NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 21-okt
  • Prof. dr. Svetlana Slapšak: Antični potopisi, turizem, spominki

  • torek 22-okt
  • Katja Simić:Prehranske navade

  • sreda 23-okt
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini
  • Srčna ustvarjalnica

  • četrtek 24-okt
  • Stripovska štafeta

  • petek 25-okt
  • Poezija Gregorja Strniše in Mile Kačič

  • sobota 26-okt
  • Plesna animacija z Društvom Vrtnica

  • nedelja 27-okt
  • 22. pohod po sledeh Soške fronte

  • ponedeljek 28-okt
  • Zmagovita ustvarjalnica

  • torek 29-okt
  • Delavnice Podobe mesta

  • sreda 30-okt
  • Čarovniško vilinska ustvarjalnica

  • četrtek 31-okt
  • Jesenski strašni B.O. FEjST

  • petek 01-nov
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 02-nov
  • Izmenjevalnica #42 v Tresorju

  • nedelja 03-nov
  • Novembrski izlet v Tivoli

  • ponedeljek 04-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Velikonočni otok

  • torek 05-nov
  • Program alkalizacije-razkisanja v Termah Kulaši
  • Ustvarjamo iz nogavic - grelčki za roke in unikatna peresnica za v šolo

  • sreda 06-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 07-nov
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 08-nov
  • S pravljico okoli sveta

  • sobota 09-nov
  • Ljubljanska vinska pot - Martinovanje v Ljubljani

  • nedelja 10-nov
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 11-nov
  • Okusi Radol'ce

  • torek 12-nov
  • Zgodovina na krožniku: koruza

  • sreda 13-nov
  • Maribere: Idiot

  • četrtek 14-nov
  • Živa 2019, festival plesne ustvarjalnosti mladih

  • petek 15-nov
  • Šola Gledališča zatiranih 2019

  • sobota 16-nov
  • Javno vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Me

  • nedelja 17-nov
  • Deeper Conversations Meetup

  • ponedeljek 18-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Japonska

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Predavanje Lame Shenphena   
    sreda, 25. september 2002 @ 01:02 CEST
    Uporabnik: ana

    Bodičita in šest popolnosti
    Lama Shenphen
    Ljubljana, September 2001


    Skušali se bomo nekoliko poglobiti v témo prebujenega uma, obenem pa bomo skušali spoznati, kako je ta koncept mogoče vnašati v vsakdanje življenje. Pravzaprav ne vem povsem jasno, kaj naj vam ti dve uri govorim o bodičiti. Bodičita namreč ni nekaj, kar bi bilo mogoče razlagati sistematično in po točkah, gre bolj za nekaj, kar izkušamo. Najprej vam bom razložil nekaj glavnih poudarkov, potem pa ste vabljeni, da mi postavljate vprašanja, ki se vam bodo morebiti zastavila, če vam kaka stvar ne bo povsem jasna.

    Srž budistične prakse je v tem, kaj moremo narediti v dobrobit drugih. V delovanju tistih, ki se urijo v mahajani, oziroma v njihovem umu, ni enega samega trenutka, ki ga ne bi zaznamovala misel, kako naj čas in potek vadbe razporedijo tako, da bo iz tega prišlo kar največ dobrega. Bodičita je sanskrtska beseda za prebujeni um, prebujeni um pa niti od daleč ne spominja na tisto, kar v naši družbi običajno imenujemo sočutje. Ne gre torej za tisto vrsto čustva, ki ga na Zahodu, v naši zahodnjaški kulturi, večinoma enačimo z usmiljenjem do drugih in ki ga v zamejenih časovnih odsekih projiciramo na omejeno skupino ljudi.



    Če je to tako, potem je prebujeni um, ravno nasprotno, način, kako stopiti v stik z VSEMI čutečimi bitji. Ko rečemo "vsa čuteča bitja", s tem mislimo na vse, tako živali kot bitja, ki jih ne moremo videti. Prebujeni um vključuje vsa čuteča bitja zaradi koncepta nepristranskosti, ki pomeni, da nismo sočutni le do nekaterih ljudi, medtem ko imamo druge za manjvredne; kajti prebujenemu umu gre za dobrobit in srečo vseh čutečih bitij, ki jim je dana ista vrsta uma. Torej ni tako, da bi nekatera bitja imeli za prijatelje in druga za sovražnike; ravno tako se v prebujenem umu ne izraža ljubosumje do nekaterih bitij ali naklonjenost do drugih.

