NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 09-apr
  • Ura pravljic

  • petek 10-apr
  • Obisk švedske avtorice Anne Höglund

  • sobota 11-apr
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 12-apr
  • Novo v knjigarni Galerije Fotografije!

  • ponedeljek 13-apr
  • Igra go

  • torek 14-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • sreda 15-apr
  • Ura pravljic

  • četrtek 16-apr
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.

  • petek 17-apr
  • Escape room The Game Bled

  • sobota 18-apr
  • Programiranje za otroke

  • nedelja 19-apr
  • Veronika Valdes: Dark Dinner

  • ponedeljek 20-apr
  • Potopisni ponedeljki: Kenija

  • torek 21-apr
  • Alpe Adria Trail - Nina Kopčavar

  • sreda 22-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 23-apr
  • Igra go

  • petek 24-apr
  • Hitri zmenki (40-55) z Dogodki za Samske

  • sobota 25-apr
  • Sobotni literarni sprehodi

  • nedelja 26-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • ponedeljek 27-apr
  • Igra go

  • torek 28-apr
  • Počitniške delavnice za otroke v MPT

  • sreda 29-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 30-apr
  • Ognjeni spektakel

  • petek 01-maj
  • 1. majska budnica

  • sobota 02-maj
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 03-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 04-maj
  • Novo v knjigarni Galerije Fotografije!

  • torek 05-maj
  • SPLETNI Prevajalski pogled: Ana Jasmina Oseban

  • sreda 06-maj
  • Agnes Momirski, siXren (Verbum Medicinae)

  • četrtek 07-maj
  • Igra go

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Hieronim - o prehrani   
    torek, 22. april 2003 @ 07:31 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zdravje, gibanje in bivanje

    Posvetni pouk II. - knjige proti Jovinijanu

    "Ko pogovor pripelje do vprašanja o hrani se odpre predmet raziskovanja v vsej svoji raznolikosti: "Vse stvari so bile ustvarjene zato, da bi služile potrebam človeka." Tako kot je človek, ki se imenuje tudi "misleče bitje", nekakšen najemnik ali lastnik sveta podvržen bogu in časti svojega stvarnika, tako so vse živali ustvarjene - bodisi za hrano ljudem ali za oblačila, za oranje in obdelovanje zemlje, za dovažanje žita in živeža in prevoz samega človeka. Vprežna živina se tako imenuje pač po tem, ker se jo vpreže. David pravi: "Kaj je, človek, da se spominjaš njega ali sina človekovega, ker ga obiskuješ? Malo pod angele si mu določil prostor, ga ovenčal s slavo in častjo in ga postavil čez vsa dela svojih rok. Vse si podvrgel njegovim nogam; ovce in vole in še vso drobnico polja povrh, ptice neba in ribe morja, ki preplavajo morske poti. Zatorej pravi: Bodi vol za oranje, konj za jahanje, pes naj čuva, krave naj dajajo mleko, ovce strižimo za volno. V kakšno korist so nam potem prašiči, če ne za uživanje njihovega mesa? Čemu lov na srne, jelene, divje koze, merjasce, zajce in podobno divjad? Ali pa domače in divje gosi? Ali race, kljunači, leščarka, vodna kokoška, drozg? Zakaj tekajo kokoši po dvoriščih? Če se jih ne poje, jih je mar bog ustvaril zaman?"





    Tu je v resnici potrebno pojasnilo, - kar tudi zelo očitno uči Sveto pismo- da je vse, kar se giblje, kot zeleno rastlinje, dano nam v hrano in jed, apostol pa glasno vzklika, ko pravi: "Vse kar je čisto naj gre k čistemu in nič kar se doseže z naklonjenostjo, pa bi se moralo zavreči, naj se ne zavrže." Nazadnje pa bodo prišli tisti, ki branijo ljudem, da bi se poročali in uživali hrano, ki jo je bog ustvaril za uporabo. Tega istega boga imenujejo farizeji vinopivca in požeruha, gosta zakupnikov in grešnikov, ker ni odklonil Zahejevega povabila na zajtrk, ker je hodil na poročne gostije. Vendar pa je nekaj drugega, če porečete (in to zaradi neumnega primerjanja), da je šel na kosilo k sleparjem in tistim, ki so se postili, ter ponavadi rekel: "Tole jem, tega pa ne; nočem piti vina, ki sem ga napravil iz vode!" Pod podobo svoje lastne krvi, je ponudil vino, ne vode. Po vstajenju je zaužil ribo in med, ne sezamovih semen, orehov ali juhe. Apostol Peter ne pričakuje zvezde po judovski navadi, ampak gre že opoldne na balkon obedovat. Pavel je na ladji razlomil kruh, ne caricas, Timoteju, ki je imel bolečine v želodcu je rekel, naj pije vino, ne piracium. Pri hrani se je rad vzdržal, kot da to ne bi bilo narodno praznoverje.


