NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.000 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 27-apr
  • Vinotour v Ratsch!

  • nedelja 28-apr
  • Posebno vrtinčenje v VM Atlantis

  • ponedeljek 29-apr
  • Ulični zmaji v Gameljnah

  • torek 30-apr
  • Šahovske simultanke z mojstri in prvaki

  • sreda 01-maj
  • Prvomajske budnice po vaseh Občine Komen

  • četrtek 02-maj
  • Počitniške delavnice za otroke v MPT

  • petek 03-maj
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 04-maj
  • Sobotne ustvarjalnice: Magični nakit

  • nedelja 05-maj
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 06-maj
  • Blagovna znamka JUPOL letos praznuje 50 let

  • torek 07-maj
  • Interaktivni program za razvoj, krepitev in varovanje zdravih odnosov mladostnikov

  • sreda 08-maj
  • Maribere: Belo se pere na devetdeset

  • četrtek 09-maj
  • Možganski fitnes - interaktivno izobraževanje za mlade o pomenu zdravja možganov

  • petek 10-maj
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 11-maj
  • Predavanje z izkustveno delavnico - Z zmagovalno miselnostjo do uspeha in sreče

  • nedelja 12-maj
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 13-maj
  • Radovan Radetič: Kako razumeti vedenje otroka in se nanj ustrezno odzvati

  • torek 14-maj
  • Interaktivni program za razvoj, krepitev in varovanje zdravih odnosov mladostnikov

  • sreda 15-maj
  • 3. sestanek Zavoda Vrabec Bloke

  • četrtek 16-maj
  • Možganski fitnes - interaktivno izobraževanje za mlade o pomenu zdravja možganov

  • petek 17-maj
  • 9. grajski dnevi (17. 5. 2019)

  • sobota 18-maj
  • Narava - Zdravje - Druženje na srečanje zeliščarjev na Dugem otoku

  • nedelja 19-maj
  • Čezmejni enogastronomski pohod Kohišče

  • ponedeljek 20-maj
  • Potapljaški tabor z mladimi zmaji

  • torek 21-maj
  • IzBrano z Mirelo

  • sreda 22-maj
  • Znanost pod žarometi medijev

  • četrtek 23-maj
  • Anastazija Babič: Čustva in čustvena inteligenca

  • petek 24-maj
  • Študentski festival vin Univerze v Novi Gorici

  • sobota 25-maj
  • Predavanje z izkustveno delavnico - Koraki do zdravja in vitke postave
  • Delavnica z Vero Bojičić, kozmično jasnovidko

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Tao fizike   
    ponedeljek, 16. december 2002 @ 20:15 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Poučna (spo)znanja, znanost

    Fritjof Capra: The Tao of Physics (Tao fizike)
    Tretja izdaja, Flamingo, 1992
    (Povzetek)

    Dr. Fritjof Capra je teoretični fizik z raziskovalnimi izkušnjami na področju fizike visokih energij. Ko je spoznal, da fizika in vzhodnjaški modreci govorijo na podoben način o isti stvari, se je posvetil raziskovanju opisovanja in doživljanja realnosti s pomočjo meditacije in vrhunske znanosti.





    UVOD

    Današnja civilizacija dosledno daje prednost moški, yang energiji, in zavrača žensko, jin energijo: daje prednost analizi pred sintezo, ločevanju pred združevanjem, racionalnemu znanju pred intuitivno modrostjo, znanosti pred religijo, tekmovanju pred sodelovanjem, širitvi pred ohranitvijo, aktivnemu izražanju pred preudarno molčečnostjo, gibanju pred počitkom, glasnosti pred tišino. To nas je pripeljalo do alarmantne socialne, ekološke, moralne in duhovne krize. Na srečo se v novejšem času vse več ljudi začenja ukvarjati z ekologijo, duhovnostjo, feminističnim zavedanjem in ponovnim odkrivanjem celostnega pristopa k zdravju in zdravljenju, kar nakazuje zelo pozitiven razvojni trend, ki teži k ponovni vzpostavitvi ravnotežja med jinom in yangom.

