Budizem je v teku svojega razvoja dovršil obliko, ki se od tako imenovanega primitivnega ali izvornega tipa tako razlikuje, da lahko upravičeno poudarimo njegovo historično delitev na dve šoli, Hinajana in Mahajana oziroma Veliki voz in Mali voz odrešitve. Pravzaprav Mahajana z vsemi svojimi različnimi formulacijami, ni nič drugega, kakor razvita oblika budizma, ki zasleduje svojo končno avtoriteto, indijskega ustanovitelja, velikega Budo Sakyamunija. Ko je bila ta razvita oblika Mahajane prinesena na Kitajsko in nato na Japonsko, je v teh državah dosegla svoj nadaljnji razvoj. Za ta dosežek so nedvomno zaslužni Kitajski in Japonski budistični voditelji, ki so znali načela svoje vere prilagoditi religioznim potrebam ljudi ter nenehno spreminjajočim se pogojem življenja. In to izpopolnjevanje in prilagajanje na njihovi strani je razliko med Mahajano in njenim bolj primitivnim tipom, ki je obstajal že prej, še poglobilo. Sedaj za Mahajano lahko rečeno, da, vsaj površinsko, ne prikazuje teh potez, ki najbolj jasno označujejo izvorni budizem.

Obstajajo nekateri, ki pravijo, da ta veja budizma v resnici ni pravi budizem, v smislu, kot je zadnji pogosto razumljen. Vendar pa je moje mnenje naslednje: vse, kar ima v sebi življenje je organizem in v sami naravi organizma je, da nikdar ne ostane na isti stopnji obstajanja. Želod je celo kot mlad hrastov poganjek, ki je pravkar prišel iz svoje zaščitne lupine, precej drugačen od polno zraslega drevesa, ki je tako velikansko in se veličastno dviga v nebo. Toda skozi te različne stopnje spreminjanja, obstajajo stalnost rasti in nezmotljivi znaki identitete, iz katerih lahko vemo, da je ena in ista rastlina prehajala skozi mnogo stopenj postajanja. Tako imenovani primitivni budizem je seme, iz katerega je nastal daljno-vzhodni budizem z obljubo nadaljnje rasti. Učenjaki lahko govorijo o zgodovinskem budizmu, toda moj namen tukaj je, videti budizem, ne samo v njegovem zgodovinskem razvoju, ampak s stališča budizma, kot še vedno življenjsko nas zadevajočega, kakor pospešujoče duhovne moči daljnega vzhoda.

Med mnogimi budističnimi sektami, na Kitajskem in Japonskem, odkrijemo edinstveno izročilo, ki trdi, da prenaša bistvo in duh budizma neposredno od njegovega avtorja in to ne skozi kak dokument ali s sredstvi kakršnegakoli skrivnostnega rituala. To izročilo je eden izmed najbolj pomembnih vidikov budizma, ne samo z stališča njegove zgodovinske pomembnosti in duhovne vitalnosti, ampak s stališča njegovega najbolj izvirnega in spodbujajočega načina demonstracije. Njegovo šolsko ime je: »Nauk Budovega srca (buddhahridaya)«, vendar je bolj pogosto poznan kot »Zen«. Toda Zen ni isto kot Dhyana, čeprav beseda »Zen« izhaja iz kitajskega prevoda (ch`an-na; zenna v japonščini) izvirnika v sanskrtu.

Ta šola je v zgodovini religij edinstvena v več različnih pogledih. Za njene nauke, pojasnjene teoretično, lahko rečemo, da so to nauki spekulativnega misticizma, vendar pa so predstavljeni in prikazani na tak način, da lahko tisti, ki po dolgotrajnem izobraževanju resnično dosežejo uvid v sistem, popolnoma razumejo njihov prvobitni pomen. Za ostale, ki takega prodornega znanja niso dosegli, torej, za tiste, ki niso izkusili Zena v svojem vsakdanjem dejavnem življenju pa se njegovo učenje, ali bolje njegovi izrazi, zdijo precej čudaški, neotesani in celo nerazumljivi. Ljudje, ki gledajo na Zen bolj ali manj konceptualno, dobesedno smatrajo Zen za absurden in smešen, ali pa menijo, da se namerno dela za nerazumljivega zato, da bi zaščitil svojo očitno globokoumnost pred zunanjo kritiko. Toda po mnenju privržencev Zena, njegove očitno paradoksne izjave niso izumetničenosti razvite zato, da bi se skrili za zaslon nerazločnosti; ampak zato, ker človeški jezik ni primeren organ za izražanje najglobljih resnic Zena. Izjave Zena morajo zato biti izkušene v najbolj notranjem delu duše, preden prvič postanejo razumljive.

Osebno izkustvo zato pomeni v Zenu vse. Nobena ideja ni razumljiva za tiste, ki nimajo nikakršne podpore izkustva. Dojenček nima nobenih idej, saj njegova duševnost še ni dovolj razvita, da bi karkoli izkusil na način idej. Če že ima karkoli takega, mora to biti nekaj izredno nesmiselnega in nejasnega, zato se vsekakor ne ujema z realnostjo. Da dosežemo najjasnejše in najbolj učinkovito razumevanje neke stvari, jo moramo izkusiti osebno. Kar pa še posebej velja v primeru, kadar ta stvar zadeva življenje samo, tedaj je izkustvo brezpogojna nujnost. Brez lastnega izkustva ne bo nič, kar je relativno glede na njegovo globokoumno delovanje, nikoli natančno in zato učinkovito dojeto. Temelj vseh pojmovanj je preprosto in neizumetničeno izkustvo. Zen daje največji poudarek na ta temelj-izkustvo in okoli tega Zen vzpostavi vse besedne in pojmovne konstrukcije, ki jih najdemo v njegovi literaturi kot »Izreke«. Čeprav so te konstrukcije pripomočki, najbolj koristna sredstva za dosego najgloblje realnosti pa so to še vedno povzetki in izumetničenosti. Njihov polni pomen izgubimo, kakor hitro jih vzamemo za končno realnost. Narava človeškega razumevanja nas sili, da ne polagamo preveč zaupanja v superstrukture. Mistifikacija je daleč od biti objekt Zena samega, toda za te, ki se niso dotaknili osrednjega dejstva življenja, se Zen neizogibno pokaže kot mistificiranje. Prodrite skozi pojmovno superstrukturo in to, kar se trenutno zdi, da je mistifikacija, bo naenkrat izginilo, hkrati pa bo tam razsvetljenje znano kot satori.