    Šel bom torej v smeri predlagane teme. In predem bom prešel k razlaganju iz Svetega pisma in pokažem iz njega bogu vsečni post in blagodejno vzdržnost, naj dodam pojasnila filozofskim dokazom. Ne bom pa vas poiskusil prisiliti, da bi se strinjali z nauki Empedokla in Pitagore,ki trdita, da po nauku o "metempsihozi" (preseljevanju duš) ni primerno za uživanje vse tisto, kar se giblje in živi. Za krive bi bili proglašeni vsi, ki bi posekali smreko ali hrast, da so ubijalci in čarovniki. Želel pa bi, da častimo in spoštujemo našega stvarnika, ki je vse ustvaril za uporabo ljudi. In kot je vol za oranje, konj za ježo, pes za čuvanje, krava za mleko in ovce za volno, tako tudi svinje, jeleni, koze, zajci in druge tem podobne živali niso ustvarjene zgolj zato, da se z njimi prehranjujemo, ampak tudi za druge namene.

    Če je torej vse, kar se giblje in živi ustvarjeno za uživanje in použitje, naj mi potem kdo odgovori, čemu so ustvarjeni sloni, levi, medvedi, leopardi, volkovi, kače, škorpione, stenice, komarji, bolhe, jastreb, orel, krokar, sokol, caeti, delfini in drobni polži? Kdo izmed nas je že jedel leva, kačo, jastreba, štorkljo, kanjo ali črve, ki se plazijo po bregu? Ker ima vsaka stvar svojo namembnost, lahko rečemo, da ostale živali: ribe, ptice, ne služijo človeku le za prehranjevanje, marveč jih le-ta uporablja tudi v medicinske namene. Kačje meso iz katerega se pridobivajo protistrupi, je primerno za različne bolezni, kar zdravniki že vedo. Tudi delci slonove kosti pomagajo pri različnih zdravljenjih. Žolč hijene izboljšuje ostrost vida, njen in pasji iztrebek pa zdravita gnojne rane. Morda se bo bralcu zdelo nenevadno- tudi človeško blato pomaga pri prenekaterem obolenju; slednje je učil že zdravnik Galen v svojih spisih. Naravoslovci trdijo, da odrta in v olju prekuhana kačja koža čudovito lajša bolečine v ušesih. Kaj se zdi nevednežem tako nekoristno kot stenice. Če se pri ugrizu pijavke takoj izbljuva njen izcedek in jo položimo na bolnikovo telo, le-ta lajša težave z urinom. Svinjsko maščobo, gosjo, kokošjo, fazanjo in mast podobne perjadi omenjajo vse medicinske knjige. Če bi vse to brali, bi videli, da se z jastrebom zdravi toliko bolezni, kolikor udov ima. Pavje blato lajša bolečine pri protinastih obolenjih. Žerjavi, štorklje, orlov žolč, sokolja kri, kutinastna kamela, žabe, kameleoni, lastovičje blato in meso- tudi to je primerno za zdravljenje bolezni. Vse to bi omenil, če bi mi kdo porekel, naj razpravljam o telesnem zdravljenju. Kdor želi, naj bere prozne tekste Aristotela, Teofrasta, Marcela (Sideten) in našega Flavija, saj oba razlagata v heksametrih, pa tudi Plinija mlajšega, Dioskurida in ostale, bodisi naravoslovce, kot tudi zdravnike; videli bi, da ga ni zelišča, kamna ali živali- bodisi plazilca, ptiča ali ribe- katerega koristnosti n ebi omenjeni pisci navajali pri svojem zdravljenju.

    Morda mi kdo poreče: "Čemu je sploh prašič?" Takoj mu bom odgovoril, kot imajo navado dečki, ki tekmujejo med seboj: "Zakaj pa so potem še kače in škorpijoni?" Menda ne boš rekel, da je bog ustvaril nesmiselne stvari kot je večina zverin in ptičev, ki jih tvoje grlo zavrača. Da pa ne bi bil preveč prepirljiv in trmast, prisluhni: Svinje, merjasni, jeleni in druge živali so ustvarjene, da bi vojaki, športniki, mornarji, govorniki, rudarji v rudnikih in drugi težki delavci imeli kaj jesti, saj potrebujejo močno in krepko telo, da so sposobni nositi orožje in krmo, saj z vso silo slabijo svoje telo, veslajo, morajo imeti močna pljuča, da lahko vpijejo in glasno govore, rušijo gore, spijo pod milim nebom.