    Kvantna fizika je postavila na glavo osnove znanstvene paradigme, hkrati pa je bila sposobna razložiti pojave, ki so bili brez nje nerazložljivi. Klasično fiziko lahko izpeljemo iz kvantne, torej lahko kvantna fizika razloži pojave na vseh nivojih. Obratno pa nikakor ne gre. Klasična fizika ni sposobna razložiti kvantnih pojavov. V klasični fiziki lastnosti delov določijo lastnosti celote. V kvantni fiziki je ravno obratno: lastnosti celote določajo lastnosti delov. Verjetnostni račun se uporablja v obeh fizikah, toda vzroki za neeksaktnost v klasični fiziki so lokalni, v kvantni fiziki pa globalni - povezani s celim vesoljem.

    Kvantno fiziko so razvijali mnogi vrhunski fiziki in so več let imeli hude težave, ker so poskušali objektivno znanost, kot smo jo poznali pred kvantno fiziko (in ki še vedno trmasto vztraja pri svoji objektivnosti), uporabiti za opisovanje dogajanja na kvantnem nivoju. Končno so morali sprejeti poraz objektivnosti in priznati, da so vzorci, ki jih znanstvenik opazuje v naravi, globoko povezani z vzorci v znanstvenikovem umu - z njegovimi koncepti, mislimi in vrednotami. Kvantna fizika je pokazala, da opazovanega ne moremo razložiti, ne da bi istočasno upoštevali tudi opazovalca. Čeprav v znanosti še vedno velja, da večina podrobnega raziskovanja eksplicitno ni odvisna od raziskovalčevega sistema vrednot, pa širši sistem, znotraj katerega se raziskave odvijajo, ni neodvisen od sistema vrednot. To pa kaže na izjemno odgovornost znanstvenikov, ki ni samo intelektualna, ampak tudi moralna! S tega stališča pa povezanost misticizma in zanosti ni samo silno zanimiva, ampak tudi izjemno pomembna. Rezultati sodobne fizike so odprli dve zelo različni poti, ki jima lahko znanstveniki sledijo in ki nas vodita, če se izrazimo z ekstremoma, k Budi ali pa k bombi. V času, ko blizu polovice znanstvenikov in inženirjev služi vojaškim namenom in s tem zapravlja ogromne potenciale človeške bistroumnosti in ustvarjalnosti, pot Bude, pot srca nikakor ne more biti preveč poudarjena.


    ZNANJE IN VÉDENJE

    Zahodna znanost glorificira empirično objektivno znanje, pridobljeno z opazovanjem narave in modeliranjem narave s pomočjo formalnih modelov, formul, enačb, logičnih opisov itd. Na drugi strani pa vzhodnjaški mistiki pravijo, da edino, kar res velja, je absolutno védenje, ki ga ni moč objektivno opisati, ampak ga lahko samo doživimo oziroma začutimo. Človeški intelekt ne more nikoli razumeti bistva. Vsako razumsko, objektivno znanje, ki skuša opisovati realnost, je nujno ločeno od realnosti in predstavlja samo približek realnosti, ne pa realnosti same. Noben abstraktni sistem razmišljanja ne more nikoli popolnoma opisati niti popolnoma razumeti realnosti.

