NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Mirjana pripoveduje   
    ponedeljek, 6. januar 2003 @ 06:54 CET
    Uporabnik: ana

    * Zgodbe iz sebeMIRJANA PRIPOVEDUJE

    Ni res, da obstajajo štiri strani neba. Obstaja samo ena in ime ji je LJUBEZEN. Če bi bilo več te ljubezni v mojem življenju, če bi jo prepoznavala in znala in mogla darovati drugim, potem teh vrstic danes verjetno ne bi bilo. Ker bi znala prej oprostiti tistim, katerim bi bilo treba oprostiti (ali pa bilo oproščanje nepotrebno), znala bi pobožati, ko bi bil čas za božanje, poljubiti, kar bi potrebovalo mojega poljuba, z veseljem bi dala iz sebe drugim, kar bi potrebovali. A iz sebe lahko damo samo tisto, kar je v nas. Česar ni, ne moremo poklanjati dalje.



    Ljubezni ni nikoli dovolj in nikoli preveč. Ljubezen ima več imen, nahaja se v različnih oblikah, čeprav je ena in ista: v najnežnejšem otroštvu, v šoli, v času odraščanja, ko se pojavijo prve »prave ljubezni« na faksu, nato v zakonu, pa v družini, med prijatelji, pa seveda tista ljubezen do naših otrok.

    Ljubezen je vedno tu, vedno je na dosegu naše roke, našega srca, a zgodi se, da je ne prepoznamo ali pa se nam ponuja v obliki, ki nam mogoče (tisti trenutek) ni všeč. In tudi, če jo prepoznamo, je včasih ne znamo ceniti, ker kar imamo na dosegu roke, nam je lahko brez vrednosti. In ker ne znamo ceniti tistega, kar imamo, se ta silna ljubezen, za katero v različnih oblikah vsi prosimo, molimo, si jo želimo, o njej sanjamo, ne dotakne našega srca. In srce čuti praznino in ta praznina postaja vse večja, vse hujša, pa jo poskusimo zatrpati z novimi oblekami, nakitom, gledanjem televizije, branjem knjig, potovanji, tudi z meditiranjem. Pa se nam na trenutke dozdeva, da se tako lažje prebijamo skozi minute in dneve, vendar spet pridejo dnevi in meseci, ko nas ne more nič popolnoma zadovoljiti. Kljub temu, da imamo topel dom, ljubečega in pozornega partnerja, krasne otroke, tudi zdravje je kar v redu in celo s svojim zunanjim izgledom smo kar zadovoljni. In pred nami je še celo življenje. A vseeno čakamo, da se v tem našem življenju zgodi nekaj, kar naj bi nas nekako iznenadilo, prebudilo, kar bo preprečilo naša nevesela jutranja zbujanja, odneslo občutek, da je bolje prespati cel dan kot se spoprijeti z življenjem, da bomo ušli poslušanju že znanih zgodbic in brezveznih drobnarij.

    In kakor se počasi oddaljujemo od sebe, tako se počasi oddaljujemo od Boga. To se ne zgodi v trenutku, vedno bi se lahko vrnili, sprejeli življenje tako kot je, aktivno delovali v njem, se radovali vsakega trenutka sreče v vsakem novem dnevu. Ker dokler hodimo, dihamo, se smejemo in jočemo, sadimo cvetje in ga opazujemo v njihovi rasti in se veselimo njegovih cvetov, uživamo v umetnosti, se radujemo skupaj s svojimi otroci, smo ŽIVI.

    Življenje me je iznenadilo, in zaradi teže presenečenja so se mi odprle oči . Moje življenje je postalo izpolnjeno. A način iznenadenja je bil grozovit in vse v meni je začelo klicati: "Živeti, živeti, živeti…"

    Kje naj začnem? Najbolje na začetku.

    Ležim na ginekološkem stolu, pomlad (14.04.1997) je izpolnila vsak kotiček sicer brezosebne ordinacije s svojo toploto. Sonce boža s svojimi žarki mojo razgaljeno kožo. Čutim, kako se mi znojijo dlani - kot vedno v takih trenutkih, ker mi je bil ginekološki pregled že od nekdaj silno zoprn in odbijajoč. Ni me strah, želim si samo, da čimprej mine. Mislila sem, da me je tako kot že večkrat do sedaj, napadlo kakšno (ginekološko) vnetje. Bolečine so bile podobne. Moj ginekolog je na dopustu, ta ginekolog mi je nepoznan. Po osnovnih vprašanjih (kje vas boli itd .…) se zasliši zvok gumijastih rokavic. Gledam v bel strop in v neonsko svetilko na njem. Debeli prsti v meni vrtajo in iščejo (kaj?).
    «Av, boli«, zavzdihnem, a v sebi kričim od bolečin.
    »Da, da, levi jajčnik, ohooohooo kako je že tole veliko«, govori ginekolog bolj sam sebi kot meni.
    Uganem, da je zdravnik našel nekakšno cisto. To me niti ne zaskrbi, saj se danes s pomočjo laparoskopije operira hitro in brez odvečnih brazgotin. Pred nekaj dnevi sem si kupila prekrasen bikini, ki na meni deluje zelo ženstveno in ponosna sem, da imam še vedno čvrst in trd trebuh.
    Spet prisluhnem zdravniku: »Ne, ne bo šlo!«
    Le kaj ne bo šlo? Ne razumem.
    »Tole je preveliko, ne bo šlo z laparoskopijo, potrebna je operacija in to čimprej«, mi pojasno zdravnik.
    V trenutku mi je postalo mar za bikini: moj čvrsti, ravni trebuh je dom nečemu, kar naj ne bi bivalo v človeškem telesu.
    Vprašam, koliko je stvar velika.
    »Tumor je, na levem jajčniku, ne morem določiti njegove točne velikosti. Uredil vam bom, da greste takoj na ultrazvok (UZ), pa se potem javite svojemu ginekologu,« pravi.

    Kaj hočem, sprijaznim se. Sedaj takoj opravim UZ, čez en teden se vrne z dopusta moj ginekolog, operiral me bo (vedno operira svoje pacientke) in do poletja bom že zdrava, si mislim. Zahvalim se zdravniku (le za kaj?), in se preselim v drugo ordinacijo, pod roke drugega ginekologa. Zopet razgaljen trebuh, noge so lahko, hvalabogu, skupaj. Zdravnik mi stisne na trebuh celo goro hladnega gela. Tudi v to ordinacijo si je toplo pomladno sonce našlo pot.
    »Hmmmm«, si zdravnik momlja sam sabi v brado in diktira sestri: »Desni jajčnik.«
    Začudeno premišljujem: kakšen desni jajčnik - še pred desetimi minutami je bil to levi jajčnik in to zelo prizadet levi jajčnik?
    In takrat zdravnik reče:«Ohoho, in levi jajčnik je tudi prizadet. Pomeni, da je kolega pravilno ugotovil. Oba jajčnika sta v »igri«. Dva tumorja, prvi 9x7,2 cm, drugi 8x6,5 cm.«

    In kaj sedaj?
    »Javite se svojemu ginekologu«, mi reče.
    Nasvidenje.

    Sedim v čakalnici in čakam na slike UZ. Pa dobro, premišljujem (pa ni dobro), kar je, je. Če me že režejo, je pa res vseeno, ali mi izrežejo en tumor ali pa dva. Ampak, bikini za to leto dokončno odpade. A moja sestra mi bo gotovo kupila lepe enodelne kopalke. Samo da se dogovorim za termin pri mojem ginekologu. Samo še to. Samo še to…

    Čez en teden ležim na stolu svojega ginekologa. Jezen je. »Kje ste bili do sedaj? Več kot dve leti niste bili na pregledu!«
    Bila sem, mu poskusim razložiti. Zaradi svojih stalnih težav z vnetji. Pred enim letom, ampak prek veze, brez termina, in tisti ginekolog takrat ni nič vpisal v mojo kartoteko, dal mi je zdravila in potem je bilo vse v redu.
    »Pri meni niste bili«, je oster in neljubezniv še vedno.