    Razumeti pa je treba, da naše razmišljanje ni namenjeno rokoborcem, športnikom, mornarjem, vojakom ali kopačem, ampak poučuje tiste, ki sledijo modrosti, ki se posvečajo božjemu čaščenju in vedo zakaj so ustvarjeni, čemu se mudijo na tem svetu in kam jih vodi njihova pot. Apostol pravi:" Kadar sem brez moči, takrat sem najmočnejši." Če slabi naš zunanji človek, tedaj se iz dneva v dan obnavlja notranji. "Želim se razkrojiti v sebi in postati eno s Kristusom. Ne obremenjujte si želja z mesenimi skrbmi" Mar ni vsakomur rečeno, naj nima dveh tunik, naj nihče ne nosi hrane v torbi, denarja v mošnji, šibe v roki, obutve na nogah. Marveč naj vse proda, kar ima v posesti, razdeli med reveže in sledi Jezusu. Zlasti pa govori njim, ki želijo postati popolni. Drugače govori Janezu Krstniku, drugače spet vojakom, drugače naroča zakupnikom. Gospod pravi v Evangeliju tistemu, ki se je pritoževal, da je izpolnil vse po zakonu: Če želiš postati popoln, pojdi, prodaj vse kar imaš, nato pa pridi in hodi za menoj. Da pa se tistemu, ki tega ne želi, breme ne bi zdelo pretežko, je na voljo tistih, ki so ga poslušali rekel, ko jih je zapuščal: "Če želiš postati popoln."

    Zato ti pravim: če želiš postati popoln je dobro, da ne piješ vina in ne ješ mesa; če želiš postati popoln, si je bolje krepiti dušo kot telo. Če si zdaj še mlad in ti ugajajo kuharjeve juhe, ti ne bo nihče iz grla potegnil slastne hrane. Jej in pij, če pa ti ugaja, vstani z Izraelom in se veseli, ter zapoj: "Jejmo in pijmo, jutri bomo namreč umrli." Naj je in pije tisti, ki po hrani pričakuje smrt. Kdor pravi z Epikurom: "Po smrti ni ničesar in smrt sama je nič." Mi pa verjamemo Pavlu, ko vzklikne: "Hrana je za trebuh in trebuh je za hrano. Bog pa bo uničil in enega in drugega." To je bilo nekaj citatov iz Svetega pisma, da bi se lahko naučili usklajevati naše misli z mislimi filozofov.

    Po besednem izročilu se preživljajo Arabci, Saraceni in barbarska plemena celotne puščave s kameljim mlekom in mesom , saj le žival takšne vrste zaradi milega podnebja in nerodovitne zemlje lahko preživi pri njih. Prav ti pa menijo, da je greh uživati svinjsko meso. Svinje, katerih hrana so žir, kostanjeve korenine in ječmenovo zelenje, pri njih najdemo zelo redko, ali pa živijo zelo globoko v notranjosti; če pa že naletimo nanje, pa nimajo hrane, ki sem jo omenil zgoraj. Če bi ljudstvom severnih predelov rekli, naj jedo osle ali kamele bi se jim zdelo, kot da bi morali jesti volka ali krokarja. V Pontu in Frigiji prodajajo družinski očetje bele in tolste črve s črnikastimi glavicami, ki se zaredijo na lesni gnilobi; to predstavlja obilen dohodek. Kot imamo pri nas za posladek kljunača, leščarko, barbana, tako je pri njih pravo razkošje, kadar se na njihovem jedilniku znajde ksilofagon. Ravno nasprotno pa se ljudstva z Vzhodne Libije prehranjujejo s kobilicami, kadar v puščavi ali v mrzli pustinji opazijo oblak te golazni. Da to povsem drži potrjuje tudi Janez Krstnik. Pa poskusi nagovoriti Frigijca ali Pontca, da bi jedla kobilice; rekla bosta, da je to greh. Reci sircu, afričanu ali arabcu naj požre črva; podobno se jima bi zdelo, ko bi jim rekel, naj pojedo stonogo, muho ali kuščarja. Čeprav jedo Sirci zemeljske krokodile in so Afričani navajeni jesti tudi zelene kuščarje. V Egiptu in Palestini zaradi pomanjkanja govedi nihče ne uživa krav in bikovega mesa, volovskega in telečjega pa sploh ne pripravljajo za hrano. Pri njih je največji zločin, če kdo poje mladega telička. Zato je poveljnik Valens pred nedavnim izdal zakon za vzhodna področja, naj nihče ne uživa telečjega mesa; s tem je tudi v naprej poskrbel v korist poljedelstva in izboljšal zelo slabo navado juhovskega ljudstva, kadar je šlo za uživanje pitanih in doječih teličkov. Pri nomadih Trogotitih, skitih in Hunih je poznana posebna krutost- uživanje napol surovega mesa. Tako imenovani "ribjejedci", pleme, ki se potika po obali Rdečega morja čez skale razbeljene od sončne pripeke, pražijo ribe, in živijo le od te hrane. Sarmati, Kvadi, Vandali se hranijo z lisičjim mesom . Tudi o ostalih narodih bom kasneje govoril, saj sem jih sam kot odraščajoči deček imel priložnost videti v Galiji. Atikoti so britansko pleme, ki se preživlja s človeškim mesom. Kadar najdejo po gozdovih črede prašičev, ovac in goveda, ponavadi odrežejo pastirjem zadnjico, ženskam pa prsi; oboje pojedo kot slasten poobedek.