    Običajno govorimo o dveh izvornih vrstah bodičite: o konvencionalni in o dokončni, ultimativni bodičiti. Konvencionalna bodičita je prebujeni um, ki je dosegel zavedanje praznine, pri dokončni bodičiti pa je dosegel realizacijo samega stanja praznine.

    Praznina je ne-dualistična modrost: je tista vrsta modrosti ki neposredno zaznava pojave takšne, kakršni so, in ne v obliki, ki jim jo dodeljujejo naše projekcije. Mislim, da nam je vsem povsem očitno in jasno, da svoje okolje zaznavamo zelo subjektivno. Toda večino časa se sploh ne zavedamo, kako zelo subjektivno je lahko naše dojemanje, in prav zaradi tega je ves napor ob vadbi in ob meditiranju na koncept praznine usmerjen v to, da bi dosegli jasnejšo zaznavo realnosti, da bi pridobili toliko boljše razumevanje vseh različnih pojavov, ki nas obkrožajo. Ko govorimo o pojavih, je še enkrat potrebno poudariti, da vključujejo tudi predmete, dogodke in bitja.

    Način, kako zaznavamo pojave, je pri vsakem od nas izvor sreče in nesreče. V soočenju z istim ali s podobnim dogodkom se bo nekdo odzval s pozitivno naravnanim umom in bo kar srečen, kdo drug pa se bo odzval negativno in bo izkusil trpljenje. Eden od načinov, kako razviti pozitivno naravnanost uma, je ta, da se ozremo na druge namesto na sebe. Kot vidimo, nas večino časa skrbi za naše majhno omejeno bitje in za nešteto majhnih stvari, ki nas obdajajo; skrbi nas, kako je vse urejeno in kako bi želeli, da bi bilo urejeno. Tako se znajdemo pred celim kupom bojazni, ki se prej ali slej iztečejo v trpljenje in stres. Če pa se – nasprotno – odločimo, da bomo resnično skrbeli za dobrobit drugih, naše skrbi izginejo in namesto njih v sebi odkrijemo "naravnanost": globoko željo, da bi se naučili različnih stvari; da bi nadzorovali lastni um, kar bi znova pripomoglo k temu, da bi bili koristnejši. Če bomo ravnali tako, bomo doumeli nekaj pomembnega, namreč da smo – in zares smo – omejeni v naših zmožnostih. Zaradi tega moramo stopiti na pot, ki bo razvila naše sposobnosti, našo modrost in razumevanje tega, kako in kaj naj napravimo, da bomo pomagali slehernemu čutečemu bitju.

    Ko doumemo, kako zelo so prav vsa čuteča bitja vpeta v težave, skrbi in trpljenje, tedaj smo dosegli tudi tisto globoko umevanje, da moramo napraviti kaj, s čimer jim bomo pomagali. In zares začnemo nekaj delati, jim pomagati, kolikor nam dopuščajo lastne zmožnosti, a obenem napredujemo na duhovni poti, na kateri se naše sposobnosti še in še povečujejo, tako da smo v vse večji meri sposobni pomagati drugim. To je neke vrste krog sreče, kajti sproti odkrivamo počelo motivacije, s pomočjo katerega vse več vemo, se razvijamo in na ta način vse bolj pomagamo drugim. Pomagamo pa jim, kolikor moremo, in prav to nam prinaša vrsto zadovoljstva, ki nas poganja naprej in naprej.

    Nasproten temu je krog trpljenja, ko nas skrbi le za nas same in za našo lastno dobrobit; ob tem slej ko prej zapademo v negativna dejanja, katerih nasledek so slabi sadovi. Pri tem se počutimo slabše in krog se sklene tako, da razmišljamo le še o sebi. Na neki točki se moramo odločiti: in kolikor razumem sam, pomeni že to, da ste danes tukaj, tisto vrsto razumevanja položaja, ko bi se nekako želeli odločiti (za izstop iz kroga negativnosti) ali bi želeli potrditi svojo odločitev. Na neki točki je torej treba preiti, preskočiti z želje, da bi nekaj napravili, k dejanju, da to tudi zares napravimo.