    Tolikokrat sem prihajala k njemu. Vedno me je nekaj peklo, zbadalo, večkrat kot normalno sem hodila na vodo. In po zdravilih se je vedno vse umirilo pa spet pojavilo in potem mi je ravno ta moj ginekolog rekel, naj nekaj časa sploh ne prihajam na preglede, ker sem enostavno preveč občutljiva. S tem sem ustregla sebi in njemu. Vedno sem veliko spraševala, a on je govorljiv toliko kot kamen. Zakaj mu vsega tega ne povem???
    Nisem utegnila: začel me je ultazvočno pregledovati, in to vaginalno. Joj, kako boli! Premikam se in s celim telesom bežim nazaj, stran od izvora bolečin. Vem, da me mora dobro pregledati, a kako je to hudo, hudo….

    Ginekolog reče, naj pridem naslednji dan ponovno, da se bova pogovorila. Vprašam ga, če me bo on operiral. Odgovori, da ne ve, in da bova videla naslednji dan. Kaj bova videla, premišljujem. Kako, da ne bo operiral mene, če operira vse svoje pacientke? In kdo me bo operiral, če ne on? Vsi (bolnice in zdravniki) govorijo, da je on najboljši. Z mnogimi sem govorila. In kako mi more on reči, kje sem bila do sedaj? Daleč od njega sem bila in dobro mi je bilo. Poslušala sem ga.

    Naslednje jutro spet pridem v ordinacijo ginekološke bolnice in oddam zdravstveno knjižico. Čakalnica je kot vedno popolnoma polna. Moj ginekolog se mi približa z operacijsko kapico na glavi in me povabi z roko, da greva v preddverje.
    Srečna sem, ker je končno ljubezniv, prijazen, ni mi treba čakati po vrstnem redu nanj in sigurno me bo operiral on, si mislim.
    Sedeva poleg okna in na drugi strani se v vsej svoji silni lepoti bohoti pravkar razcvetela magnolija.
    Ginekolog spregovori:
    »Takole, imate karcinom obeh jajčnikov. Tumor je na levem velik 12,1x9,5 cm, na desnem pa 11x8,7cm.«
    V enem tednu je to zraslo več kot tri cm, šokirana vpijem v sebi.
    Ginekolog reče, da je potrebna hitra operacija, in da tukaj ne delajo tako težkih in kompliciranih operacij. Moram se javiti na urgentni ginekologiji Kliničnega centra v Ljubljani in tam mi bodo odstranili jajčnike, jajcevode, maternico, slepič, potrebušnico in, če bo potrebno, limfne vozličke. V najboljšem primeru.
    A kaj je najslabši primer?, vpijem v sebi, pa me ne sliši. Tudi jaz ne poslušam več njega. Solze si najdejo svojo pot preko mojih lic. Najprej v potočku, nato v slapovih, vedno novih… In še prihajajo. Ginekolog je vstal in odšel po dokumentacijo, ki jo bom nesla s sabo v Ljubljano. Vstanem in se stisnem k oknu. Gledam magnolijo, čudim se njeni lepoti. In grmovje je ozelenelo, trava je tako zelena. Nobena pomlad do sedaj še ni bila tako zelena. Ali pa je jaz nisem opazila… Zeleno, ljubim zeleno… šele tedaj sem začutila Lorcine stihe, šele v tem trenutku sem začutila življenje….

    Ginekolog se vrne in mi preda dokumentacijo. Reče mi: »Srečno!«
    Ali ni ta pozdrav namenjen samo rudarjem, ki se mogoče ne bodo več vrnili iz trebuha matere Zemlje na svetlo? A tudi v mojem telesu so zdravniki ravno s pomočjo »ritja in kopanja« naleteli na nevarnost… kdo ve, koliko škode je že storila?

    Objokana odidem do prijateljice Raze, ki stanuje blizu in je zaposlena ravno v ginekološki bolnici. Ne ve, kaj naj mi reče, ne more me umiriti, potolažiti. Pa tudi sebe ne, ne more verjeti. Da mi tableto za pomiritev, da sploh lahko odidem domov. Solze mi še vedno tečejo po licih. Pridem domov, hiša je prazna. Sin je v šoli, mož v službi. Sonce sije v sobo, a soba ostaja hladna.
    Pokličem v službo Mileta. Povem mu samo kratke informacije, ne kažem čustev. Nič ne reče. Pa kaj naj sploh reče? Kaj naj v takem trenutku reče mož svoji ženi?

    Danes je četrtek, v ponedeljek moram v Ljubljano. Želim si, da mi ne bi bilo treba več doživljati bolečih pregledov. Ne vem, kaj bo. Moram pred Konzilij, in on bo odločil. Hodim sem in tja, sedem, ponovno hodim, jokam… kaos.
    V mislih, v telesu, v duši, povsod nemir. Trepet. Spraševanje. In naenkrat strah. Kaj bo z mojim otrokom? Samo trinajst let ima. Kako naj povem svoji sestri?
    In kaj bo z mano? Še štirideset let nimam. Lahko bi še imela otoke. Če bi si jih želela.
    Grem do sosede, ki je tudi ginekologinja. Samo znanki sva, nimava tesnejših stikov. Prosim jo, če mi pregleda izvide in mi kaj pojasni (čeprav že vse vem). Do mene je prijazna in ljubezniva. Pove mi isto kot moj ginekolog in se ponudi, da mi uredi v Ljubljani vse, da pridem do dobrega kirurga. Seveda ponudbo sprejmem, ona pa prevzame mojo zdravniško dokumentacijo, da se bo dogovorila za mojo operacijo. Solze so prenehale teči. Ni me bilo več tako strah, začutila sem dobroto ljudi, ki so mi skoraj tuji. Samo, da bi bilo vse čimprej za mano, da mi že enkrat izrežejo tumorje iz trebuha. Pa naj me režejo vse do vratu, če je potrebno. Moja dobra sestra bo že našla kopalke z zaprtim vratnim delom, če bo treba.

    Soseda ginekologinja mi je prinesla dobro novico: operiral me bo profesor, eden najboljših. A šele čez deset dni. Sedaj so prvomajski prazniki in je vzel dopust. Rečem ji, da meni tumorji rastejo iz dneva v dan, pa pravi soseda, da je profesor pregledal izvide in rekel, da se v teh desetih dneh ne more zgoditi nič posebnega. Seveda si mislim, da on že ve, kaj govori in sem malo pomirjena. Ali sem mu tedaj res verjela? Sem.

    En dan pred operacijo sem s posredovanjem sosede opravila vse potrebne preglede. Bila sem popolnoma zdrava. Tako pravijo izvidi. Vsi, razen tistega, zaradi katerega moram na operacijo.

    V bolnici naj bi se zglasila 4.5.1997, na nedeljo. Da me pripravijo za operacijo, ki bo naslednji dan in da pojem samo juhico, ker bo potrebno klistiranje.


    Kako sem preživela čas pred operacijo? To najdaljše, najbolj težko in nenavadno obdobje mojega življenja, ko na vprašanja ne moreš odgovarjati. Zaupala in verjela sem drugim – dokler jim nisem pogledala v oči. V njih je bil strah, večji od mojega, žalost in na nek način tudi oproščanje, celo poslavljanje. Mene ni bilo strah. Enostavno nisem mogla dočakati dneva, ko me bodo nepovabljeni gostje iz trebuha zapustili. In potem bo vse dobro.

    In, seveda, telefonijada. Klicali so prijatelji, člani moje družine in celo tisti, na katere sem že skoraj pozabila. Še vedno sem jim nekaj pomenila. A nekateri niso poklicali. Niso prišli. A morali bi, saj sem jih takrat najbolj potrebovala. Danes vem, da niso mogli priti, a takrat tega nisem sprejela. In hudo mi je bilo.

    Sestrina prepadenost in neskončna žalost, očetovo nesprejemanje, nesprijaznenje z mojim trenutnim stanjem, zaskrbljenost prijateljev…. In oči mojega moža, iz katerih je pobegnila radost. V sekundi. In nato pretvarjanje in prepričevanje, da bo še vse dobro, da bo operacija uspela, da bo vse v redu, vse. Še sebe niso uspeli prepričati, kaj šele mene. Nisem verjela drugim, ker sem verjela sebi, da bo še vse dobro.

    V četrtek sta skupaj pripotovala tata in Jelena, spodbujala sta eden drugega. A oče to pot ni igral, vloga mu je bila pretežka. Zlomil se je. Zelo se je bal, da ne bom preživela niti operacije. Kako mu je moralo biti hudo. Njegovemu otroku se je to dogajalo, njegovemu najmlajšemu otroku.