    Pri narodu Skotov ne poznajo lastnih žena, isto bi tudi spoznali, če bi brali Platonovo državo ali pa sledili zgledu Katona. Kadar si kdo poželi žensko so razuzdani kot živali. Perzijci; Medijci, Indijci in Etiopci - nezmerna ljudstva in povsem drugačna od rimskega naroda, se vežejo z materami, dedki, hčerami in vnukinjami. Mazogeti in Derbijci najbolj pomilujejo tiste, ki umrejo zaradi bolezni. Zato svoje starše, sorodnike in svojce kadar le ti ostarijo in obnemorejo, zakoljejo, in nato požrejo. Trdijo namreč, da je bolj pošteno in pravično, če jih sami použijejo, kot pa črvi. Tibareni pa tiste starce, ki so jih najbolj spoštovali obesijo na viličasto bruno (križ). Hirkani nastavijo še na pol žive ujedam in psom, Kaspijci pa tem živalim nastavljajo že mrtve. Skiti še žive s kostmi umrlih, zakopljejo tiste, ki so jih pokojni imeli najraje. Bakti vržejo starce psom, da se živali prehranjujejo s trupli. Ko je hotel Aleksandrov prefekt Stasanov s to navado prenehati, bi kmalu moral zapustiti provinco.

    Naženi Egipčane, da bodo pili ovčje mleko. Prisili Peluzitance,če imaš moč in veljavo, da bodo jedli čebulo. Skoraj vsaka posamezna državica v Egiptu časti svoje živali in pošasti; karkoli pa častijo imajo za sveto in nedotakljivo. Tudi svoja mesta poimenujejo po živalih: Leon (lev), Cyno (Labod), Lyco, Busiris, Thmuis - slednje razlagajo kot kozliček. In da bi vedeli, kakšne bogove je Egipt zmeraj prevzemal, je Hadrianov ljubljenec pred nedavnim njihovo mesto poimenoval Antinous.


    Po vsem tem si lahko spoznal, kako sleherni narod živi po svojih navadah ne - le glede prehranjevanja, ampak tudi glede pokopavanja, ženitve in zakonskega življenja in v ostalem. Vsak narod pa si je tudi izoblikoval sebi prilagojen način, kot po zakonu narave. V resnici pa je prehranjevanje z mesom skupno skoraj vsem narodom.

    In zato pride počasi v veljavo kar počasi zraste: kakšni so naši pogovori in kakšni so pogovori v nebesih. Tu imaš Pitagoro in Empedokla pa vse ostale ljubitelje modrosti- pa vendar nismo zavezani, da bi prisegali na tistega, v katerem smo se prvikrat rodili, ampak na tistega, v katerem smo se ponovno prerodili. Uživanje mesa, pitje vina in presit trebuh- vse to je sadišče poželenja. Zato pravi komik: brez cerere tudi liberu vsahne ljubezen.

