NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Živali za vzgojo in zdravje   
    ponedeljek, 7. april 2003 @ 06:01 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Osveščanje in ekologija

    V ZDA, Veliki Britaniji in Skandinaviji so se živali obnesle kot pomočnice, včasih tudi kot zadnja rešitev; izkazale so se v šolah, bolnišnicah, domovih starejših občanov in pri telesno oviranih. Tudi v teh okoljih so po naključju odkrili presenetljive odnose med ljudmi in živalmi.



    Deklica se je vlegla v posteljo in ni z nikomer več govorila, ko ji je umrla mama. Oče je poklical več zdravnikov, nobeden ni mogel pomagati. Nekega dne je po tihem pricapljala v sobo mačka, se vsedla na posteljo in rekla: "Pobožaj me!" Otrok se ni zganil. Pa je mačka še enkrat rekla: "Božaj me!" Deklica je še naprej topo buljila predse. Mačka se je vlegla na njene prsi, zapredla je in z repom požgečkala punčko po nosu. Deklica se je zasmejala, se dvignila iz postelje in ozdravela.

    Nekoč je bil star mož, ki mu življenje ni več ugajalo. Ni se umival, ni si pripravljal hrane in nikdar ni stopil iz hiše. Pa se je pojavil velik pes, ki mu je rekel: "Lačen sem." Možakar je stopil v kuhinjo in skuhal kašo. Ko jo je pes pojedel, je rekel: "Očisti mi dlako." Mož je vzel krtačo in je počesal psa. Ko se je njegova dlaka zasvetila, je pes rekel: "Pojdi z menoj na sprehod." Starec je vzel klobuk in šel s psom na sprehod. To je psu ugajalo, ostal je pri gospodu, ta pa se je spet veselil življenja.



    Nekoč je bil človek, ki je naredil veliko krivico in je sedel za zapahi. Nihče ga ni maral, ker je sojetnike pretepal in se pogosto spravil nad paznike. Nekega dne je priletel na okno celice ptič in je zapel. Mož je vzel nekaj drobtin od svojega kruha in jih dal ptiču. Temu je obrok teknil in naslednjega dne je spet priletel. Končno je pricapljal skozi rešetko, se vsedel možu na ramo in grizljal na njegovem ušesu. "Še pridi, ptič, in ostani pri meni", je rekel mož. Ptič je ostal pri njem. Od tega časa naprej je postal mož prijazen in vsi so ga imeli radi.

    Ne, to niso basni, ampak resnične zgodbe iz Nemčije, ZDA in Avstralije in so primeri zdravljenja s pomočjo živali; nov angleški izraz za ta blagodejen odnos med človekom in živaljo, ki je bil znanstveno najprej preizkušen v ZDA, je "pet facilitated therapy".


    Zgodovina zgovorno priča o pomoči živali človeku. V zadnjih 25 letih so znanstveniki modrost starih narodov odkrili, uredili in potrdili. Poizkusi in domneve so prinašali toliko novih spoznanj, da ni pretirano, če rečemo, da gre za pravo revolucijo. Začelo se je v začetku šestdesetih let z nekaj časopisnimi članki in kratkimi, deloma zasmehovanimi znanstvenimi poročili. Prodor je naredila knjiga o živalih kot sozdraviteljih, ki jo je izdal leta 1969 otroški psihoterapevt Boris M. Levinson. Znanstveniki raznih panog so začeli izvajati vrste opazovanj in poizkusov. Psihologa Sam in Elisabeth Corson, sociologinja Erika Friedmann in zdravnik Aaron H. Katcher so s svojimi poročili o zdravilnem vplivu živali na bolne in osamljene ljudi presenetili ves zdravniški svet.

    Na začetku osemdesetih let so živinozdravniki Pennsylvanske univerze objavili 40 strani obsegajočo bibliografijo o tej novi znanosti. Konec sedemdesetih let so ameriški in angleški psihologi, psihoterapevti in gerontologi ustanovili društvo za preučevanje odnosa med človekom in živalmi. Društvo je organiziralo prvi kongres leta 1980 v Londonu. Danes ima društvo pet podružnic, in sicer v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji, Franciji in Avstriji. V teh deželah imajo ljudje tudi največ domačih živali. Številna srečanja in kongresi so društvo in novo vejo znanosti "odnos med človekom in živaljo" docela uveljavili.