Zen zato najmočneje in najbolj trdovratno vztraja na notranjem duhovnem izkusvu. Ne pripisuje nobene resnične vrednosti svetim sutram ali njihovim razlagam, ki so jih naredili modri in učeni. Osebno izkustvo je močno postavljeno proti avtoriteti in objektivnemu razodetju, kakor najbolj praktično metodo doseganja duhovnega razsvetljenja pa pristaši Zena predlagajo vadbo Dhyane, na Japonskem znane kot zazen.

Na tem mestu moram povedati nekaj stvari glede sistematične vadbe Zena pri njegovih privržencih, v povezavi s pridobitvijo duhovnega uvida, ki je bil prej omenjen kot temeljno-izkustvo Zena. Namreč, v tem se Zen od drugih oblik misticizma najbolj razlikuje. Večini mistikov takšno duhovno izkustvo, ki je tako zelo osebno, pride kot nekaj posameznega, izoliranega in nepričakovanega. Kristjani uporabljajo molitev, trpinčenje ali tako imenovano kontemplacijo, kot sredstva prinašanja le tega nase, njegovo izpolnitev pa prepustijo božanski milosti. Ker pa budizem v takih primerih ne priznava nadnaravnih sil, je Zenovska metoda duhovne vadbe praktična in sistematična. Od začetka njegove zgodovine na Kitajskem, je bilo to stremljenje dobro razvidno; vendar pa je, ko je čas tekel naprej, končno začel obstajati običajen sistem in sedanja šola Zena ima za svoje pristaše učinkovito metodo, da se lahko vadijo v doseganju svojega smotra. Tukaj leži praktična vrednost Zena. Medtem, ko je po eni strani visoko spekulativen, po drugi strani njegova metodična disciplina proizvaja najbolj plodne in koristne rezultate na moralnem značaju. Včasih, kadar je izražen v povezavi s svojimi dejstvi našega vsakdanjega praktičnega življenja, pozabimo njegov visoko abstrakten značaj; vendar moramo ravno tukaj ceniti resnično vrednost Zena, saj Zen najde neizrazljivo globoko misel celo v držanju prsta pokonci ali v: »dobro jutro«, ki ga izrečemo prijatelju, katerega smo slučajno srečamo na ulici. V očeh Zena je najbolj praktično tudi najbolj globokoumno in obratno. Ves prisvojen sistem discipline Zena je rezultat tega temeljnega izkustva.

Vsekakor si moramo zapomniti, da obstajajo različni tipi misticizma, racionalni in iracionalni, spekulativni in okultni, senzibilni in fantastični. Kadar rečem, da je vzhod mističen, to ne pomeni, da je fantastičen, iracionalen in popolnoma neprenosljiv v področje intelektualnega razumevanja. Kar mislim, je preprosto to, da je v delovanju vzhodnega uma nekaj mirnega, tihega, neizgovorljivega, kar se ne pusti motiti, za kar se zdi, kakor, da vedno gleda v večnost. Ta ravnodušnost in molčečnost, pa vsekakor ni gola ničnost ali brezdelnost. Tišina ni takšna, kakor v puščavi brez rastlinja, niti tista, ko gredo trupla v večno spanje in razpadanje. To je tišina »neskončnega brezna«, v kateri so sežgana vsa nasprotja in vsi pogoji; to je tišina Boga, globoko prevzetega v kontemplaciji svojih del, sedanjost in prihodnost mirno sedita na njegovem prestolu absolutne edinosti in mnogobitnosti. To je »tišina groma«, vsebovana v sredini bliska in hrupu nasprotnih električnih tokov. Ta vrsta tišine preveva vse stvari orientalnega. Gorje tistim, ki bi jo imeli za dekadenco in smrt, zakaj oni bodo bili uničeni z neustavljivim izbruhom aktivnosti iz večne tišine. V tem smislu govorim o misticizmu orientalne kulture. In lahko potrdim, da je omika te vrste misticizma v principu enaka vplivu Zena. Če se je budizem moral na daljnem vzhodu razvijati tako, da je zadovoljil duhovne potrebe tamkajšnjih ljudi, je moral zrasti v Zen. Indijci so mistično naravnani, toda njihov misticizem je preveč spekulativen, preveč kontemplativen, preveč zapleten in razen tega se tudi zdi, da nima nobene prave, življenjske, povezave s praktičnim svetom posameznosti, v katerem živimo. Daljno vzhodni misticizem pa je nasprotno, neposreden, praktičen in presenetljivo enostaven. To se ne bi moglo razviti v nič drugega kakor Zen.

(Napisal D. T. Suzuki, za slovenske iskalce in srečolovce priredil te-nay)

Zen (2)
Zen (3)
Zen (4)