    Jelena je mojo težko preizkušnjo poskusila pojasniti v smislu duhovnosti, na nekem višjem nivoju in zraven pozabljala, da se to dogaja meni, tukaj in zdaj, in da čaka moje telo težka fizična operacija. Naredila mi je psihično operacijo in mi rekla, da je uspela. Nisem ji verjela. In ni me pomirila. Vsega je bilo preveč, preveč za eno ženo, ki nima niti štirideset let…

    Že v petek zjutraj je Jelena odšla. Morala je, tako je rekla. Ker ima druge obveznosti, kot sama pravi. Jaz pa vem, da ni čisto tako: samo občutek ima, kako jo (tudi) drugi nujno potrebujejo. A sem jo razumela. Vsaj za en dan je prišla. Nekateri pa si niso vzeli nič časa zame.

    Z očetom sva se poskušala pogovoriti. Poskušala sva, da bi si povedala, kar si leta nisva upala. Ali pa si mogoče nisva znala. Poskušala sva stopiti led, ki se je okoli naju nabiral leta in se vztrajno debelil, poskušala sva prebresti reko, ki je z leti postajala vse širša… Kako bi lahko sedaj v tako kratkem času zgradila most? Nisva uspela, bilo je premalo časa… Želela sem, da me oče objame, da me potolaži, me zaščiti. Želela sem, da mi reče, kako me ima rad, da me je imel vedno rad in da želi, da sedaj to slišim tudi iz njegovih ust. Želela sem, da mi reče, da me je vedno imel tako rad kot mama. Samo na drugačen način.

    Nič mi ni rekel: V nedeljo, pred mojim odhodom v bolnico, je sedel v dnevni sobi in tedaj sem prvič videla, kako se je postaral. Položila sem svojo roko preko njegove in rekla: "Tata." Začela sem jokati. Položil je drugo roko preko moje in začel krčevito jokati. Šele sedaj je bušknilo iz njega: strah, nemoč, čustva, žalost…

    Pobožala sem ljubljeno lice in odšla, da se pripravim za odhod v bolnico. Še vedno sem jokala. Ne zaradi operacije in tistega neznanega, kar me čaka v bolnici. Jokala sem zaradi mojih dragih, ki bodo ostali v hiši, ko bom jaz odšla. Nisem bila pripravljena na to, še vedno se nisem sprijaznila. Vzela sem pribor za osebno higieno, natikače. Vse ostalo bom dobila v bolnici, spalne srajce, bolniško haljo…, tam bom vse dobila. Novo življenje.

    Pospremili so me pred vhod hiše. Pred hišo pa rožnata magnolija, v svojem najlepšem razcvetu, en sam velik razcvetel cvet. A mene duši in stiska… Tudi od lepote. Poljubim svojega sina, kar tako, avtomatično. Nisem mu posebej razložila mojega stanja in to bom morala opraviti nekoč kasneje. Tedaj je bilo to še preveč boleče. Objamem očeta, ki ne poskuša več zadrževati solz. Poslavlja se od mene kot da me zadnjič vidi… Vsedem se v avto, zraven na zunaj mirnega soproga in maham mojim moškim, sinu in očetu pred hišo. Od silne ljubezni tistega trenutka bi se lahko razpočila. Moj tretji moški, moj mož, me pogleda in reče: "Vse bo v redu." Ne uspe zadržati pogleda na meni, ker se mora osredotočiti na vožnjo. Tako nekako. Še enkrat pogledam nazaj. Sina in očeta ne vidim več, a moj pogled ujame čudovite cvetove magnolije in vem. Vrnila se bom.


    Xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx


    Dovolj je. Odidi. Odidi za zmerom in ne vračaj se. Nikoli več. Tukaj nisi bil nikoli dobrodošel. Nihče te ni klical. Nihče te ni pričakoval.
    Sam si se zavlekel vame. V začetku te nisem niti čutila. Tako si bil majhen in neviden. Pa si počasi zgradil in utrdil svoje položaje.
    Kasneje sem te seveda sprejela, saj sem te morala, a vedno si mi bil odveč. A nisem ukrepala. Mislila sem, da boš kar sam odšel. Tako sem dopustila, da odločiš ti. In si odločil. Pritajil si se in čakal, čakal… Jaz sem pa mislila, da si odšel in sem odprla vsa vrata in okna. Da bi vse prezračila, da bi globje zadihala. In z vsakim vdihom sem se bolj zavedala svojega življenja. Ponovno sem se vrnila na stara znana pota, malo sem se pomirila, več sem meditirala, jedla zdravo hrano, poskusila sem oprostiti drugim in poskušala sem oprostiti sebi.

    In v trenutku, ko sem pomislila, da sem končno uspela, sva se spet srečala. Imel si svoj lastni, posebni ključ in vselil si se. Postal si popolnoma brezobziren in nepredvidljiv. Ni ti bil dovolj en del mojega doma, naselil si se povsod. In spravil si prebivališče moje duše v nered, v kaos, razbijal si, delal si škodo… In šel si vse globlje, utrjeval si svoje položaje...

    Nisem bila pripravljena na tvoj ponovni prihod, bila sem popolnoma nepripravljena. Popolnoma si me presenetil. Sploh nisem mogla takoj odreagirati. Bil si grd in prikrit in vsi so se te bali. In tako si brez ovir hitel dalje in uničeval vse pred sabo. Za sabo si puščal razdejanje, rane in nemoč. Mojo nemoč, da se ti postavim v bran, da zavpijem in zakričim. Nisem imela več moči za boj s tabo. In nikogar ni bilo, da bi me zaščitil pred tabo, da bi me ubranil pred tabo.

    Postala sem dremava in zaspana. Najlaže bi mi bilo zaspati. In sanjati. In se potem prebuditi. V jasno sončno lepo mirno jutro brez tebe. Oblekla sem se v najlepšo obleko in se zaprla v kopalnico. Pogledala sem se v veliko zlato ogledalo. Nad njim meče po prostoru mehko svetobo ročno poslikana svetilka. Poslikana z mojo roko. Na polici nad kopalno banjo stojijo stekleničke mojega parfuma in eteričnih olj. Zid krasi reprodukcija Monetovega razcvetelega travnika, pod njim krasi kopalnico pravi cvet v ročno poslikanem cvetličnem lončku. Poslikanem z mojo roko.

    In v tem zlatem ogledalu sem se zagledala, kot da se po dolgem času prvič vidim. Shujšana, kratkih temnih las, upadlega obraza. Samo oči so mi bile znane, moje, vse ostalo tako spremenjeno…. Tiste lepe modre oči, enake kot pred nekaj leti. Od nekdaj. Prepoznala sem se v njih in se skozi nje začela imeti rada. Vsaj malo. In zaradi njih sem se odločila. Da se prebudim. Da se borim. In da zmagam. Da, zgubila sem nekaj bitk do sedaj in še vedno si zdravim brazgotine. In hudo mi je in boli me. Ko bi vedeli, kako to boli. A včasih zamahnem s krili. Pa tako prepodim strah. Pa spet zložim krila. A vem, da prihaja dan, ko bom krila veselo razprla – in poletela.

    Danes je posebno lep dan. Odločila sem se, da živim.



    XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX

    Ali se lahko toliko žalosti razlije na tako malo papirja? Lahko vse črnilo popije njegovo belino? Da bi bilo vsaj sivo. Da bi bilo vsaj…

    Da bi lahko zaspala, a mi ne bi bilo treba zapreti oči. Da bi lahko jokala, a skrila solze. Da bi mogla spregledati. In videti – sebe. Objeti in zaščititi to izgubljeno malo deklico, izgubljeno v času, ko so vse druge že postale žene. Ali pa se samo pretvarjajo, da so odrasle in postale iz malih deklic žene. Če so se pretvarjale, so to delale izredno dobro, in jaz sem jim verjela.

    Verjela sem jim celo tedaj, ko so lagale. Odhajale so in se zopet vračale, leta, spremenjene, drugačne, ker so imele soproge, otroke, kariere. Želela sem jim verjeti, ker edino, dokler sem jim verjela, so bile srečne.