    VESELJE Z ŽIVALMI

    Ameriški psihiater Aaaron Katcher je na mednarodnem kongresu o odnosu med človekom in živaljo leta 1983 izjavil: "Trdim, da sožitje med človekom in živaljo ugodno vpliva na naše počutje in zdravje." Leta 1988 je bilo samo v Evropi 178 milijonov domačih živali, med njimi 84 milijonov rib, 32 milijonov ptic, 26 milijonov psov, 24 milijonov mačk in 12 milijonov manjših živali koz so kunci, morski prašički in hrčki. Večja dežela porabi za krmo domačih živali 3,5 milijonov Eurov na leto; na trgu je 4000 raznih izdelkov za domače ljubljence. Pes stane na leto 1000 Eurov, mačka 350, ptica 150. Izdatki narastejo letno za 10-15 %. V zadnjih 20 letih se je število domačih živali skoraj podvojilo.

    Sožitje z domačo živaljo zniža in uravnovesi krvni tlak. Temu odkritju je botrovalo naklučje. To dejstvo je slučajno odkrila ameriška sociologinja Erika Friedmann, ko je preučevala možnosti preživetja pri bolnikih po srčni kapi. Vsi so imeli enako možnost. Od 92 bolnikov jih je 14 umrlo v naslednjem letu po kapi. Friedmannova je hotela ugotoviti činitelje, ki vplivajo na izboljšanje ali na poslabšanje zdravja. Domnevala je, da je najvažnejši faktor odnos do soljudi. Vsi bolniki so odgovarjali na vprašanja o njihovih domačih razmerah, o družini, otrocih, zakonu, stanovanju, interesih in konjičkih. Mimogrede je še vprašala, če imajo kako domačo žival.

    Več kot 12 mesecev je zasledovala njihovo zdravstveno stanje, potem je primerjala podatke bolnikov, tistih ki so umrli in onih, ki so preživeli. Njena domneva glede socialnosti je bila potrjena. Presenetilo pa jo je naslednje: bolniki z domačo živaljo so imeli več možnosti za preživetje in ozdravljenje kot drugi. Erika Friedmann in njena kolega profesorja psihiatrije na univerzah Maryland in Pennsyvania Aaron Katcher in James Lynch, niso verjeli v podatke, zato so jih še enkrat preverili, toda dobili so isti rezultat.

    Začeli so raziskovati, zakaj ljudje z živalmi lažje preživijo. Najprej so preverili možnost, ali je vzrok za to gibanje z živalmi v naravi. Vendar se je izkazalo, da ni razlike, ali imajo bolniki doma psa, mačko, ribe ali ptiča. Potem so ugotovili, da preživeli z živalmi niso bili na začetku manj bolni kot drugi. Preštudirali so še vprašanje, če so lastniki živali drugačnega značaja - tudi to ni prineslo novih spoznanj.

    Ostali so pri ugotovitvi: življenje z domačo živaljo ugodno vpliva na potek bolezni. Razlago za to dejstvo so Katcher, Lynch in Friedmann našli šele nekaj let pozneje, ko so napravili vrsto poizkusov, da bi ugotovili, kako vplivajo živali na človeški organizem. Predvsem so jih zanimali kriteriji za krvni tlak in obtok.

    Pri prvem poizkusu so merili krvni tlak ljudem v štirih situacijah: ko so tiho sedeli, ko so glasno brali, ko so se pogovarjali z vodjo poizkusa in ko so božali svojega psa. Branje in govorjenje sta pri vseh dvignila krvni tlak, mirno sedenje ga je znižalo, najbolj pa je padel pri božanju psa.

    Zoologi so že dolgo vedeli, da božanje pomirja živali. Kdor ima psa ali mačko ve, da na ta način žival lahko pomiri v čakalnici živinozdravnika. Istočasno pa pomiri samega sebe. Pogosto so lastniki v čakalnici bolj nemirni kot njihove bolne živali. Sedaj so znanstveniki ugotovili, da ne niža tlaka le božanje, ampak tudi sama navzočnost hišnega prijatelja. To je dokazal naslednji poizkus, ki ga je izvedel Katcher s svojimi kolegi. Prizorišče poizkusa je bila dnevna soba psihiatra Jamesa Lyncha. Poizkusne osebe so izbrali iz ožje soseščine. Njihova naloga je bila, da so na glas brali. To jim je bilo v breme. Odzivali so se s tipičnimi znaki stresa kot sta povečan krvni pritisk in pospešen srčni utrip. Kakor hitro pa se je otrokom približal pes, je krvni tlak padel.

    Znanstveniki so najprej razdelili otroke v dve skupini. Fantki in deklice iz prve skupine so pri vstopu v prostor takoj naleteli na vodja poizkusa in psa. Druga skupina se je najprej srečala samo z vodjem, pes je prišel zraven pozneje. Med poizkusom so bili otroci iz prve skupine bolj sproščeni kot tisti iz druge, in učinek je ostal tudi ko so psa odpeljali iz prostora. Druga skupina je najprej reagirala zelo nemirno. Šele ko se jim je pridružil pes, so znaki stresa izginili, vendar se niso njih krvni tlak in srčni utrip znižali na stanje, ki so ga doživeli otroci prve skupine, ki so takoj na začetku prišli v stik s psom.