    Preko petih čutov je odprta pot grehom do duše kot prek nekakšnih oken. Glavno mesto in trdnjava razuma je moč osvojiti le, če prek njunih vrat vdre sovražna vojska. Duša se ohromi zaradi čutnih strasti, polasti se jo lahko prek vida, sluha, vonja, voha, okusa in tipa. Če koga razveseljujejo igre, športna tekmovanja, pogled na gibčne igralce, lepe ženske, dragi kamni, razkošne obleke, biseri in podobne stvari, potem je preko oči odprta prosta pot. Tako se izpolnjuje napoved: "Smrt je vztopila skozi vaša okna." Ravno tako se lahko premami sluh s petjem, igranjem različnih instrumentov ali vibriranjem glasov in s pesmijo komikov, dovtipi igralcev mimov in njihovimi zvijačami; vse karkoli prihaja prijetnega na ušesa, razneži krepkega duha. Prijeten vonj, balzami, mahovi, plašč romarske miši, vse kar ugaja oboževalcem in neporočenim, vsega tega ne pozna tisti, ki je poročen. Kdo ne pozna poželenja po hrani, ki je mati lakomnosti in pritiska k tlom duha, kot bi ga obtežila s težkimi okovi? Zaradi kratke naslade grla žive razuzdano morja in dežele, ker pa sladko vino in odlična hrana potujeta skozi naša grla, se celo življenje močno potimo. Dotikanje drugih teles in še ognjevitejše poželenje po ženskah - to je skorajda norost. Ta občutek poželenja nam vzbuja jezo, radostno koprnjenje, ljubosumnost in vznemirjenost, v nepoznanem kesanju znova gorimo že po tem, ko je naslada že potešena, želimo početi tisto, česar se bomo zopet kesali, ko bomo zapeljani. Kadar prek teh vrat vstopajo do trdnjave našega razuma, nekakšni klini nemira, kje je potem svoboda, kje je močna utrdba, kje je razmišljanje o bogu. Ko si otip najbolj naslika že minule naslade in si v spomin prikliče krivdo, da bi duša trpela, tedaj se vznemirja tudi nad tistim, česar ne počne.

    Ti razmisleki so vzpodbudili mnogo filozofov, da so zapustili hrupna mesta in mestne vrtove, kjer je moč najti namakajoča polja, drevesno listje, ptičje žvrgolenje, izvir studenca, žuboreči potoček in mnogo drugih dražil za oči in ušesa. Tako so se zaščitili, da ne bi zaradi razkošja in obilnosti prečudovitih stvari utrdba njihove duše oslabela in njena poštenost bila oskrunjena. Brez koristno pa je, če večkrat vidimo stvari od katerih smo ujeti in njihovim dokazom si izročen, katere težko pogrešaš. Tudi Pitagorejci se izogibajo prevelike gneče in so navajeni prebivati v samoti ali pa v zapuščenih krajih. Tudi stoiki in platonisti so prebivali v templjih, zgrajenih v gajih, da ne bi, navdihnjeni od svetosti vzvišenega prebivališča, ne razmišljali o ničemer drugem, razen o vrlinah. Toda sam Platon je, ko je bil bogat in je Diogen njegovo ležišče poteptal z umazanimi nogami, da bi se lažje posvetil filozofiji ,izbral dvorec Akademijo, daleč od mesta, ne samo zapuščeno, ampak tudi nezdravo okolje. Tako je mogel zaradi skrbi in neprestane prisotnosti bolezni obvladati vsak izbruh poželenja, njegovi učenci pa niso čutili nobene druge naslade, razen potem, kdar so se učili. Beremo tudi, da so si nekateri iztaknili oči, da jih ne bi vid odvrnil od filozofskega razmišljanja. Tu naj omenim tudi tistega Tebanca Kratesa, ki je zalučal v morje veliko količino zlata in vzkliknil: "Pojdite proč od mene stran slabe strasti! Utopil vas bom, da me samega ne utopite." Če kdo meni, da lahko uživa v obilni hrani in pijači, da lahko pogreša modrost , da živi življenje polno naslad in radosti, in se ne obremenjuje z grehi naslad, ta sam sebe vara. Kadar smo daleč stran, nas često ujame naravno poželjenje, takrat smo prisiljeni želeti to, česar nimamo v izobilju in to še toliko bolj, če se imamo za svobodne, kadar nas obdajajo mreže naslad. Naš čut misli na tisto, kar vidi ,sliši, zavoha, okusi, česar se dotakne, tja ga vleče nagon, ki ga lovi naslada.

    Razum vidi in sliši le tisto, v kar je usmerjeno naše čutilo- to je že stara misel. Telesni čuti so kot konji. ki drvijo brez razuma, duša pa kot voznik drži uzdo drvečim konjem. Kot so konji brez vodnika nevarno hitri, tako telo brez razuma in vodstva duše samo sebe privede v prepad. Drugo takšno primerjavo o duši in telesu dajejo filozofi. Pravijo, da je telo deček, duša pa učitelj. Tudi zgodovinar omenja, da v veliki meri uporabljamo vodstvo duše in uslužnost telesa: prvo nam je skupno z bogovi, drugo z živalmi. Zatorej, če učiteljeva modrost ne vodi in ne usmerja napak mladeniča in dečka, vsak njegov poizkus privede do razposajenosti.


    Človek lahko živi brez štirih čutov: brez vida, sluha, voha in tipa. Brez okusa in hrane pa je nemogoče, da bi se ohranilo človeško telo. Razum pa mora biti prisoten, da jemo tisto hrano (in v določeni meri), s katero ne preobtežimo telesa, niti se ne poruši svoboda duše, s prehranjevanjem, hojo, spanjem, presnovo in prebavljanjem se obnavlja moč nasladam.