    Zakaj prav danes premišljujem o svojih prijateljicah, ki so zaznamovale moje otroštvo, moje odraščanje, moje materinstvo, mojo zrelost, ki nikoli ni bila taka kot njihova? Moje predajanje, brezpogojna ljubezen in zaupanje.. Lahko sem jim to podarjala, ker sem imela rada njihove otroke, veselila sem se njihovih uspehov, znala sem poslušati njihove skrivnosti in jih zadržati zase, cenila sem njihov trud in skrb, ganila me je njihova nežnost…

    In ko so me (nekatere) ranile, prizadele, odšle za svojimi sanjami, v katerih ni bilo prostora zame, sem puščala vrata odprta. Vedela se, da se bodo nekoč prebudile, da bodo prišle do spoznanja, da se bodo želele vrniti. Nekatere sem imela priložnost ponovno objeti, druge so odšle dalje in jaz jih imam še vedno rada.

    Vsi gremo po široki cesti skozi življenje. Leta. A pride trenutek, ko zavijemo in zaidemo v male ozke uličice brez imen. In tam živijo drugi ljudje, ki nas privlačijo in so nam všeč in zasanjano plešemo z njimi. In mogoče se nikoli več ne vrnemo na široko cesto, ki ji je ime Življenje.

    Danes z nežnostjo mislim na vse te lepotice, ki so mi krasile življenje. Tisto, kar je bolelo, je minilo (ali je res moralo boleti?). Verjetno je moralo tako biti. Ko je bilo najbolj hudo in ko sem si obljubljala, da se ne bom nikoli več tako močno zbližavala z ljudmi, so prišle nove žene, ki so bolečino ublažile in kasneje so jo njihova radost in ljubezen popolnoma prekrile. Ker eni gredo, drugi pridejo – tako pač je. In vsi se dotaknejo srca, samo vsak na drug način. A vsi enako ljubeče.

    Danes sem tam, kjer ni več dovolj samo reči: »Veš, da te imam rad(a).« Danes sem tam, kjer želim, da me primete za roko in da skupaj najdemo in stopimo spet na tisto široko cesto Življenja.

    Pa saj ni važno, kako ji rečem. Ona je v resnici življenje. In kdor to ve, naj pomaga, da jo najdem.

    Misli poletijo, pojavljajo se nove in nove, kratki odseki mojega preživetega življenja. Po mojih licih lije dež mojih slanih solz in s sabo odnaša moje otroštvo, odraščanje, prvi jok mojega deteta, tople oči mojega moža, zaskrbljenost moje širše družine, prepadenost prijateljev. A s sabo ne more odnesti lika, ki se nenadoma pojavi, najlepši obraz, obraz moje matere. »Mamaaa«, zakličem in jo objamem v mislih, z vsako celico svojega ubogega telesa. O mama, kako te pogrešam. Poglej me, poglej me s svojimi najbolj modrimi očmi na svetu. Objemi me in zavaruj s toploto svojega telesa. Spet sem tvoja mala punčka. A zdaj me mnogo bolj 'buba' kot me je včasih. In ne vem, če bo prenehalo. In ne vem, kako bom lahko zdržala brez tvojega mirnega glasu, ki me tolaži:
    »Miko, sve će biti dobro. Samo da mama bubi svog Tintilinića, vidjet češ.«

    Nihče več me ne kliče Mika, a še danes mi oči naspolnijo solze, če zaslišim: Tintilinić. Mame ni več. Že dolgo je ni več. Dvajset let.

    A danes, kot da spet slišim njen glas, da vonjam orehove rogljičke, da čutim njene roke in najnežnejše ustnice, ki so rano zacelile, še preden so jo poljubile. Mama bi mogla. Mama bi znala. Mama bi. In naenkrat – spoznanje. Ni je več. Kdo mi bo pomagal, ko nje ni več? Samo ona je znala razumeti nerazumljivo, samo ona je znala oprostiti neoprostljivo, samo ona bi mogla ozdraviti NEOZDRAVLJIVO.

    V ponovno podoživeti izgubi najdražje osebe, v neskončnosti trenutka moje bolezni, v samoti, ki se je med ljudmi in z ljudmi samo povečevala, je tudi ta dan minil. Eden od tisočih dni moje stiske, nemoči, straha, bolečin, jeze, agresije, depresije, upanja, želja, volje, vere, lepote radosti. Tisoč petsto dni mojega življenja.

    Spet je nastopilo novo jutro. Toplo in obsijano s soncem. Rumeni jeglič je še bolj rumen, mačehe imajo še več cvetov, in njihovi roza in vijoličasti cvetovi privabljajo v moj vrt metulje. Kot nekoč, kot vedno. Bel prekrasen metulj. Najprej poleti na cvet, pa potem na drug cvet in potem meni na rame. Kot da ima sporočilo zame. Pomislila sem na mamo. Čutila sem neopisljiv mir in nežnost. Vedela sem, da me ona od nekod gleda. Vedela sem, da me varuje. In da mi govori:
    »Miko, sve će biti dobro. Samo da mama bubi svog Tintilinića, vidjet češ.«

    In spet sem zaupala in verjela.


    XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX

    Prišla sem v bolnico. Klinični center Ljubljana, ginekološki oddelek A. Nedelja okrog treh popoldne. Javim se dežurni sestri.
    »Pa kje ste bili do sedaj?« me strogo vpraša.
    »Profesor je osebno prišel zaradi vas od doma, okrog dvanajstih. Vas pa ni bilo!«
    Zaskrbljeno odgovarjam, da so mi naročili, naj pridem v nedeljo popoldne in da ni nihče omenjal profesorja in pregleda.
    Dežurna sestra pravi, da ima profesor navado spoznati bolnico pred operacijo. Sama v sebi si mislim, da me bo že spoznal jutri med operacijo. Odidem v bolniško sobo. Dve ženi dremata ali pa se samo pretvarjata, da dremljeta. Meni je vseeno, ali se pretvarjata ali pa v resnici dremljeta. Moj mož prinese za mano osebne stvari in jih da v omarico. Spremim ga na hodnik. Dolg hodnik, po tleh je siv linolej. Zakaj so vse bolnice sveta tako brezbarvne in neosebne? Neosebna oprema, brezbarvne stene, siva tla… Ali zato, da te še dodatno ubijejo, da se vtopiš v to brezbarvnost, v to sivino, kjer nima dostopa niti sonce? Kako naj začutim življenje v tej enoličnosti, v tem mrtvilu? A glej, oblečeno imam celo sivo obleko! Vse se ujema. Žalost, žalost, ki me bo pogoltnila. In zagrabim za del srajce, zelene srajce mojega moža. Malo zelene barve v tej neskončni sivini. In objamem ta košček zelenega, svojega moža. Nič ne govorimo. Ne morem spregovoriti nobene besede. On v težkih okoliščinah itak nikoli ne ve, kaj naj bi rekel. Zeleno moje, ljubljeno moje, si mislim v sebi, a njemu rečem, da grem v sobo in ga pogledam navzgor v oči. V oči svojega visokoraslega moža, kjer nisem videla nič, a vendar vse. Odšla sem v sobo, kjer sta še vedno dremali dve ženi, ali pa sta se pretvarjali, da dremljeta. In meni je bilo še vedno vseeno, ali dremljeta ali ne.

    Medicinska sestra je prinesla tekočino, ki jo moram popiti zaradi čiščenja telesa. Bila je ogabno sladka in bilo jo je ogromno. A vse sem popila, skoraj hkrati, ker mi je bilo tako lažje. Oblekla sem bolniško spalno haljo, ki je že mnogo doživela: spredaj globoko razdeljena, brez gumbov, vsa pošita in obledela od pranja. Kje so barve? Nekje daleč, daleč stran od te sobe. Tam, kjer je smeh, radost, ljubezen, življenje ….

    Ne razmišljam preveč. Tukaj sem sama, brez svojih bližnjih. Bolje in lažje je tako. Osredotočila sem se na 'praznenje' telesa. Bilo je lažje kot sem pričakovala, saj že dneve nisem skoraj nič jedla. To mi je bilo kot neko naravno čiščenje. Sestra mi prinese tableto za spanje, zjutraj pa me bodo zgodaj prebudili.

    Prišel je večer in z njim olajšanje. Mir. Jutri me bodo operirali, jutri me bodo, jutri…Tableta je prinesla spanec v trenutku. Spanec brez sanj.

