NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 26-maj
  • Pravljična urica

  • sreda 27-maj
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zgodbe   
    ponedeljek, 10. februar 2003 @ 10:01 CET
    Uporabnik: ana

    * Modre misli in zgodbenekaj zgodbic iz knjige DROBNE ZGODBE ZA DUŠO (Božo Rustja)

    KO SEM BIL MLAD

    Stari modrec je pripovedoval:
    »Ko sem bil mlad, sem prosil Boga, naj mi da moč, da bom spremenil svet.
    Ko sem prišel v srednja leta in videl, da mi je minilo pol življenja in nisem spremenil nobenega človeka, sem začel moliti, naj mi da Gospod milost, da bom spremenil tiste, s katerimi prihajam v stik: družino in prijatelje.
    Zdaj pa, ko sem star in so moji dnevi šteti, sem prišel do spoznanja, kako sem bil neumen. Moja edina molitev se sedaj glasi:
    Gospod, daj mi milost, da spremenim samega sebe!
    Tako bi moral moliti že od samega začetka.«

    NEPOTRPEŽLJIVOST

    Veliki oče Abraham je preživel večino svojega življenja v puščavi. Nekega dne je v daljavi zagledal popotnika. Poklical ga je in ga povabil, naj večerja z njim in ostane pri njem. Tujec je povabilo z veseljem sprejel. Toda ko se je Abraham pripravljal, da mu bo postregel z večerjo, je odkril, da njegov gost časti ogenj. Takoj ga je vrgel iz šotora, ne da bi mu dal jesti.

    Ponoči se je Bog prikazal v sanjah Abrahamu in ga vprašal:

    »Zakaj si tako ostro odslovil tujca?«

    »Ker ne časti tebe, edinega in pravega Boga, moj Gospod,« mu je odvrnil Abraham.

    Božji glas pa je rekel:

    »Abraham, Abraham… Tega nevernika prenašam že šestdeset let. Pa ga ti ne moreš prenašati niti eno noč?«


    ODLAŠANJE

    Trije vražiči so se odpravljali na Zemljo, da bi tam zaključili svojo vajeniško dobo. Lucifer jih je vprašal, kako nameravajo skušati ljudi.

    Prvi je rekel:«Ljudem bom rekel, da ni Boga.«

    Lucifer je odgovoril:«Samo peščico jih boš dobil, kajti globoko v srcih ljudi tiči zavest, da Bog mora obstajati.«

    Drugi vražiček je rekel:«Skušal jim bom dopovedati, da ni pekla.«

    »Tudi tako jih boš le malo dobil,« je odgovoril Lucifer, »kajti ljudje dobro čutijo, da bodo nekega dne morali dajati odgovor za svoja slaba dejanja.«

    Nazadnje je spregovoril še tretji:«Ljudem bom prišepetaval, da se ne mudi.«

    Temu odgovoru se je Lucifer zadovoljno nasmehnil in rekel:

    »Ti jih boš dobil na milijone.«


    Jutri bom storil to, jutri bom opravil ono – pot v pekel je tlakovana z dobrimi sklepi, pravi slovenski pregovor.



    POLNI SEBE

    Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče izredno svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je povabil obiskovalca v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je začel čaj teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati:

    »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!«

    »Podobno kot ta skodelica,« je povzel puščavnik, »si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne sprazniš samega sebe?«



    ŽELJA PO ZRAKU

    Mlad mož je prišel k puščavniku in ga prosil:

    »Pokaži mi, kako bi našel Boga.«

    »Kako velika je ta tvoja želja?« ga je vprašal sveti mož.

    »Večja kot pa katerikoli stvar na svetu,« je odgovoril mladenič.

    Puščavnik ga je peljal k jezeru. Zakorakala sta v vodo, dokler jima ta ni segala do vratu. Nato je sveti mož položil roko na mladeničevo glavo in jo potunkal v vodo. Mladi mož se je brezupno boril, a puščavnik ni popustil, dokler ni prišlo tako daleč, da se mladenič utopi.

    Ko sta se vrnila na breg, je sveti mož vprašal:

    »Sin, ko si bil z glavo pod vodo, česa si si najbolj želel?«

    »Zraka,« je odgovoril.

    »Dobro, ko si boš tako želel najti Boga, kakor si si želel zraka, bodo tvoje oči odprte za božja čuda.«



    PEKEL IN NEBESA

    Pravičnemu možu je Bog dovolil, da bo vnaprej videl, kakšno je življenje po smrti. V nebeški palači so ga peljali v velikansko sobo.

    Tam je videl ljudi, sedeče pri polni mizi. Na njej so bile izvrstne in čudovito pripravljene jedi, a se jih ni nihče dotaknil. Pravičnega človeka je to še toliko bolj začudilo, ker se je na obrazih ljudi videlo, kako so sestradani in vzdihujejo po hrani, ki je pred njimi.

    »Če so lačni, zakaj ne vzamejo hrane, ki je pred njimi?« je vprašal mož svojega nebeškega vodnika.

    »Ne morejo hraniti sami sebe,« je pojasnil vodnik. »Lahko si opazil, da imajo roke privezane, in naj se še tako trudijo, ne morejo prinesti hrane do svojih ust.«

    »Res je, to je pekel,« je rekel pravični mož in zapustila sta dvorano.

    Nato so ga odpeljali v drugo sobano in mu pokazali mizo, prav tako obloženo z izvrstnimi in čudovito pripravljenimi jedmi. Toda tu so bili ljudje, sedeči ob mizi, srečni in zadovoljni, brez znamenj sestradanosti. Na svoje veliko začudenje pa je videl, da imajo tudi ti zvezane roke. Obrnil se je k svojemu vodniku in ga vprašal:

    »Kako to, da jedo, ko pa vidim, da se ne morejo sami hraniti?«

    »Poglej,« je dejal vodnik. Pravični mož je pogledal in videl, da hranijo drug drugega.

    »Resnično, to so nebesa!« je vzkliknil.

    »Res je,« je odvrnil spremljevalec in nadaljeval:

    »Kot lahko vidiš, je razlika med peklom in nebesi v tem, kako smo v ljubezni do bližnjega odprti do njega in mu služimo.«

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ana
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20030209072819192

    No trackback comments for this entry.
    Zgodbe | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,35 seconds