in

    naj ti Bog podari Razum


    Kaj nas žene, da škodimo sami sebi?

    Prispeval/a: osh-kosh dne nedelja, 10. maj 2009 @ 17:08 CEST
    Po moje je vzrok malo bolj kompleksen kot razlaga avtor clanka.Najprej moramo ugotoviti ali je to dobro ali slabo za nas,si skodimo hote (z nekim namenom ) ali nehote( brez namena –nesreca,ipd. ).

    Tisti,ki verjamejo v reinkarnacijo si skodijo namenoma-z namenom da pac dozivijo take vrste zivljenskih izkusenj.

    Ce ne verjamemo v reinkarnacijo pa je stvar drugacna.Je posledica nesrece, slabe motivacije in trenutnega druzbenega stanja.

    Ce bi jaz moral pokazati z enim prstom,bi pokazal na nase osebne filozofije.Slaba osebna filozofija ni dobra osnova za kopicenje znanja. Pomanjkanje znanja je tisto stanje nasega bitja,ki nas vlece v lenobo,strah in druga podobna stanja.Ljudje delajo tisto, za kar so prepricani, da je za njih dobro,koristno.Ljudje kar naprej razmisljajo kako najboljse in najlazje preziveti.In ce nimajo pravega znanja,delajo napacne odlocitve.Odlocitve,ki se kasneje izkazejo za skodljive. Torej je slaba osebna filozofija vzrok za to da skodimo sami sebi.

    Kako nastane osebna filozofija? Nastaja skozi vse zivljenje in je odvisna od izkusenj, ki jih dozivljamo vsak dan.Ali bomo te izkusnje pravilno ovrednotili, pa je najprej odvisno od SRECE sele potem od nase motivacije.

    Moj poduk bi zato bil da je treba izboljsati sistem vzgoje in izobrazevanja,ki bi posledicno pomagal k boljsim osebnim filozofijam in s tem k zmanjsanju samoskodovanja.



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,61 seconds