    Jutro je, 5. maj 1997. Sestra me prebudi. Neverjetno, naspana sem in odidem na tuširanje. Z milom drsim prek svojega telesa, prek gladke kože, prek ravnega trebuha, ki bo kmalu razrezan. Zadnji dan menstruacije, zadnja menstruacija. Samo malo krvi, s katero se v mislih pozdravljam. Reproduktivni del mojega ženskega življenja se bo z današnjim dnem od mene za vedno poslovil. Z današnjim jutrom, kjer rdeča barva simbolizira konec.

    Obrišem se, grobo se krtačim. Da skrijem solze.. Sestra že čaka name, brije me popolnoma avtomatsko kot mogoče tisočkrat že prej neke druge žene. Zanjo je to del rutine, ki ga mora opraviti. Ne čutim britvice, ki drsi po moji goli koži, samo luč, ki pomaga sestri. Da bolje vidi. A ne mojega obraza. In potem spet tuširanje in grobo brisanje.

    Ležem na posteljo. Gola. Sestra vrže rjuho preko mene in me odpelje pred operacijsko sobo. Tam mi natakne zeleno operacijsko kapico z elastiko na lase. Spet zelena barva.
    Poleg mene pripeljejo še eno posteljo. Še ena žena z enako zeleno kapico kot jaz. Žena, bolj bleda kot bela rjuha, s katero je pokrita. Nasmehnemo se ena drugi. Je bil to nasmeh? Meni je bilo bolj podobno krču. Ne govoriva, samo čakava, čakava… Tako je hladno… In stropne svetilke premočno bleščijo… K meni pristopi moški v beli halji. In z zeleno kapico na glavi.
    »Sem profesor, sedaj vas bom še pregledal in nato takoj operiral«, mi pravi in si na roke vleče rokavice.
    Rečem:«Drago mi je.«
    Ma vraga mi je drago. A kaj naj rečem drugega ob najinem prvem srečanju? Ali je res mogoče, da me bo sedaj še pregledal, s prsti? Prosim, ne tega! A on mora, že išče s prsti, sprašuje – je že našel. Bil je nežen, profesionalno se je nasmehnil in odšel. Pride sestra in mi da injekcijo, nato še ženi poleg mene. Gledava se, žena in jaz. In vidim, oči se ji zapirajo. Pa kaj je z mano? Jaz sem dobila prva injekcijo. A sedaj ona spi. In naenkrat nič. Zaspala sem.

    Za trenutek zagledam sobo za intenzivno nego, sestre in druge postelje. Operirana sem. In spet zaspim. In tako vedno znova, cel dan in celo noč. Spomnim se, da sta popoldne prišla moj mož in tata. Uspelo mi je odpreti oči in slišala sem očeta, ko je rekel:
    »Pustiva jo, saj vidiš, kako je izčrpana.«
    Nič nisem rekla in spet sem zaspala.
    Jutro, prvi dan po operaciji. Sestre na široko odpirajo okna in vrata. Prepih je. Kličejo nas, budijo nas, dvigajo nas. Da se gremo umit nad umivalnik. Lepo ena za drugo. Ne morem se premakniti.
    »Seveda se lahko«, pravi sestra in mi drži eno vrečko, v katero je speljan kateter za čiščenje operacijske rane, a jaz drugo z urinom. Spet barve, tokrat rdeča in rumena. Ta trenutek bi rade volje zamenjala za tisto brezbarvno sivino včeraj. In za včerajšnji dan.

    Počasi, po polževo, grem do umivalnika, korak za korakom.. sestre hitijo. Njih ne boli. Pa kam se jim mudi?

    Imam občutek kot da se nahajam v upočasnjenem filmu. Me operiranke tečemo svojo tekmo. Ni važen čas, temveč to, kateri od nas bo uspelo priti na cilj. Slečem spalno srajco, zataknem eno vrečko za umivalnik, drugo držim v roki. Kako naj se namilim, z eno roko? Nihče mi ne pomaga. Sestre preoblačijo postelje. Zmočim se. Sedaj mi je še bolj hladno. Od prepiha, ki ga sestre ne čutijo. Poskusim se obrisati z brisačo, vso stanjšano in sprano, s katero se je poskušalo obrisati že tisoče žensk pred mano. In niso uspele. Tako kot tudi meni ni uspelo. Pogledam se v ogledalo nad umivalnikom. In vidim upadel obraz, štrleče ličnice in blago povešene dojke. Sprememba v nekaj dneh. Ni mi mar. Kot zombi se odvlečem nazaj v posteljo in pomislim:
    »O Bog, hvala ti za tole posteljo in za te vrečke, da mi ni potrebno hoditi lulat na WC, da se mi ni treba premikati.«
    In spet zaspim.

    In tako tri dni.

    Premeščena sem v navadno sobo. Takoj si zaželim vrnitve na intenzivni oddelek. Šele sedaj so se začele bolečine. Nič več ni injekcij, infuzij, v katerih so sedativi, zaradi katerih lahko spiš, spiš in nič ne veš. Dobim tablete proti bolečinam, a te so premalo. Odvzamejo mi kateter, in sedaj moram hoditi na WC, in hoditi moram zelo pogosto, ker imam verjetno od katetra vzdražen sečovod, a vedno spustim samo po par kapljic. Vsak premik mi povzroča grozno bolečino, kljub tabletam.

    Sama sem v sobi. Popoldne pride še Marija. Draga Marija, Karlovčanka, ki je ni več. Pripoveduje mi o svoji mladosti, o življenju v Sloveniji, kamor sta prišla z možem, o tem, kako je dočakala pokojnino brez otrok. In da nima nobenega pričakovanja več. Mož ji je umrl. Že ob njegovi smrti se je predala. Gledam njen nabrekli trebuh in se spominjam mame. In njenega še večjega trebuha in litra tekočine, ki so ji jo izpustili iz trebuha. In s tisto tekočino je odtekalo tudi njeno življenje. Ne morem to reči Mariji. Zlažem se:
    »Boste videli, dobro vam bo. Skupaj bova pili kavico na vašem balkonu, polnem cvetja.«
    Čutila sem, da ne bo več dolgo živela. Ta voda v trebuhu je slab znak. Bila je slab znak za mamo in je slab znak za Marijo. Za Marijo Karlovčanko.
    Pripovedovali in izpovedovali sva si zgodbe svojih življenj, vse v tistih nekaj dneh, ko sva ležali v isti sobi bolnice. Rekla mi je ljubkovalno Mirče in preveč sva se smejali. Zaradi bolečin, ki so se zaradi smeha še okrepile. Bila mi je kot mama, pa ne samo zato, ker je imela vodo v trebuhu tako kot moja mama. Tudi zato, ker je imela 65 let. Če bi moja mama še živela, bi tudi imela 65 let. In imela je modre oči. A modre oči moje mame so bile lepše. Saj so bile so oči moje mame.

    Izmenjali sva si naslove in telefonske številke. Obljubila sem ji, da pridem k njej na obisk. Ko mi bo bolje. Iz bolnice so jo odpustili pred mano. Čez nekaj časa sem jo srečala na onkologiji, obe sva čakali na sprejem pri isti onkologinji, naši dragi dr. Cerar. Čakali sva, da naju pregleda, da pogleda število levkocitov v krvi in odloči, ali sva dovolj močni za novo kemoterapijo.
    Marija se me je razveselila:
    »Mirče, izgledaš kot na modni reviji«, pravi in občuduje moj slamnati klobuk. Bilo je poletje in bila sem brez las. Klobuk je prišel obakrat prav – zaradi sonca in ker sem bila brez las.
    »Tudi vi niste slabi«, ji rečem in pobožam njen mlahavi rumenkast obraz.
    Vedno sem poskušala govoriti resnico. Včasih celo takrat, ko bi bilo bolje, če bi bila tiho. A po drugi strani še danes ne vem, ali je potrebno, da sem lagala Mariji. Ona je poznala resnico o sebi. In slaba igralka je bila. Spet sem ji obljubila, da jo bom obiskala. To sem tudi storila. A nisva popili kave na njenem cvetočem balkonu. Ležala je na onkološkem oddelku in ni se več veselila. Niti Mirče mi ni rekla. Imela je hude bolečine in kmalu sem odšla.
    Čez nekaj dni sem jo poklicala, ko mi je bilo malo bolje med dvema kemoterapijama. Rekli so mi, da je umrla.
    Prišla je v moje življenje, vzljubila sem jo in odšla je. Hitro se je zgodilo, niti kave nisva uspeli spiti skupaj na njenem cvetočem balkonu.