    Obstaja vrsta urjenja, ki ga lahko vnesemo v vsakdanje življenje in ga lahko poglabljamo; vadba se imenuje "Šest popolnosti", s čimer mislimo na šest posebnih kvalitet, ki jih lahko razvija vsakdo, ki želi drugim čim bolj pomagati.

    Prva vrlina se imenuje vrlina RADODARNOSTI: to je močna naravnanost oziroma močna volja, da bi poiskali vse možne načine, kako lahko pomagamo in z drugimi delimo tisto, kar je naše. Z drugimi lahko delimo različne stvari, ne le materialnih, temveč tudi duhovne reči, darmo. Lahko nudimo zaščito tistim, ki jih preveva strah, toda prav tako lahko včasih že z majhnimi različnimi dejanji pomagamo vsem pomoči potrebnim. Tisto, na kar se moramo pri tem osredotočiti, je stanje uma. Stanje, ko pazimo le, kaj od drugih dobimo, se nenadoma zaobrne v stanje, ko gledamo, kaj lahko drugim damo. V vsakdanjem življenju kaj hitro opazimo, da je mnogo ljudi, ki jim je mar le zase in da so prav ti tisti, ki se znajdejo v konfliktnih odnosih z drugimi. Po drugi strani opazimo tudi, da so velikodušni ljudje tisti, s katerimi smo v dobrih odnosih. Ti ljudje skušajo na splošno imeti dober ali boljši odnos do drugih.

    Druga od vrlin se imenuje ETIKA ali moralnost. Ko govorimo o moralnosti, se v nas običajno porodi nekakšno nelagodje, občutek, da nenadoma ne bomo več mogli napraviti toliko stvari kot prej, da bomo nekako omejeni v naših užitkih. Vendar ni težko videti, da je večina težav, tako v zasebnem življenju kot onih, s katerimi se srečuje svet, posledica pomanjkanja etike, pomanjkanja moralnih vrednot. Bistveno je, da ne sodimo dejanj drugih ljudi, da ne sodimo svojemu bližnjemu, da ne moraliziramo, kajti budistična modrost ne govori o tem, kako soditi drugim, temveč o tem, kako jim dati majhen namig, tako da ljudje začno gledati od znotraj. Prav zato je budizem na svetu edina religija, ki nikoli ni prelivala krvi za razširjanje lastnih naukov.


    Ko govorimo o popolnosti moralnosti, je to povezano z opazovanjem našega vsakodnevnega življenja, z opazovanjem, kako običajno delujemo v odnosih z drugimi, in končno, s tem, da se vprašamo, ali smo v našem ravnanju tako prijazni, kot zmoremo biti. Smo ravnali, smo se odzvali v dobro drugih? Na neki način naj bi bile moralne vrednote najprej vrednote, ki temeljijo na človečnosti. Kako naj se obnašamo, kako naj delujemo in kako naj ravnamo v medsebojnih odnosih tako, da bomo čim manj škodovali? …

    Vrline moralnosti in etike ni potrebno imeti za nekaj, kar zameji vaše dejavnosti, ravno nasprotno: to je nekaj, kar lahko odpre vaš um. Moralnost namreč um razpira na dva načina. Najprej ga odpre proti drugim, kajti zaradi nje se začnemo v večji meri zavedati tega, kar se dogaja v našem lastnem umu. Moralnost kot ena izmed popolnosti denimo vključuje razmišljanje o tem, kako se običajno obnašamo do zunanjih objektov in pojavov. Ker smo zelo pogosto osredotočeni zgolj nase, smo tudi naravnani tako, da se do zunanjih objektov vedemo zelo posesivno. Želimo posedovati hrano, najboljši avto, najboljše in najlepše stvari, radi bi celo posedovali živa bitja. Če skušamo posedovati stvari zunaj nas, nas bo ta vedenjski vzorec privedel do tega, da bomo ustvarili veliko nesreče in nezadovoljstva za nas same, ter na isti način delali težave drugim. Ko si na vsak način prizadevamo dobiti nekaj, kar je težko dobiti in kar si v enaki meri želijo dobiti drugi, se bomo za to pripravljeni celo boriti. Obstajajo zgodbe o ljudeh, ki so si tako zelo želeli posedovati neko osebo, da bi jo v primeru, če je ne bi mogli dobiti, raje ubili, kakor da bi jo "prepustili" drugim! Moralnost je torej način, kako pripraviti naš um do tega, da bo deloval mirneje in za večjo srečo.