    Vino je potratna pijača, pijanost pa sramota. Vsak, ki se z vinom opija ne bo nikdar moder. Ne jejmo tolikšne hrane, ki bi jo težko prebavili, ali bi zaradi nje čutili hude bolečine ob izločanju velike količine hrane. Lažja je priprava sadja, zelenjave in sočivja, ne preobteži kuharskih stroškov in brez skrbi drži pokonci človeški rod; kajti vse tisto, kar ni treba preveč hlastno požirati, tudi ne vznemirja grla in lažje se presnavlja. Nihče ne bo z eno ali dvema poceni jedema preobtežil trebuha do napenjanja; če pa bo vase spravil raznovrstno meso z izbranim vonjem in okusom , ga pripravil v ponvi in okadil z različnimi parami, bo s to hrano sicer zasitil lakoto, vendar pa bo tako postal nekakšen ujetnik. Od tod izvirajo različne bolezni, ki jih prikliče neizmerna obilnost. Zato si tudi mnogi z bruhanjem zdravijo svojo požrešnost. Kar so nesramno vase zmetali, še nesramneje izmečejo.


    Hipokrat v svojih aforizmih uči, da debela in zavaljena telesa, ki so že dopolnila mero rasti, zbolijo zaradi paralize in zelo težkih vrst bolezni, če svoje obilnosti ne zmanjšajo s hitrim odvzemom krvi. Zato je nujno potrebno, da se jim odstrani odvečna masa in s tem dobijo nazaj prvotno obliko. Vemo namreč, da v naravnem razvoju telesa ne ostanejo v enakem stanju, ampak da nenehno rastejo ali pa se manjšajo. Tudi žival ne more živeti, če v njenem telesu ni moči, da bi rasla. Tako pravita Galen in drugi zelo slaven razlagalec Hipokrata v delu "Prigovarjanje zdravstvu", da atleti, katerim sta življenje in umetnost le prehranjevanje, ne morejo dolgo živeti in tudi niso zdravi. Njihove duše so s preveliko količino krvi in maščobe ovite kot z blatom, zato razmišljajo zmeraj le o mesu, riganju in požrešnem trebuhu, vse kar je bistro in nebeško pa se jih ne dotakne.

    Diogenes dodaja, da naj se tirane, mestne prevratnike, vojne - bodisi sovražne ali pa državljanske - vzpodbuja, ne zaradi preprostega živeža, zelenjave in sadja, ampak zaradi mesa in uživanja na slavnostnih gostijah. Velikega občudovanja je vredno tudi to, da je Epikur, osvoboditelj naslad, napolnil vse svoje knjige s pisanjem o zelenjavi, sadežih in poceni jedmi, rekoč, da je tako treba živeti, saj meso in drage gostije, prinesejo samo skrb in nesrečo in prizadenejo večjo kazen, če jih iščemo, kot pa naslado, če se jim vdajamo.

    Naša telesa pa vendar potrebujejo tako hrano kot pijačo. Če sta to kruh in voda in ostalo njima podobno, zadovoljimo s tem naravne potrebe; kar pa bi šlo čez mero, tega ne bi mogli imeti za življenje nujno potrebno, ampak bi šlo v tem primeru za krivdo naslade. Hrana in pijača ne potešita strasti do uživanja, ampak le žejo in lakoto. Kdor se prehranjuje z mesom, potrebuje tudi hrano, ki ni mesnega izvora. Kdor pa uživa le preprosto hrano, ta mesa sploh ne pogreša. Z razmišljanjem o modrosti pa se tudi ne moremo ukvarjati, če nam misli uhajajo na obložene mize, saj zahteva prevelik napor in skrb. Naravno potrebo se hitro zadovolji, mraz in lakoto lahko odženemo tudi s preprosto obleko in hrano. Apostol pravi: "Imamo hrano in obleko in zadovoljni smo s tem."

    Užitki in raznovrstne gostije so samo netivo za pohlep in lakomnost. Pravo veselje duši pa je, če si zadovoljen z malim, imaš svet pod nogami in vso njegovo oblast, gostije in naslade pa, zaradi katerih si pridobivaš bogastvo, zamenjaš s poceni hrano in nadomestiš s širšo tuniko. Odpravi obilne in nasladne gostije, pa ne bo nihče posegel po bogastvu, katerih uporaba je v trebuhu ali pod njim. Kdor zboli, si ne povrne zdravja drugače kot s preprosto in preudarno odmerjeno hrano, ki se imenuje dieta. Oni menijo, da je meso primerno za zdravje; tisti, ki želijo uživati v nasladi, in tisti, ki so potopljeni v gnus, vzkipijo v nasladno združitev. Kristjanu je potrebno zdravje brez čezmernih moči. Ne sme nas zmesti, če so nekateri pristaši redki, so pa dobri in zvesti prijatelji, sramežljivi in zmerni - saj je krepost zmeraj redka.