    Ko sem ležala na ginekologiji skupaj z Marijo in kasneje še s Tanjo, smo govorile o vsemu, celo o stvareh, o katerih ne bi nikoli, če bi se zdrave srečale kje drugje. Govorile smo o temah, o katerih 'normalne' žene ne govorijo. Tanja je bila zdrava, ker je prišla samo na prevezovanje jajčnikov (sterilizacijo). Imela je nalezljiv smeh in bila je toplejša kot večina njenih sonarodnjakinj. Ležala je z nama, in tako zdrava je znala sočustvovati z nama 'odpisanima' na pozitiven način.

    Po teh težkih operacijah je stopilo v naše življenje večno vprašanje Shakespeara 'to be or not to be', prilagojeno operirankam: iti ali ne iti na WC? To je postalo najvažnejše, najpomembnejše, osrednje vprašanje, ki smo si ga izmenjavale:
    »Ali si?«
    »Nisem.«
    In tako dneve in dneve. Bilo je to težko obdobje, v katerem sem lahko mislila samo na kakanje. Bolečine, napetost, zrak v trebuhu… ni se dalo več izdržati. Niti prdniti nisem mogla. Kako se človeku zmanjšajo želje na najmanjše možno, samo na največji in edini problem tistega trenutka! Samo en majhen prdec… Pa še to mi ni uspelo… Vsa odvajala, sestrin trud s slamico, vse, kar si lahko zamisliš, nič ni pomagalo.

    Neke noči, ko nisem spala, ko sem razmišljala o vsem in o ničemer posebej, ko sem prisluškovala mirnemu dihanju mojih cimerk, ki so globoko spale, sem zaslišala dolgo zaželjeni zvok. A ne iz moje postelje. In pomislim:
    «Bože, kako je srečna!«




    Prebrala sem mnogo zgodb tistih, ki so ozdraveli. S še več ozdravljenimi sem se pogovarjala osebno. Uradna medicina jih je odpisala, A NJIM JE USPELO. Preživeti. In živeti. Nekaterim je pri tem pomagal post, drugim makrobiotika, tretjim vera v Boga… Vsem je bilo skupno to, da so bili spremenjeni. Kot da bi se jih dotaknila čarobna palica, palica radosti. Pripovedovali so mi o svojem drugačnem dojemanju lepote, o polnosti zdajšnjega trenutka, v katerem so prepojeni z ljubeznijo. Ki jo z veseljem darujejo tudi drugim.

    Jaz pa se še vedno borim. Da bi ozdravela. V teh petih letih je bilo toliko gorja in bolečin, da eno življenje to težko prenese. Pred izbruhom bolezni si kaj takega nisem mogla predstavljati. Vseskozi imam bolečine. Še vedno sem brez zdravil. Ljudje mi govorijo:«Nehaj se mučiti.« Razumem jih, a oni ne razumejo mene. Še vedno želim pomagati svojemu organizmu, mu dati priložnost, da se skupaj boriva. Za življenje.

    Tele besede pišem zato, da bi ljudje doumeli, da se lahko živi. Tudi z rakom. Da se tudi z njim da veseliti, smejati, jokati… A ne počnejo enakih stvari tudi zdravi ljudje? Meni je vseeno težje, vsaj tako mislim. Zaradi stalnih bolečin. A kaj drugim mar moja bolezen, če vsak živi svoje življenje, svoje probleme.

    To knjigo pišem zato, da se zahvalim tistim, ki so mi na tak ali drugačen način pomagali. Da še enkrat z ljubeznijo objamem moje najdražje, vse ostale pa vsaj še v mislih pobožam in se jih dotaknem. Tistim, ki mi niso mogli ali hoteli pomagati, želim, da pomagajo vsaj sebi. Tistim, ki me ne poznajo, želim s pisanjem pomagati, da bodo pravi trenutek znali priskočiti na pomoč nekomu drugemu. Kdo ve, kdo jih bo potreboval: mama, brat, otrok, prijatelj… Nekoč bodo morda zboleli celo oni sami. Ko pride tisti čas, se ni mogoče obrniti in zbežati.

    Podarite nekaj svojega časa, napišite pismo, pokličite po telefonu, dajte nekaj besed upanja in malo ljubezni tistim, ki so hudo bolni. To je za vas tako malo.
    A za nas, obolele, tako veliko.

    Ne vem, če bom ozdravela. Nihče ne ve. Ne morem obljubiti sinu, da ne bom umrla. Lahko rečete:«Bila je taka in taka,« a nihče ne bo mogel reči, da se nisem trudila. Vem, da se bom še dalje borila. Življenje je vredno tega. Pa če to traja mesec, leto, desetletje… Vem, da je tale trenutek vreden več kot tisoč tistih od včeraj. In drugih, ki bodo šele prišli.
    Ker edino v tem trenutku, SEDAJ, živim.

    Življenje mi je zaloputnilo vrata. A pustilo mi je okno. Odprto.

    xXXXXXXXX


    Sprehajamo se po hodniku. Vsaka nosi s sabo svojo 'vrečico' rdeče in rumene barve, ki poživijo brezbarvni hodnik. Naši obrazi, naša leta, različne smo. V spominu mi je ostal samo en obraz. Obraz mlade Albanke in njenega neustavljivega joka. Kaj je njej pomenilo dejstvo, da ne bo mogla imeti več otrok? Bila je sama še skoraj otrok.

    Vsakodnevne vizite. Rutina. Kako ste?, pogled na bolniški list in korak dalje do naslednje postelje. Pa se ojunačim:
    »Kdaj bodo prišli moji izvidi s patologije?«
    »Ni jih še«, mi odgovarja profesor s prijaznim nasmeškom (njegovo dobrosrčnost sem šele sčasoma odkrivala).

    Prihajajo maloštevilni obiskovalci in kratek čas ostanejo. Razen moža in sina, ki ga želim zaščititi pred resnico. Rečem mu, da mu ni treba prihajati, a sama si neznansko želim njegove bližine in tega, da bi ga objela in stisnila k sebi. Želim si, da bi nadoknadila z njim vse tiste izgubljene trenutke, ki mu jih v preteklosti nisem podarila. Želim mu razložiti vse tiste dogodke, ko sem postopala napačno in sem ga prizadela.

    Želela sem, želela…
    In dobila. Zopet neželjeno.

    V sobo vstopi profesor, glavna sestra, vsakodnevna vizita.
    »Gospa, prišli so izvidi. Na žalost nismo mogli vse kirurško odstraniti. Razširilo se je na limfne vozliče«, mi razlaga profesor, očitno prizadet.

    Ne morem reči nič. Stisnilo me je, hoče me zadušiti. Nimam zraka. In solze se mi ulijejo. Neustavljivo. O nič nisem razmišljala. Niti o tem trenutku, za katerega nisem vedela, ali se dogaja meni ali nekomu drugemu. Kako naj potem mislim na metastaze?

    Sestra me poskuša umiriti in pomiriti. Brez uspeha. Nič me ne more umiriti. Nič ne more pomiriti moje duše, v katero se je zavlekel strah. Šla bom na kemoterapijo.. Šestkrat. To bo uničilo rakave celice. A kaj bo z zdravimi?

    V bolnici ostanem še nekaj dni. Odstranijo mi šive iz operacijske rane. Spodnji del rane je lepo zarastel, a iz dela rane okrog popka še vedno curlja tekočina. Čistijo mi, menjajo gaze, pa ni nič bolje.

    »Jutri greste domov, čez dva dneva pa se boste vrnili na onkologijo, na kemoterapijo,« mi reče sestra Ljuba. Kako naj grem domov? Zakaj? Bilo bi strašno po dveh dneh se vračati nazaj v bolnico iz svojega varnega doma, na poseg, ki je še strašnejši od same operacije. Če grem domov, ne bom imela moči, da se vrnem. Da se vrnem na onkologijo.