    Mnogi veliki matematiki verjamejo, da matematika ni samo jezik za opisovanje narave, ampak je hkrati neločljivi del narave same. Pitagora je dejal: "Vse stvari so številke" in je razvil posebno obliko matematičnega misticizma, kar je po mnenju nekaterih odločilno vplivalo na razvoj zahodnih religij, ki povezujejo religijo z razumskim sklepanjem. Na drugi strani pa vzhodnjaki veliko bolj poudarjajo intuicijo in se manj zanašajo na razum. Ekstremni primer je japonski zen, kjer velja rek: "Takoj ko o kaki stvari spregovoriš, si zgrešil bistvo." Šele svoboda od vseh fiksnih verovanj te naredi zares duhovnega. Zenovska smer je prepričana, da besede ne morejo nikoli izraziti dokončne resnice. V šolah zahodne filozofije sta bila logika in sklepanje glavni orodji za oblikovanje filozofskih idej, kar velja tudi za religiozne filozofije. Vzhodnjaški misticizem pa se je vedno zavedal, da realnost transcendira navadni jezik, zato ga omejitve logike in vsakdanji nasprotujoči si pojmi niso begale.

    Čeprav sta poti do obeh vrst znanja silno različni, pa so vendar za dosego obeh vrst znanja potrebna dolga leta učenja in treniranja. Znanstveniki in mistiki so razvili zelo prefinjene metode opazovanja narave, ki niso dosegljive laikom. Ena stran znanstvenega članka iz eksperimentalne fizike je enako misteriozna za laika, kot je tibetanska mandala. Vsak besedni, abstraktni opis znanstvenega poskusa ali mističnega uvida je nujno netočen in nepopoln. Tega se zavedajo tako vrhunski fiziki kot vzhodnjaški mistiki. To je duhovito povedal Einstein: "Kadar se zakoni matematike nanašajo na naravo, niso zanesljivi. Kadar so zanesljivi, se ne nanašajo na realnost."


    NOVA FIZIKA

    Prav na kvantnem nivoju, iz katerega izhaja "vse, kar obstaja", pa navadni jezik , logika in zdrav razum odpovedo. Realnost je na tem nivoju paradoksalna in nasprotuje naši vsakdanji izkušnji kot tudi domišljiji. Kvantna teorija in teorija relativnosti, dve temeljni teoriji moderne fizike, sta nas prisilili sprejeti mnogo bolj subtilen, holističen in življenjski pogled na naravo. Da je lahko tako nenavadna in hkrati fantastična teorija sploh nastala, je bilo potrebno združiti intelekte zares vrhunskih fizikov, kot so Niels Bohr iz Danske, Louis De Broglie iz Francije, Erwin Schroedinger in Wolfgang Pauli iz Avstrije, Werner Heisenberg iz Nemčije in Paul Dirac iz Anglije. Konceptov kvantne teorije ni bilo lahko sprejeti niti, ko je bila matematična formulacija zaključena. Domišljijo fizikov je zares dodobra pretresla.

    Prvi paradoks, ki je močno begal fizike, je, da je elektromagnetno sevanje hkrati valovanje in hkrati sestavljeno iz delcev. Oba aspekta sevanja se lahko kažeta, kar je odvisno od opazovanja oziroma eksperimenta, ki ga izvaja znanstvenik. Zdi se nemogoče, da je ena in ista stvar lahko hkrati delec, zaprt na zelo majhnem prostoru, in val, ki se razprostira preko velikanskih predelov prostora. Rešitev paradoksa je prišla na nepričakovan način, ki je spodkopal mehanicističen pogled na svet, saj je spremenil koncept realnosti materije. Na subatomskem nivoju materija ne obstaja z gotovostjo na določenem mestu, ampak izkazuje tendenco po obstoju, in dogodki na subatomskem nivoju se ne dogajajo z gotovostjo ob določenih trenutkih in na določene načine, ampak izkazujejo tendenco, da bi se zgodili. Te tendence se opisujejo z valovno funkcijo, ki predstavlja verjetnosti dogodkov. Zato so tudi vsi delci hkrati tudi valovi (in obratno): gre za verjetnostne valove - abstraktne matematične veličine, ki pomenijo verjetnosti, da delec najdemo na določenem mestu in ob določenem času. Na atomskem nivoju nikoli ne moremo dogodkov napovedati z gotovostjo, lahko govorimo samo o verjetnosti, da se bo dogodek zgodil.