    Beri spise o Fabricijevi zmernosti, Kurijevi revščini pa boš našel v celem mestu komaj nekaj tistih, ki jih iščeš. Ne boj se, če ne boš jedel mesa, kajti lovci in ptičarji so se zaman učili svojih veščin.


    Mize Špartancev in že prej omenjeni Ksenofont, Teofrast in skoraj vsi pisci Grčije so priče zmernosti. Stoik Heremon, nadvse zgovoren mož, pripoveduje o življenju starih egipčanskih svečenikov in pravi, da so dali ob stran vsa posvetna opravila in skrbi, zmeraj so bili v templju, se poglabljali v naravo stvari in njih vzroke, ter izračunavanje zvezd; nikdar se niso družili z ženskami. Zmeraj so se vzdržali vina in mesa zaradi preobčutljivosti in vrtoglavice, ki so jo trpeli zaradi pomanjkanja hrane, še posebej zaradi poželenja po nasladah, ki nastane iz te hrane in pijače. Kruh so redko uživali. In sicer zato, da si ne bi otežili želodca. Če pa so kdaj skupaj jedli, so pri jedi uporabljali zmlet hizop in težjo hrano prekuhali v njegovi toploti. Olje so uporabljali samo za zelenjavo, pa še to le za bljuvanje in lajšanje ostrega okusa.

    "Kaj naj povem o ptičih, ki se zaradi mesa izogibajo tudi jajcem in mleku?" Njihovo ležišče je iz palmovih listov, ki jim pravijo baie. Kot blazino za pod glavo so postavili na zemljo iz enega kosa slonečo klopico in tako vzdržali dvo ali tro dnevni post. Telesno vlago, ki nastaja zaradi mirovanja na enem kraju, so sušili s čezmerno kaznijo živeža.


    Jožef opisuje v drugi zgodovinski knjigi judovske sužnosti in 18. knjigi "Starožitnosti" ter v dveh zvezkih proti Apionu tri nauke farizejev: farizeje, saduceje in esene. Slednje hvali na čudovit način, da so se zmeraj vzdrževali žensk, vina in mesa, vsakodnevni post pa jim je postal čisto naraven. Tudi Filo, zelo učen mož, je o njihovem življenju izdal svoj zvezek. Eantes Cizisenski in Asklepiad Ciprski pišeta, da se v času, ko je na vzhodu vladal Pigmalion, ni jedlo mesa. Eubul, ki je zgodovino Mitre opisal v mnogih zvezkih, pripoveduje, da so bili pri Perzijcih trije rodovi svečenikov; tisti, ki so bili najbolj učeni in zgovorni so se prehranjevali le s presejano moko in zelenjavo.Pri Elevzini je bilo svečano, vzdržati se ptičev, rib in nekaterih sadežev. Bardezan, babilonski mož, je indijske telovadce razdelil, glede na njihove nauke, na dva razreda: enega je imenoval razred bramanov, drugega razred šamanov. Ti slednji so bili tako vzdržni, da so jedli le sadeže dreves, ki rastejo ob reki Ganges ali pa s preprosto hrano iz riža in moke. Ko je prišel k njim kralj, jih je navadno počastil, saj je menil, da leži mir province v njihovih molitvah. Evripid pravi, da so se jupitrovi preroki na Kreti odrekali ne le mesu, temveč tudi kuhanim jedem. Filozof Ksenokrat piše v Triptolemovih zakonih, da so pri atencih veljala le tri pravila, ki so jih izpolnjevali v Elevzinskem templju: o spoštovanju do staršev, čaščenju bogov in prepovedi uživanja mesa. Tudi Orfej v svoji pesmi globoko odklanja uživanje mesa.

    Naj zopet spomnim na zmernost Pitagore, pa Sokrata, Antistena in ostalih - predvsem zaradi naše zmedenosti - razen, če bi predolgo trajalo ali če bi bilo potrebno preveč lastnega truda. Tak je gotovo Antistenes, ki je takrat, ko je še slavno poučeval govorništvo in poslušal Sokrata, baje rekel svojim učencem: "Pojdite in poiščite učitelja, jaz sem ga namreč našel." Potem je prodal vse, kar je imel in javno razdelil, zase pa je obdržal le plašč. Njegovemu uboštvu in trudu pa je priča sam Ksenofon v Simpoziju in njegove neštete knjige, ki jih je spisal ene v filozofskem druge pa v govorniškem stilu. Tisti slavni Diogen je bil njegov privrženec, močnejši od samega kralja Aleksandra in zmagalec nad človeško naravo. Ker Antistenes ni zadržal nobenega izmed svojih učencev in mu tudi ni uspelo ganiti vztrajnega Diogena, mu je naposled zagrozil z gorjačo, če ne odide. Pravijo, da mu je le ta položil glavo in rekel:"Nobena palica ni tako dolga, da bi me lahko ločila od tvoje ustrežljivosti."