    Uredijo mi, da ostanem v bolnici še dva dni, nato me prepeljejo v drugo zgradbo. V zgradbo, kjer so bolniki drugačni. Drugačni, ker čakajo. Čakajo na smrt. Vsaj tako govorijo ljudje.

    Prišla je moja sestra, moja Keka iz Frankfurta. Prinese mi nove spalne halje, pižame, kopalni plašč. Vse tako lepo. Za bolnico. A kljub temu in mogoče prav zaradi tega še lepše.

    Oblečem si pižamo in plašč (komplet). Zelo je eleganten. Sedem na voziček in sestra me na njem potiska po podzemnih hodnikih do dvigala in kmalu smo tam, kjer živi strah. Tam ljudje molčijo. Moja Keka mi pomaga, da se uredim in namestim v posteljo. Takoj bom dobila citostatike. Sestra prinese stojalo z infuzijo in stekleničkami. V njih je življenje, z imenom citostatik.

    Mešanica (koktel) je že pripravljena, posebej zame. Mojo sestro Keko pošljejo ven, na hodnik. Žena na sosednji postelji joka. Neutolažljivo. Spet se je vrnila. Po enem letu. Po svoj koktel. Sestre se trudijo okrog nje. Poznajo jo že in sočustvujejo z njo.

    Mene nihče ne tolaži. Jaz sem 'šele' prvič tukaj. Glavna sestra se usede na posteljo. Pa ne zato, da bi me tolažila. Išče veno, iznad zapestja, kamor bo zabodla iglo. S komolcem pritiska na moj trebuh. Na rano okrog popka, iz katere še vedno curlja.
    »Jao, pazite,« zajamram. Od bolečine.
    »To ni nič,« mi odgovarja sestra in najde veno. Debela dolga igla je že v moji roki in sestra na njo nastavlja infuzijo.

    »Tako, sedaj je vse v redu,« mi reče.

    Nič ni v redu, si mislim. In zajočem. Najprej potiho, da me ne slišijo drugi, nato pa vse glasneje. Vsa se tresem, in jočem. Predolgo sem bila hrabra. Za vse druge.

    »Pokličite mojo sestro, hočem pri sebi nekoga od svojih,« jokajoča vpijem. Pride moja Keka. Začutim mehkobo njene kože. Njen znani vonj. Toplino objema. In solze. Ni več zdržala. Da me vidi enako, pa vendar tako spremenjeno. Da me ima rada, pa mi ne more pomagati. Boža mi roko, v katero teče 'življenje'. Roka je skoraj takoj postala mokra. Od njenih solz. Začela sem tolažiti. Jaz, drobna krhka žena sem spet zmagala. Proti sebi sami.

    »Vse bo dobro, to ni nič,« govorim Keki čez pol ure.
    »Seveda, to ni tako strašno kot govorijo drugi,« me hrabri tudi ona.

    Berem ji iz knjige »Življenje je tvoje« Luise Hay. Slovensko izdajo mi je prinesla Jolanda v bolnico in po malem prevajam Keki na hrvaško. Tako nama mineva čas. Potem postanem zaspana, postanem nekako težka in v glavi se mi pojavi nekaka blokada.

    “Najbolje je, da greš domov, utrujena si od poti. Jaz bom malo zaspala in dan bo hitro minil. “ Moja Keka odhaja in me sprašuje, kaj naj mi prinese naslednji dan od hrane. Ne želim nič. Ob sami misli na hrano me obide slabost.

    Pomalem dremljem, menjam položaj roke, vlažim si osušene ustnice. Počutim se nekako drugače. Nič več ni tako dobro kot takrat, ko je bila Keka pri meni. Ni bilo podobno ničemur od prej, kar sem že poznala. Niti ni veliko bolelo. Bilo je neopisljivo. Kemostatiki so napolnili moj krvni obtok. Telo se je na to odzvalo. Na nehuman način do človeka, do življenja. Nobeden mi ni povedal, da bo to tako drugačno. Drugačno od vsega drugega.

    Tekočina, ki mi teče v žilo, vsebuje tudi uspavalo (hvala Bogu za to). Veliko spim ali pa sem v nekem vmesnem polbudnem stanju. Do tedaj, ko moram na WC. Tedaj moram biti budna. Moram zbirati urin (tako kot vsi ostali) vseh 24 ur. V velik steklen bokal, ki ga polniš z nekakšno kovinsko skodelico.

    Pred sabo potiskaš stojalo z infuzijo in greš na WC. Preliješ tekočino v bokal in ga vrneš na polico z drugimi bokali. Na vsakem je ime. Nas, ‘srečnikov’. Čeprav je na spošno vse čisto, vse smrdi po urinu. Jaz sem proti drugim kar v redu. Položaj držim v svojih rokah. Drugi so precej slabši. S kapami, robčki, drhtečih rok. Od slabosti. In straha.

    To prvo noč sem prehodila. Od sobe, do WCja. S stojalom pred sabo.

    Zjutraj, zvoki življenja. Pogovori sestrskega osebja, odpiranje oken, pregled cevčic za infuzijo. Vizita in dr. Olga Cerar. Manjše rasti, polne postave, enostavno počesanih dolgih las. Nenašminkana. In smehlja se. Prvi nasmeh v tej tišini. In toplina, ki jo seva ta čudovita žena (kar bom spoznavala še kasneje).

    Pove osnovne podatke (kar že vem) in “Vse bo v redu.”. Ali to govori vsem? Ampak jaz sem začutila, kot bi bilo namenjeno samo meni.

    Do kosila se mi je stanje poslabšalo. Nič več ne hodim na WC samo lulati. Začelo se je bruhanje. A želodec je prazen in nimaš kaj. Nato pride nekaj rumenega. Malo, a slabost noče, da poneha. Glava je pretežka. Vsak premik mi povzroči misel, da jo bo razneslo. In čudni, težki krči, v črevesju.

    Pripeljejo kosilo. Z njim pride tisti tipični vonj kuhinje. Pojem malo juhe (da bom imela vsaj kaj za bruhati). Utrujena in izmučena zaspim.

    Popoldne pridejo na obisk moji. Prinesejo mi jagode s smetano, mojo najljubšo poslastico. Nekaj jagod poskusim. Drugo podarim ženi nasproti mene. Z zadovoljstvom jih vzame. Čeprav jih komaj lahko je. Ker težko diha. Priključena je na aparate. Odstranili so ji infuzijo, ker je dobila trombozo zaradi kemoterapije. Na takšne zaplete nas niso opozorili. Žena glasno diha, hrope. Ima metastaze na pljučih. Noge ima bolne, otekle. Ne more stati na njih. Uboga žena. Uboga jaz.

    Slabost je vse večja. Ne zdržim več…

    In tako celo popoldne. In celo noč. Nato, dopoldne, še ena steklenička. Še kasneje, domov. Domov!
    Od Ljubljane do Kranja. Pol ure vožnje. Enako kot večnost. Soparno je, na cesti so zastoji. Slabo mi je. Ne morem več.

    Ležem v svojo posteljo, v svojo mirno varno sobo. Zatemnjena je, ker me sonce moti. Do mene ne pride vonj hrane, glasovi ljudi. Ne morem misliti, ne morem govoriti, ne morem spati, ne morem jesti…. Kratko rečeno: kot bi bila zastrupljena. Ne morem niti bruhati, niti rigniti, iti na blato…. Dneve in dneve enako… A dnevi so dolgi, predolgi. Bolijo me rebra, ker ležim na boku. Boli me trebuh. In rana, iz katere še vedno teče. Preobvezujeta me Keka in Raza. Dajeta vedno nove gaze. Poskušata, da me obudita v življenje. Ne uspeva jima. Moja sestra mi je kasneje rekla, da se je zelo prestrašila, ko sem se vrnila domov iz bolnice. Rekla je, da sem imela oči mrtve ribe. Oči brez življenja.

    Ponoči, ko vsi spijo, grem vsake pol ure na stranišče. In nato dalje, po stopnicah v dnevno sobo. Potiho, da me nihče ne sliši. Da pobegnem od dobronamernih vprašanj, pomoči, ki mi je odveč, ponujanja hrane in tistega stavka:”Ma ti to možeš!”

    Ali res lahko? Sprašujem se, počasi stopajoča iz kuhinje preko sobe do vrat na teraso. Na hladno steklo vrat naslonim svoj obraz. Da bi čutila nekaj, kar je izven mojega telesa. Hlad na obrazu.
    Želodec, poln zraka. Krči. Slabost. Kaj potem, če padem. Da se vsaj nekaj spremeni..