    Heisenbergov princip nedoločenosti pravi, da ne moremo nikoli izmeriti z natančnostjo istočasno delčevega položaja in momenta (moment je produkt mase in hitrosti). Pri tem je pomembno to, da ta omejitev nima nič skupnega z nepopolnostjo naših merilnih tehnik. V principu je ta omejitev neločljivo povezana z atomsko realnostjo. Če se odločimo natančno zmeriti pozicijo delca, ta delec preprosto nima dobro definiranega momenta, in če se odločimo natančno izmeriti moment delca, ta delec preprosto nima dobro definirane pozicije! Na enak način ne moremo natančno izmeriti hkrati časa, ko se je dogodek zgodil, in količine vpletene energije. Torej v atomski fiziki znanstvenik ne more igrati postranske vloge opazovalca, ampak je nujno vključen v svet, ki ga opazuje, tako da vpliva na lastnosti opazovanega objekta.

    Matematično ogrodje kvantne teorije je uspešno prestalo neštete preizkuse in je sedaj sprejeto kot konsistenten in natančen opis vseh atomskih pojavov. Po drugi strani pa je besedna interpretacija precej bolj majava in obstajajo različne interpretacije. Poleg tega večina znanstvenikov danes noče videti implikacij kvantne teorije in se oprijemlje zastarele znanstvene paradigme, ki temelji na ločevanju in drobljenju in trdi, da lahko iz lastnosti posameznih, ločenih delcev sklepamo na lastnosti celotnega sistema. To paradigmo je kvantna fizika argumentirano zavrgla že leta 1920!


    VSE JE ENO

    Pojma prostor in čas nam služita, da uredimo stvari in dogodke v naši okolici, in imata zato odločilni pomen, ne samo v vsakdanjem življenju, ampak tudi v poskusih razumeti naravo s pomočjo znanosti in filozofije. Vendar je Einsteinova relativnostna teorija pokazala, da ne moremo ločeno govoriti o času in prostoru, saj sta povezana v štiridimenzionalen prostorsko-časovni kontinuum. Kar je prostor za enega opazovalca, bo mešanica prostora in časa za drugega. Kar ima določeno dolžino za enega opazovalca, bo imelo drugačno dolžino za drugega. In pri tem nima smisla postaviti vprašanja, katera dolžina je "prava", tako kot nima smisla postaviti vprašanj, katera dolžina sence nekega predmeta na soncu je prava. Senca je samo projekcija iz tridimenzionalnega v dvodimenzionalni prostor. Na enak način je dolžina premikajočega se objekta projekcija iz štiridimenzionalnega prostora-časa v tridimenzionalni prostor.

    Mendel Sachs pravi takole: "Prava revolucija, ki je prišla z Einsteinovo teorijo..., je opustitev ideje, da ima koordinatni sistem prostor-čas objektivni pomen kot ločena fizikalna entiteta. Namesto tega iz relativnostne teorije sledi, da sta prostor in čas samo elementa jezika, ki ga uporablja opazovalec, zato da opiše okolico." Enako pravijo vzhodni mistiki: prostor in čas nista nič drugega kot imeni, produkta misli, besedi za splošno uporabo.

    Splošna teorija relativnosti je pokazala tudi, da ne moremo ločeno govoriti o prostoru (in s tem času) brez materije. S stališča zunanjega opazovalca, kolaps zvezde v črno luknjo, ki se zgodi zaradi prevelike teže in s tem medsebojne privlačnosti njenih delcev, ustavi čas na površju zvezde (zaradi močne gravitacije, ki popolnoma ukrivi prostor-čas, tako da niti svetloba ne more uiti ven iz črne luknje). Torej kompletni kolaps traja neskončno mnogo časa. Toda s stališča zvezde pa čas normalno teče naprej in kolaps traja končno mnogo časa vse do točke, ko se zvezda zgosti v eno samo točko z neskončno gostoto. Zopet je vprašanje, koliko časa kolaps dejanko traja, nesmiselno, saj je čas relativen in odvisen od opazovalca.