    Sicer se otroci niso smeli ukvarjati s psom, ki so ga zgolj videli. S tem je bilo dokazano, da sama navzočnost psa povzroča premagovanje stresa. Drugi znanstveniki so ugotovili, da enako delujejo na človeka druge živali, kot so na primer akvarijske ribice.

    Spet drug poizkus je potekal v čakalnici zobozdravnika z ljudmi, ki so čakali na operacijo. Katcher in Beck sta merila odziv bolnikov na razne pomirjevalne tehnike: mirno sedenje in osredotočenje na bližnji kirurški poseg, pazljivo opazovanje posterja na steni, gledanje akvarija z ribami ali pa hipnoza. Odziv so kontrolirali na štiri načine. Vsi bolniki so pred posegom in po posegu izpolnili obširen vprašalnik. Njihov krvni tlak so merili ves čas in neprizadeti opazovalec je opisal njihovo obnašanje med posegom. Tudi zobozdravnik je poročal, v koliko so se pacienti med posegom sprostili in kako so sodelovali. Ne opazovalec in ne zobozdravnik nista vedela, kateri način sprostitve je bolnik izbral v čakalnici.

    Vsi štirje načini sprostitve so prispevali k znižanju krvnega tlaka in večjemu miru kot pa pri bolnikih, pri katerih ni bila uporabljena nobena sprostitvena tehnika. Najtrajnejšo pomiritev je nudila povezava hipnoze z opazovanjem akvarija. Mirno premikanje v naravi daje človeku vtis spokojnosti in rajskega miru.


    SMEH IN TELESNO DOTIKANJE

    Ameriški zdravnik Michael McCulloch je postavil trditev, da živali vzpodbujajo k smehu in igri in tako povzročijo v organizmu kemičen odziv, ki ga človek občuti kot osrečujoč.

    Kdor se z živaljo pogovarja ali jo boža, doživi spremembo na svojem obrazu in v svojem glasu. Obraz se sprosti, zlasti okrog oči. Smehljanje pogladi napetost okrog ust. Kdor govori z živaljo, pogosto odpre ustnice in jih narahlo našobi, glas postane mehkejši in za opazovalca v razdalji poldrugega metra neslišen.

    Živali pomirjajo in sproščajo tudi zato, ker ne pričakujejo "lepega obnašanja". So narava, in dovoljujejo nam, da smo narava. Ne zahtevajo primerne obleke, ne zapetega suknjiča, niti stisnjenih hlač. Ker same ne skrivajo svojih naravnih potreb, se tudi mi počutimo svobodne v njihovi bližini.

    Zdravnik A. Pethes dokazuje, da je domač ljubljenec zagotovilo proti samomoru. Nikoli še ni slišal za slepca s psom vodičem, da bi naredil samomor, medtem ko je med drugimi slepci zelo veliko samomorov.

    Živali lahko primeš, jih božaš, ljubkuješ, vzameš na roke ali v naročje. Prastara potreba po bližini in dotikanju je v našem civiliziranem svetu nezadoščena. Zlasti severna kalvinsko-puritanska ljudstva so zatrla skoraj vsak telesni dotik. Spolna sla je bila tabuizirana, in iz strahu pred njo so pregnali iz življenja tudi vsako nespolno nežnost. Pri severnjakih je celo kratek objem že na glasu erotičnega približevanja in zato tabuiziran.
    Moški imajo še manj pravic kot ženske. Ženske se objemajo celo v Angliji, za moške je tako žensko obnašanje prepovedano. Nežnost ne spada v moški svet. Vendar to velja samo za medčloveške odnose. Žival lahko božaš, vzameš v naročje, se z njo igraš in smeješ. V igri z živaljo pridobi moški nazaj svojstva in lastnosti, ki sta mu jih izgnala puritanska vzgoja in religija, ki je sovražna čutnosti.

    Mnoge psihološke raziskave so pokazale, da je stik z živalmi za moškega še veliko pomembnejši kot za ženske: edina možnost za bližino in nežnost ali nenadzorovano igro.

    Živali smeš tudi nagovoriti. V londonskem Hyde Parku so Peter Messent in njegovi kolegi opazovali sprehajalce s psi in brez njih. Isti ljudje, ki so šli svoja pota brez psa, ne da bi se zanje kdo zanimal ali jih nagovoril, so bili v središču pozornosti s strani drugih sprehajalcev, ko so se pojavili s psi: pogosto se jim je kdo nasmehnil, sem pa tja se je kdo spustil z njimi v pogovor. Pri tem pa niso nikdar nagovarjali neposredno lastnike psov, ampak vedno najprej psa, potem pa gospodarja. Torej priložnost za družabnost je ob psu neprimerno večja kot brez njega.