    Ne spremeni se nič. Razen noči, ki počasi prehaja v dan. Grem nazaj v posteljo. Mož spi. Sestra se je prebudila.
    “Kje si bila, kam greš?, “sprašuje.
    “Nikjer, samo na WC sem šla,” odgovarjam. Ležem, obrnem se na bok. Bolečina. Obrnem se. Tudi tukaj bolečina. In tako teden dni. Nato je za spoznanje bolje. Jem Frutek in sadne kašice, kot majhen otrok. Keka stalno hodi gor in dol po stopnicah, ko skrbi zame. Slišim zvok balerinkinih petk, katere ima obute. Čutim mehkobo njenih objemov, čutim njeno ljubezen. Čutim njen strah. In njene solze, ki jih ne more skriti pred mano. Vedno se je zlomila v težkih preizkušnjah.

    Potem pride dan, moj 40. rojstni dan. Čestitke, telefonski klici, rože, darila… Moji gredo po pecivo v slaščičarno. Popoldne sedimo na soncu, prišla je tudi Raza. Pojem pol kosa torte, zaradi njih in njihove sreče. Pogovarjamo se, smejimo se. Vsak dan mi je bolje. Citostatiki počasi zapuščajo moje telo. A počasi odpadajo tudi moji lasje. Najprej samo nekaj las, kasneje naenkrat celi šopi.

    Grem k frizerki, da bi me s strojčkom postrigla na 3mm. Tako na kratko, kot se striže tudi moj sin.
    “Nikoli nisem strigla žensko tako na kratko, samo moške,” je prepadena.
    “Verjemite mi, enako je. Vse glave so enake. Samo tehnika torej. Različno je samo zato, ker z mislijo ločujemo.” Kot pravi Vesna Krmpotić: Vid bijaše isti. Različite su bile oči.


    XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX


    Poklicala me je Milena. Pravi, da bi prišla na obisk. Kdaj, vprašam. Sedajle, odgovarja.
    “Ne moreš sedaj. Zelo slabo mi je,” ji povem.
    Prepadena sprašuje: “Kako slabo, zakaj slabo? Nisem vedela.”
    “Vem, da nisi vedela, eno leto se nisva videli in slišali,” odgovarjam
    Uporno poskuša zopet:”Sedaj imam malo časa, že jutri zvečer odhajamo iz Slovenije, pa bi tako spotoma prišla samo na kavo.”
    “Pokliči jutri, danes res ne morem,” vsa slaba odgovarjam.

    Poklicala je zjutraj. Ampak ni imela več časa. Žena ima svoje opravke. Niti se ne poskuša opravičevati. Inteligentna je, zrela, svetovljanka. Mož kot pilot leti po svetu, ona potuje skupaj z njim. Življenje tako teče dalje. Prehitro, pravi. Bila sta leto in pol v Singapurju. Nisem dobila nobenega pisma ali sporočila. Sedaj sta službeno v Ljubljani. Da pomiriš vest, si me pač poklicala, si mislim.

    Rekla sem, kar sem čutila. A teh občutij do drugih je vse manj. Do tistih drugih, ki so stopili v moje življenje samo spotoma, za trenutek. Nekoč sem ji odprla dom. In srce. Ko je bilo njej težko. Ko je nisem niti še poznala. A prepoznala sem njeno žalost. Uspelo ji je, da jo je potisnila stran od sebe. Ponovno se je znala smejati, verovati v prihodnost, ponovno je znala biti lepa. In srečna sem zaradi nje in zanjo. Ampak žal mi je, da je pozabila. Na mojo žalost.

    XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX


    Grem po rože. Kot vsako leto. Jaz z veseljem, Mile pa je ves nesrečen. Koliko bo vse to stalo? Vedno ista zgodba, vsako leto. Jaz komaj čakam, da izberem cvetje, ki se bo kasneje razbohotilo s svojo lepoto, on me pa opominja, naj ne pretiravam. A jaz sem razsipna. Vsaj kar se cvetja tiče. Zakaj ne bi bila? Na oknih pred hišo viseče fu-ksije roznih cvetov. Zakaj roza? Ker je tudi magnolija enake barve. Okna na terasi so polna kričečih cvetov pelargonij. Da razbijejo belino fasade.

    Na gredici ob ograji rumene nizke dalije, vijolične dišeče vanilije, roza nagelji. Kako dišijo, dišijo…
    Dve roži roza barve in ena rožnata vzpenjalka. In mnogo drobnega belega cvetja vmes. Nisem uspela vsega kupiti. Bolečina se je vrnila. Nisem več iskala kombinacij. V barvah, cvetovih, vonjih… Vrnila se bom še drugič. Jutri, ali pojutrišnjem. Nihče mi ne more odvzeti te lepote. Ko bom lahko srečna v tej lepoti, bom spet izbirala. Vse cvetje je lepo. A vseeno izbiram tisto, ki je malo lepše. Ali pa se mi to samo tako zdi?

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ana
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20021222115448402

    No trackback comments for this entry.
    Mirjana pripoveduje | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    MIRJANA PRIPOVEDUJE

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 8. januar 2003 @ 19:48 CET
    Pretresljiva zgodba Mirjane, ki mi je dala misliti. Tako kot je vsak od nas sam prišel na ta svet, tako bo tudi vsak od nas sam odšel. To ni vprašanje, vprašanje je:
    zakaj si sprogramiramo bolezni, kdaj se ta proces prične in zakaj se ne spoprimemo z izvorom težav že ob samem nastanku, zakaj ne vzamemo zdravje in svojo usodo v svoje roke, ko je za to še pravi čas in zakaj vse prepuščamo naključjem in drugim?
    Zase vem, da sem zbolel takrat, ko sem imel premalo samospoštovanja in ljubezni do sebe, celo želel sem si umreti,
    ko pa sem res zbolel, sem se začel boriti kot lev, da bi ozdravel in sem.
    Zdaj mi niti na pamet ne pade, da bi sebi še kdajkoli želel kaj slabega, življenje je zame enostavno preveč dragoceno in še toliko veliko stvari bi se rad naučil in vendar sem hvaležen za vsak lep trenutek, ki mi je bil poklonjen do zdaj...
    Čudeži so in upanje je, toliko ga je, kolikor verjamemo vanj.
    Za strah pravi pregovor, da je od znotraj votel okoli ga pa nič ni. Res je. Ni razloga za strah, ker je ljubezen neskončno večja od strahu, ni razloga za strah pred smrtjo, ker živlenje, ki je čista energija ljubezni enostavno ne more biti uničena, lahko se samo pretvori v nekaj drugega, kot so mnogi mojstri že dejali: smrti ni, je samo življenje :)


    MIRJANA PRIPOVEDUJE

    Prispeval/a: ana dne četrtek, 9. januar 2003 @ 08:24 CET
    Mirjana umira.
    Zgornje besedilo je spisala s pomladi na poletje, ko je še lahko to naredila in je še upala na čudež. S tem pisanjem si je zelo pomagala očistiti notranjost, ker je velikokrat šele ob pisanju lahko zajokala in izjokala in skozi solze postala notranje lažja. Veliko ljudem, sploh prijateljicam, ki so jo zaradi bolezni zapustile, je lahko šele skozi ustvarjanje teh vrstic oprostila, ali pa se sprijaznila s tem, da imajo prijateljice pravico tudi do tega, da jo pokopljejo (izkopljejo iz svojega življenja), še preden ona zares umre. Vsak ima svojo pot in nobena ni bolj prava od druge.
    In taki ljudje, kot ste vi, Stojan, ki ste zmogli najti moč v sebi za ozdravljenje, blagodejno vplivajo na miselnost vseh nas.
    Mirjani ni uspelo. Zanašala se je na moč drugih, ni zaupala sebi. A po drugi strani ji je uspelo. Saj ni smrt nikoli poraz, samo prehod. Vse to ona ve, a kljub temu zelo zelo težko umira. A zaradi požrtvovalnosti svoje sestre se ji bo izpolnila velika želja (vsaj upajmo, da ne bo prišlo kaj vmes), da bo lahko umrla doma, med svojimi najbližjimi...


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,49 seconds