    Za vsak delec obstaja antidelec z isto maso in nasprotnim nabojem. Matematični opis gibanja delcev omogoča dve enakovredni interpretaciji: bodisi se delec giblje v času naprej ali pa se njemu ustrezen antidelec giblje v času nazaj. Obe interpretaciji sta, matematično gledano, identični. Če gledamo na čas kot na dodatno dimenzijo, kar matematična formulacija seveda popolnoma dovoljuje, potem, ker ni več "prej" in "potem", izgubimo vzročnost, ki je sicer temeljni princip v znanosti. Vzhodni mistiki trdijo, da tako kot pri mističnem izkustvu transcendirajo čas, tako transcendirajo tudi vzročnost.


    DINAMIČNA REALNOST

    Vzhodnjaški pogled vidi v naravi v bistvu dinamični proces, katerega osnovna lastnost je neprestano spreminjanje skozi čas. Vesolje je neločljiva realnost, ki je vedno v gibanju, živo, vitalno, duhovno in materialno obenem. Delitev na ločene objekte je drugotnega pomena in kakršnakoli delitev je zelo mehka in spreminjajoča.

    V kvantni fiziki velja, da je delec predstavljen kot valovni paket. Delec je pravzaprav proces in ne objekt. Znotraj meja paketa se delec neprestano giblje in njegova lokacija je podana samo kot verjetnostna distribucija. Če želimo paket omejiti na manjši prostor in s tem zmanjšati nedoločenost lokacije delca, se bo delec začel še hitreje premikati po prostoru. Bolj ko krčimo prostor, hitreje se bo delec gibal. To kaže na temeljno lastnost materije, da "nikoli ne počiva", je v neprestanem gibanju. Tudi jedrni delci, protoni in nevtroni v atomskem jedru, se neprestano gibljejo. Še več, cel čas izžarevajo in ponovno absorbirajo virtualne delce (mezone). V bistvu so jedrni delci centri zvezne aktivnosti, obdane z oblaki virtualnih delcev, ki neprestano nastajajo in izginjajo. Če pa se dva jedrna delca srečata, pa ti virtualni delci lahko preskočijo iz enega na drugega in s tem prenesejo kvant (paket) energije od enega k drugemu.

    Enako se dogaja tudi v vakuumu. V vakuumu neprestano nastajajo pari delec-antidelec in takoj zatem zopet izginejo. Torej vakuum dejansko ni prazen. Sestavljen je iz neskončno delcev, ki neprestano dobesedno nastajajo in izginjajo. Lahko bi rekli, da je vakuum "živa praznina", ki utripa v neskončnem ritmu ustvarjanja in uničenja.


    NELOČLJIVOST OPAZOVANEGA IN OPAZOVALCA

    K neločljivosti prostora, časa in materije (in s tem energije) je kvantna teorija dodala še to, da ne moremo ločiti delcev od sil, ki delujejo na te delce, kot tudi da ne moremo ločeno govoriti o opazovanem objektu, ne da bi hkrati govorili tudi o opazovalcu.

    Na najnižjem nivoju nam narava kaže, da ne obstajajo izolirani sestavni delci, ampak je narava dejansko zelo prepletena mreža relacij med različnimi deli celote. Ko npr. dva delca z visoko energijo trčita, ponavadi razpadeta na več delcev, ki pa niso manjši od prvotnih dveh delcev - so delci iste vrste in so nastali iz energije prvotnih delcev. Sestavni deli materije in osnovni procesi, ki jih vključujejo, so vsi soodvisni in medsebojno povezani in jih ne moremo opisovati kot ločene enote, ampak samo kot integrirane dele celote. Te relacije vedno na bistven način vključujejo opazovalca. Človeški opazovalec predstavlja končno povezavo v verigi opazovanih procesov in lastnost kateregakoli atomskega objekta lahko razumemo samo v obliki interakcije objekta z opazovalcem. V atomski fiziki ne moremo nikoli govoriti o naravi, ne da bi istočasno govorili o sebi.