    Žival "razume" - in istočasno nič ne razume: Čuti poklapanost svojega gospodarja, ki ga je šef okregal, vendar ga ne prepozna kot nulo. Čuti žalost svoje gospodarice, ki ne najde ljubimca, ne ve pa, da je ona v očeh ljudi neprivlačna. Njegova ljubezen ostaja nedotaknjena od takih človeških kategorij. Prav v težkem položaju žival podpira človeškega partnerja s tem, da mu daje občutek pomembnosti in nenadomestljivosti: nekdo te potrebuje in časti. Posebej psi se znajo prilizovati: Celo najbolj neumnega gospodarja častijo kot junaka. Vsak lastnik psa si lahko predstavlja, kako je bilo rimskemu vojskovodji pri srcu, ko je po zmagi na bojnem polju triumfalno vkorakal v Rim. In ko se vrne po temeljitem obisku beznice domov, ga pes pozdravi - za razliko od žene - kot dolgo pogrešanega prijatelja in junaka.

    Dobro vemo, da je dovolj bolezenskih odnosov med ljudmi in domačimi živalmi. Gospa Eva Maria Müller, ki pri nas morda najbolje pozna odnos človeka do živali, pravi, da je tretjina Slovencev skrajno groba do živali. Res so tudi ljudje, ki zanemarijo ženo, otroke in se navežejo bolestno na žival. Dejstvo pa je, da drži pravilo: ljudje, ki imajo radi živali in jih sami posedujejo, so bolj vedri, družabni in samozavestni kot tisti, ki jih nimajo.

    Ta nova znanost ugotavlja, da odrasli zdravi ljudje ne potrebujejo živali za to, da so srečni. So pa skupine ljudi, ki imajo neizmerno korist od druženja z domačimi živalmi: otroci, starejši, zapostavljeni, bolni, ovirani, kaznjenci, odvisneži. O teh skupinah bi rad na široko poročal. Govoriti bo treba o živali kot pomoči pri šolskem neuspehu, v puberteti, kot pomoči za stik z drugimi otroki, za razumevanje brez besed. V raznih razvitih deželah se širi ustanova šolskega živalskega vrta, pouk v biologiji postaja nazoren, uvaja se posebna živalska pedagogika, v živalskih vrtih imajo predele, kjer se ljudje živalim lahko približajo, nastajajo igrišča z živalmi, kmetije, kjer meščani obiskujejo živali, živali v mestnih parkih.


    DOBRA VZGOJA

    Posebna vzgoja je potrebna, če hočeta imeti človek in pes medsebojno korist. Psi so navajeni na hierarhičen red. Če človek ne zna psa voditi, se bo ta izrodil v voditelja in bo tiraniziral svoje okolje. Vedeti je treba, da tudi dobro vzgojen pes lahko napačno reagira, če se na primer ustraši. Zato je živinozdravnik in soustanovitelj britanske družbe Odnos žival-človek sestavil sledeča pravila za majhne otroke:

    Otroci se ne smejo kar tako dotakniti tujega psa, naučiti se morajo spoštovanja do živali in razpoznati najvažnejše znake za nevarnost, ne smejo se psu približati z obrazom, ne smejo poseči v boj med dvema psoma, ne smejo motiti psa pri jedi in mu ne vzeti posode, nikdar voditi na vrvi večjega psa. S 6 do 8 letom naj otrok začne z aktivno vzgojo (manjšega) psa. Pes se mora privaditi, da gleda v otroku svojega gospodarja.

    Trije francoski raziskovalci Filiatre, Millot in Montagner so postavili sledeča načela za najboljšo povezavo med otrokom in živaljo: Čim starejši je pes, tem bolje se posreči povezava z majhnim otrokom. Čim večji je pes, tem manj agresiven bo otrok, in tem manj agresiven je tudi pes sam. Čim dalj pred rojstvom otroka je bil pes član družine, tem močnejši je stik. "Idealen" pes je psica, več kot tri leta stara, velika, z mehko, toplo dlako.

    Dr. France Susman

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osveščanje in ekologija

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030403200107378

    No trackback comments for this entry.
    Živali za vzgojo in zdravje | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Živali za vzgojo in zdravje

    Prispeval/a: ana dne ponedeljek, 7. april 2003 @ 22:06 CEST
    Pred leti sem brala knjigo Kurja juhica za dušo ljubitelja malih domačih živali. V njej je objavljenih še pa še zgodb, ki vse pritrjujejo zgornjemu članku. Del knjige celo nosi podnaslov: Živali zdraviteljice (ali nekako tako).


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,52 seconds