Drevo je praprebivalec krajine
Intervju s prof. dr. Dušanom Mlinškom

"Usedimo se z vsemi bitji narave za okroglo mizo in se vprašajmo, …" je misel, ki me je nagovorila, ko sem prvič poslušala profesorja. Ko enkrat doživiš gozd in njegova sporočila skozi njegovo iskrivo pripoved, začenjaš naravo sprejemati drugače. Gozd postaja v tvojem življenju svetišče, ki nežno, a vztrajno preobraža notranjost.

VSE VAŠE ŽIVLJENJE JE PRAVZAPRAV HOJA K BISTVU GOZDA …
Prehodil sem mnoge gozdove. Gozd je zame najpopolnejši ekosistem, vrhunska učilnica in hkrati mistika, ki polni dušo. Oblikoval in klesal me je kot človeka in kot znanstvenika. Tukaj sem se lahko učil vztrajnosti, dostojanstva, poguma, metod raziskovanja, varčnosti, učil sem se bistva življenja, spoštovanja narave.

VAM JE KAKŠNO DREVO POSEBEJ BLIZU?
Vsa drevesa so mi zelo blizu, vsa spoštujem. Drevesa so najmogočnejši prebivalci tega planeta. Gozdna drevesa so praprebivalci krajine, zato so vredna vsega spoštovanja, saj so vez med včeraj in jutri. Gozdno drevo ima v vsej naši deželi pradomovinsko pravico. Tam, kjer stojijo naši domovi, tovarne, pisarne, mesta, kjer se razprostirajo polja, kjer režejo pokrajino ceste in železnice, so nekoč stala drevesa. Po vsem svetu izgine vsako leto 10 do 20 milijonov hektarjev gozdov, to je za 5 do 10 Slovenij. Gozd je neločljivo povezan z drugimi ekosistemi, še posebej z vodnimi ekosistemi. Gozd - pragozd, in vodovja dajejo ton življenja na našem planetu. Pragozd in voda - eliksir življenja, sta nerazdružljiva sopotnika… Naš gozd smo siromašili že pred stoletji: najprej pastir, nato poljedelec, pa ladjedelništvo, steklarstvo, železarstvo, jeklarstvo, goloseki, ceste, zamenjava drevesnih vrst in divjadi. Najhujša od vsega pa je novodobna proizvodnja lesa in divjadi. Omamljeni smo od profita "hloda", postali smo slepi za lepoto drevesa, narave in njenega pragozda.



TEŽKO JE DANAŠNJEMU ČLOVEKU ZAČUTITI VREDNOTE NARAVE, ZASLIŠATI SPOROČILO DREVESA, SE ZAZRETI V ČUDESA SOBITIJ. KOT DA SE BOJIMO PONOVNO ZBLIŽATI Z NARAVNIM. MENI JE POMAGALA "PRIPOVED MOGOČNE JELKE" IZ VAŠE KNJIGE "PRA-GOZD V NAŠI KRAJINI".
Ta pripoved se je napisala skorajda sama. Kajti tako doživljam življenje dreves, pragozda. Ko se ustaviš ob zelo starem drevesu, te obide spoštovanje in čudenje. Učiš se opazovati z očmi drugega, recimo drevesa. Kolikor dreves, toliko različnih življenjskih poti. Večkrat se ustavim ob starem panju in razmišljam o starših tega drevesa, ki je še vedno živo, čeprav, človeško gledano, že davno umrlo.
Če me vprašate, kaj pomeni drevo, odgovor ni tako preprost. Težko se pride do spoznanja, kaj rastlina - drevo sploh pomeni. Drevo je središče rodovitnosti. Drevo na rastiščih soustvarja ekosistem s samodejnimi mehanizmi, je energetsko racionalno, z zelo majhno entropijo, odpadka ni. V nasprotju z nami, ki smo odpadkovna družba. Zato je gozd vrhunec naravnih ekosistemov. Staro drevo npr. počasi trohni, postaja vedno bolj voluminozno, razpada tudi do 300 let. Gozd je varuh življenja, varuh vode. Še posebej gorski gozd je tisti, ki ščiti živost gorskih ekosistemov in kot tak uspešno varuje življenje dolin. Ko ga izsekavamo, je podobno, kot da bi slekli in obrili človeka ter ga nato postavili v puščavo. Si predstavljate?

BODO SLOVENSKI OTROCI ŠE ZNALI DOŽIVLJATI ČAR GOZDA, SAJ KAKŠNEGA POSEBNO DOBREGA ZGLEDA NAS "ODRASLIH" PAČ NIMAJO?
Ko je človek iznašel plug, je začel zemljo uničevati. Ko je Indijanec zagledal brazdo, je dejal: "Narobe. Tisto, kar je zgoraj, bi moralo ostati spodaj." Vidite, to je občutek, spoštljiv odnos do narave. Od tedaj naprej je beli človek ropal in uničeval naravno rodovitnost zemlje. S kemijo se danes naprej ropa in črpa rodnost prsti. Kmetijstvo v svetovnem merilu, prav tako pa slovensko, nima svoje vizije, celotno politiko vodijo kemični koncerni. Ti imajo edinega sovražnika, to je ekološko kmetijstvo, sonaravno gozdarstvo.
Skozi stoletja uničena zemlja se še vedno imenuje kulturna krajina. Mi lahko poveste, kaj je na tem kulturnega? To je izropana pokrajina, mi pa se še kar držimo teh lažnih poimenovanj in s tem zavajamo sebe in dajemo slab zgled našim otrokom. Če smo v preteklosti uničevali iz neznanja ali zavestno, je zdaj nepreklicno napočil čas temeljite spremembe.
Dolžnost naše generacije je, da začnemo zemljo zdraviti in našega duha z njo vred. Kultura je sodelovanje z naravo, je življenje z vrednotami, kultura je spoštovanje življenja. V vrtcu moramo začeti z okoljsko vzgojo in jo umestiti na vsa področja izobraževanja. Sožitje z naravo mora postati način življenja vsakega človeka 21. stoletja. Najprej pa moramo izobraziti tiste, ki vzgajajo mlado generacijo.

KAKO VIDITE SLOVENIJO JUTRI?
…Slovenija je svetovni zeleni laboratorij, biotsko pestra dežela na majhni površini štirih biogeografskih enot, ki ima vso možnost, da udejanja sonaravno vizijo kot edino razvojno pot. Pomembno je pogumno združiti vse znanje, ustvarjalnost in podpreti lokalne pobude za globalno uspešnost. Vse sile je treba združiti za izobraževanje in ozaveščanje naših ljudi v smeri sonaravnosti dežele… In le v odnosu do narave bomo lahko merili našo kulturno veličino.


VIR: GEA-Maja Marija Kos