    Na atomskem nivoju lahko "objekte" razumemo v smislu interakcije med procesi priprave poskusa in meritve. Na koncu te verige procesov je vedno zavest človeškega opazovalca. Meritve so interakcije, ki ustvarijo občutke v naši zavesti in zakoni atomske fizike nam povedo, s kakšno verjetnostjo bo atomski objekt povzročil določen občutek, če ga bomo postavili v interakcijo s sabo (ga bomo opazovali). Heisenberg pravi, da znanost ni samo preprosto opisovanje in razlaga narave, ampak je znanost del medsebojne igre med nami in naravo. Bistvena lastnost atomske fizike je ta, da opazovalec ni nujno potreben samo za opazovanje lastnosti objektov, ampak je nujno potreben tudi za samo definicijo teh lastnosti.

    V atomski fiziki namreč ne moremo govoriti o lastnostih objektov kot takih. Lastnosti so smiselne samo v kontekstu objektove interakcije z opazovalcem. Kot pravi Heisenberg: "Kar opazujemo, ni narava sama, ampak narava, izpostavljena našemu načinu spraševanja." Opazovalec odloči, kako bo oblikoval eksperiment in ta postavitev bo določila, do določene mere, lastnosti opazovanega objekta. Če postavitev eksperimenta spremenimo, se bodo spremenile tudi lastnosti opazovanega objekta.


    PRESEGANJE NASPROTIJ

    Mistične šole vzhoda, kot so indijski hinduizem, različne veje budizma, kitajski taoizem in japonski zen, imajo kljub razlikam v mnogih podrobnostih v bistvu enak pogled na svet. Ta pogled je osnovan na mističnem izkustvu, direktni neintelekutalni izkušnji realnosti. Gre za zavedanje o enosti in medsebojni povezanosti vseh stvari in pojavov, za izkušnjo vseh pojavov kot manifestacije temeljne enosti. Vse stvari so soodvisne in neločljivi deli kozmične realnosti. Taoisti pravijo, da so vse izkušnje in vrednote, ki si nasprotujejo, dejansko različni aspekti iste stvari. Da dosežeš mistično izkustvo, razsvetljenje, moraš preseči zemeljska nasprotja. Ker modreci prepoznajo relativnost dobrega in slabega in s tem relativnost vseh moralnih standardov, ne težijo k dobremu, ampak poskušajo vzdrževati dinamično ravnovesje med dobrim in slabim.

    Zanimivo je, da preseganje teh nasprotij srečamo tudi v kvantni fiziki, kjer so delci hkrati uničljivi in neuničljivi, materija je hkrati zvezna in diskretna, sila in materija sta samo različna aspekta istega pojava. Nikoli ne moremo reči, da delec obstaja na neki lokaciji, niti ne moremo reči, da ne obstaja. Ker gre dejansko za verjetnostni vzorec, delec kaže tendenco po obstoju na različnih lokacijah in to kaže na nenavadno fizikalno realnost, ki je nekje med obstojem in neobstojem. Delec ne spremeni svoje lokacije niti ne ostane na mestu. Presenetljivo podobno lahko preberemo v Upanišadah, hindujskih svetih spisih:

    Premika se. Ne premika se.
    Je daleč in je blizu.
    Je znotraj vsega tega in hkrati zunaj vsega tega.


    ZAVEST

    Vzhodni misticizem je zavest vedno opisoval kot integralen del vesolja. Človeška bitja so kot tudi vse druge življenjske oblike deli neločljive organske celote. Zato njihova inteligenca implicira, da je celota tudi inteligentna. Na človeška bitja se gleda kot na žive dokaze, da je vesolje inteligentno, saj skozi nas ustvarja oblike, skozi katere se zaveda samega sebe.