    Satir, ki je napisal zgodovino znamenitih mož, poroča, da je bil Diogen navajen nositi dvojni plašč zaradi mraza, da je imel torbo za kletarja in s seboj nosil gorjačo zaradi svojega šibkega telesa. Še kot starec pa se je dobro držal pokonci, bil med ljudstvom poznan kot hemerovbios in v zadnji uri zahteval in sprejemal od vsakogar hrano. Prebival je v vežah za vrati in za mestnimi stebrišči. Ko pa se je prikotalil v sodu se je šalil, da ima kotaleč dom in se s časom ne spreminja. Pozimi pa se je odprtina soda vrtela na jug, poleti pa na sever. In brž ko se je sonce nagnilo, se je hkrati obrnila tudi Diogenova "hiša". V nekem obdobju je uporabljal za pitje lesen korec, videl pa je dečka, ki je pil tako, da je v izdolbeno dlan zejel vodo in jo popil in roko zopet stegnil. Govori se, da je Diogen tedaj proti zemlji rekel: "Nisem vedel, da ima tudi narava svoj kozarec."

    Smrt pa je razodela tudi njegovo vrlino in vzdržnost. Ko se je namreč že starček odpravil na olimpijske igre, ki so jih proslavljali v Grčiji z veliko obiskanostjo, poročajo, da ga je na poti zajela mrzlica in ulegel se je na cestni nasip; prijatelji so ga hoteli dvigniti na oslička ali na voz, on pa ni miroval ampak je šel do sence drevesa in rekel: "Prosim odidite in odhitite gledat; današnja noč me bo preizusila kot zmagovalca ali poraženca. Če bom premagal mrzlico, bom prišel na tekmo. Če pa me bo premagala ona, se bom preselil v večnost." Tam je ponoči preminil z izpahnjenim goltancem in kot je sam rekel, ni umrl, ampak je s smrtjo izključil mrzlico.

    Podal sem primer enega samega filozofa, da bi naši lepotci, gizdalini in tisti, ki z visokimi nogami komaj zasenčijo sledi, katerih besede so v bojih in logični sklepi v petah, ki revščine apostolov in trdosti križa ali ne poznajo, ali pa prezirajo - ti naj posnemajo vsaj varčnost sonarodnjakov."

    Hieronima povzel dr. France Susman

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030420193128235

    No trackback comments for this entry.
    Hieronim - o prehrani | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Hieronim - o prehrani

    Prispeval/a: Anonymous dne torek, 30. september 2003 @ 20:58 CEST
    BOG JE USTVARIL ZIVALI ZATO, DA UZIVAMO OB POGLEDU NANJE ... IN CE SMO DOSLEDNI, NI JIH DAL V TAKI OBLIKI, KOT JIH VIDIMO SEDAJ. EVOLUCIJA JE SLA NAPREJ V PRID POZRESNEMU CLOVEKU, DA JE NAPRAVILA ZIVALI TAKE, DA JIH JE VREDEN. ZATO PRASIC JE POMIJE, ZATO KOKOS BRSKA PO GNOJU ... NAROCENO JI JE OD GOSPODA, DA NAJ POJE VSE TO, DA JE BO VREDEN CLOVEK.
    SAMA NE JEM MESA ... NE ZAVIJAM SE V VOLNO ... NE JAHAM KONJEV ... SE NIKOLI NISEM BILA V ZIVALSKEM VRTU ALI , BOG NE DAJ, V CIRKUSU. GOSPOD JE REKEL ADAMU IN EVI NEKAKO TAKOLE:\"DAL SEM VAMA VSO ZELENJE IN SADJE, KI RASTE PO ZEMLJI ... TO NAJ VAMA BO HRANA.\"
    CERKEV PA MOLCI ... IN DOVOLI, DA NOSIMO TRUPLA CELO PRED OLTARJE ... NA T. I. \"ZEGENJ\" ...
    P. S.: PA NI ENA OD DESETIH BOZJIH ZAPOVEDI NE UBIJAJ??? HIERONIM SE JE ZMOTIL ...
    L.P., TARA


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,56 seconds