Ponos me navdaja, ko tole berem.

Po današnjih pravilih in birokraciji, tisti, ki smo bili otroci v 50ih,
60ih in 70ih, sploh ne bi smeli preživeti.
Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče varnosti, smo
imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.

Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov,
zračnih blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedežu je bil ponos.


Naše igrače so bile so bile obarvane z barvo na osnovi svinca, ki pa so
bile takoj ko smo jih dobili v roke polizane in ?prežvečene?

V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov,
ni bilo zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov vrat, vogalov mizic
in zaščite proti odpiranju omaric.




Vodo smo pili iz vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil enak.

Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike,
bombone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli od odvečne teže.
Igrali smo se pač na dvorišču.

S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste steklenice, pa
nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.

Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato
spustili z njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da
zavore ne delujejo. Po neprijetnih padcih smo se naučili, kako rešimo
tudi take probleme.

Cel dan smo se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in se vrnili
tik preden se je stemnilo. Nihče ni vedel kje smo, pa tudi nikogar ni to
skrbelo.

Nismo imeli play station-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne
video filmov, ne soround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih
telefonov in SMS-ov, ne internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in
z njimi smo hodili naokoli.

Igrali smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo s
fračami. In včasih je ta reč prav pošteno zaskelela.

Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in
kosti, pa ni bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega. Bile so nesreče,
in iz teh napak smo se učili, da se te ne bi nikoli ponovile.

Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler nismo bili črni od podpludb
in žalostni, pa smo se naučili nekako živeti s tem.

Šli smo domov k svojim prijateljem in to peš.

Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša
dejanja. Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi nas iz takih
položajev reševali starši, je bila nezaslišana. Oni so bili na strani
zakona. Si to lahko predstavljate?

Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in
reševalcev problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z
eksplozijo inovacij in novih idej. Imeli smo svobodo, padce, uspehe in
odgovornost in naučili smo se vse to obvladovati.

In ti si eden izmed njih.
Čestitamo.

Prosim pošlji to ostalim, ki so imeli to srečo, da so odrasli kot
resnični mulci.

S pozdravi / Best regards poslala Damijan in dr. Matija