    V atomski fiziki je vprašanje zavesti povezano z opazovanjem atomskih pojavov. Kvantna teorija je razjasnila, da so ti pojavi lahko razumljeni samo kot povezave v verigi procesov, ki se konča pri človeški zavesti. Kot je dejal Eugene Wigner: "Nemogoče je bilo oblikovati zakone kvantne teorije na popolnoma konsistenten način, ne da bi vključili zavest." David Bohm vidi um in materijo kot soodvisna in medsebojno povezana. Sta medsebojno obsegajoči projekciji višje realnosti, ki ni niti materija niti zavest. Čeprav praktična formulacija kvantne teorije, ki jo znanstveniki uporabljajo, ne vključuje zavesti eksplicitno, pa jo bodo bodoče teorije realnosti najbrž morale eksplicitno vključiti.

    Znanost in misticizem sta dve komplementarni manifestaciji človeškega uma. Prva je racionalna, druga intuitivna. Moderni fiziki doživljajo svet skozi ekstremno specializacijo racionalnega uma, mistiki pa skozi ekstremno specializacijo intuitivnega uma. Pristopa se močno razlikujeta in vključujeta mnogo več kot samo določen pogled na fizikalni svet. Hkrati sta komplementarna. Noben ne more biti razumljen v drugem, a oba sta potrebna in dopolnjujeta drug drugega pri boljšem razumevanju sveta. Mistiki razumejo korenine bistva, vendar ne njegovih vej, znanstveniki razumejo njegove veje, ne pa korenin.

    Mistiki in znanstveniki se zavedajo neopisljivosti realnosti. Znanstveniki se zadovoljijo s približnim opisom, mistike pa relativno, omejeno znanje ne zanima, ampak jih zanima samo absolutno znanje. Vedo, da razložiti nekaj, pomeni pokazati, kako je to povezano z vsem ostalim, kar je seveda nemogoče. Zato vztrajajo, da noben posamezen pojav ne more biti raložen in jih torej razlaganje stvari ne zanima. Težijo k direktni nerazumski izkušnji enosti vseh stvari. "Kdor ve, ne govori. Kdor govori, ne ve." Heisenberg zagovarja stališče, da opazovanega objekta in opazovalca ne moremo ločiti, še vedno pa ju lahko razlikujemo. Mistiki v globoki meditaciji pridejo do točke, ko se razlika med opazovalcem in opazovanim razblini, subjekt in objekt se zlijeta v eno.


    ZAKLJUČEK

    Fritjof Capra predlaga šest kriterijev za novo paradigmo znanosti.
    1. Relacija med delom in celoto: vse stvari so soodvisni, neločljivi in bežni vzorci ene prvobitne realnosti.
    2. Premik razmišljanja o strukturah v razmišljanje o procesih.
    3. Opisovanje narave inherentno vključuje opisovanje nas samih - premik iz objektivne v epistemološko znanost.
    4. Realnost je omrežje relacij in tudi naši opisi realnosti bodo omrežja konceptov, modelov in teorij. Nič ne bo primarno in nič sekundarno, omrežje bo brez pravih osnov, ker je vsaka stvar hkrati osnova in nadgradnja.
    5. Premik iz dokončnega v približni opis realnosti.
    6. Premik iz prevlade in kontrole nad naravo in človekom v sodelovanje in nenasilje.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20021216171530817

    No trackback comments for this entry.
    Tao fizike | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    TAO FIZIKE

    Prispeval/a: stojči dne torek, 17. december 2002 @ 00:24 CET
    Ta članek mi je zelo všeč.
    Resnično prava znanost se bo začela šele takrat,
    ko bo človek spoznal svoje notranje bistvo:)


    TAO FIZIKE

    Prispeval/a: advice dne sobota, 27. avgust 2005 @ 23:10 CEST
    ....več kot všečno... začetek znanosti/duha nove ere- potrebe človeka,... spoštovanje modremu avtorju,ki je (presegel nemirnost v znanosti) z močjo da"pregleda drevesu veje in korenine"...


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,79 seconds