Prvonovembrski dnevi, ki prihajajo, so za marsikoga izpolnjeni s spomini na ljudi, ki so jih imeli radi, a jih ni več. Ti spomini so lahko povezani z močnimi čustvi, še zlasti, če od smrti bližnjega človeka ni minilo veliko časa.



Psihoterapevtka Frances Wilks je v svoji knjigi ' Inteligentna čustva' o žalosti in žalovanju zapisala:

»Žalost je naraven odziv na izgubo. Na poti skozi življenje izgubljamo marsikaj: videz, mladost, starše, prijatelje, službe, partnerje, možnosti, ljubezen in navsezadnje še življenje. Da bi se sprijaznili s temi izgubami, žalujemo za njimi, dokler jim nismo pripravljeni dovoliti, da odidejo.«



Kot vsaka druga čustva ima tudi žalost svojo vlogo v našem življenju. Pomaga nam, kadar se je treba sprijazniti z izgubo, neuspehom ali velikim razočaranjem. Skozi občutke žalosti se poslavljamo od preteklosti, dogodkov, ljudi in od vsega, kar je z izgubo, ki nas je doletela, minilo.Ta proces je postopen in ker je žalost čustvo, ki nam odvzame energijo za dejavnost, smo v tem času bolj obrnjeni k sebi in svoji bolečini. To je zelo pomembno, saj se lahko le ob zavedanju svojih čustev in prizadetosti začne proces čustvenega celjenja.

Če občutkov žalosti ne sprostimo skozi solze, samoto, pogovor, tenveč občutke žalosti zatremo, s tem žalost le prekrijemo in čez čas bo morda našla izhod skozi depresijo, otopelost, tesnobo ali pa nam bo primanjkovalo volje do življenja.

Čeprav je žalost družbeno sprejemljivo čustvo in jo okolica sprejema, pa prevečkrat pozabljamo, da je žalost kot reka, ki ji dolgo ne vidimo konca. To pomeni, da potrebujemo čas za dokončanje žalovanja, kar od bližnjih zahteva določeno podporo, potrpežljivost, sočutje in seveda razumevanje procesa žalovanja.

Ko nas doleti fizična in čustvena izguba, se bolj kot žalost pojavijo druga čustva (občutek krivičnosti, jeza, strah, lahko tudi krivda) in šok. Naš psihološki obrambni mehanizem lahko sproži zanikanje izgube. To so najznačilnejša znamenja prvega obdobja žalovanja.

Drugo obdobje žalovanja nastopi, ko se zanikanje situacije in druga močna čustva umaknejo čustvu žalosti. Doživljamo jo kot osamljenost, zapuščenost, brezizhodnost in podobno. Če lahko jokamo, je to olajšanje, ki sprošča notranjo stisko in napetost.

Da bi lahko zaživeli naprej, moramo našo izgubo sprejeti. Tretje obdobje žalovanja tako prepoznamo po tem, da so naše misli vse bolj usmerjene v sedanjost, pa tudi v prihodnost. Ne borimo se več proti izgubi, ampak smo se z njo sprijaznili. Življenjska energija in vitalnost se ponovno krepita. Nastopil je čas za korak naprej, kar pa ni pozaba, saj ne zanikamo lepote in izkušenj preteklosti.

Tudi, ko se človek že poslavlja od žalovanja, lahko še doživlja obdobja potrtosti in žalosti. Od posameznika in njegove narave pa je odvisno, kako dolgo bo proces žalovanja trajal.


Povzeto po: Dnevnik, 29.10.2002 (Renata Bokan)