    Tretja popolnost, tretja kvaliteta, ki jo je dobro razviti, je POTRPEŽLJIVOST. Že ob sami besedi bi se morali v trenutku spomniti na vrsto izkušenj in trenutkov, ko nismo bili potrpežljivi.

    Nedvomno je jeza najslabše med stanji uma, ki obstajajo na ravni človeških odnosov in na ravni karme. Ne samo da uničuje velike količine pozitivne karme, ki smo si jo bili ustvarili, jeza tudi ogroža naše odnose z drugimi. Če pazljivo opazujemo, kako jeza nastaja, odkrijemo, da gre v bistvu za vrsto nepotrpežljivosti. Nekaj hočemo imeti, in to bi radi imeli v tistem trenutku, natanko na način, ki smo si ga zamislili; a če tega ne dobimo v tem trenutku, postanemo zelo nezadovoljni – ravno iz tega nezadovoljstva nastaja jeza. Tako lahko v enem samem dnevu, malodane od prve minute jutra do noči, odkrijemo različne drobne primere jeze. Četudi se ne razvijejo v nasilno jezo, nas bodo pripeljali k močnemu občutku nezadovoljstva.

    Potrpežljivost pa je vrsta srečnega in prilagodljivega stanja uma. Prilagodljivega zato, ker v primeru, da nečesa ne moremo narediti na vnaprej zamišljen način, to za nas ni pomembno, kajti to bomo morebiti naredili drugače ali pa bomo dobili kaj drugega. Pomembno je, da ne obtičimo ob stvari, ki jo hočemo imeti opravljeno na en in edini možni način.

    Običajno kot primer rad navajam vožnjo avta, saj bodo vsi, ki imajo avto ali pa so ga kdaj koli vozili, verjetno razumeli, kaj je nepotrpežljivost. Celo če voznik niste bili sami, ste najbrž opazovali druge, kako vozijo avto. Obstaja rek, ki se glasi takole: povej mi, kako voziš, pa ti povem, kdo si. Ko imate zdaj pred sabo primer vožnje avta, lahko torej razumete, kaj imam v mislih, ko govorim o nepotrpežljivosti. Ni namreč težko videti, kako nepotrpežljivost in nezadovoljstvo prihajata samo iz neke projekcije (uma). Nič resničnega, nič realnega ne obstaja. Včasih se vznemirjamo, ker nekdo ne vozi dovolj hitro, pet minut zatem smo razburjeni, ker nekdo vozi prehitro.

    Prav tako mi je všeč primer parkiranja na parkirišču, saj ni zgolj ponazoritev preproste frustracije, ampak nam nazorno pokaže način, kako segamo po stvareh, da bi se jih polastili. Po polurnem iskanju končno pridete do prostega parkirnega mesta, vključite smernik, ampak ... hopla! nekdo je bil hitrejši in je zasedel prostor! Kakšen je vaš prvi odziv? "Ukradel je moj prostor!" Kaj je v tem primeru resnična lastnina? Je bilo mesto kaj bolj moje kot njegovo? Kakor koli že, zaradi tega bomo ustvarili veliko negativnih misli, na primer: "Vrnem se in ga zaparkiram," ali pa, "Na avto mu bom napisal tat," in še mnogo drugih takšnih misli. Če ste kdaj koli sedeli za volanom in je nekdo ukradel "vaš" prostor, najbrž razumete, kaj vam skušam povedati. Tudi jaz sam imam avto!

    Tako lahko jasno vidimo, kako je nezmožnost uma, da bi ostal miren in objektiven, vir mnoge nesreče in naših negativnih misli. Prav tako bi si bilo za primer mogoče vzeti čakanje na avtobus, kadar avtobus kaki dve minuti zamuja. Le kaj sta dve minuti? A v teh dveh minutah se v nas nabere mnogo nezadovoljstva.

    Uriti se v potrpežljivosti, pomeni premišljevati o vseh teh drobnih primerih in se odločiti, da bomo naslednjič mirnejši, če bomo soočeni z njimi. Seveda ne bomo že prvič, ko se odločimo biti potrpežljivi, takoj postali angelčki. Toda odločitev bo v nas zbudila tista vrsta budnosti, ki nas bo prihodnjič opozorila, da se nam v umu nabira jeza. Če ste ponavadi jezna oseba in se razburite za deset minut, boste zaradi moči vaše naravnanosti, moči vaše odločitve biti mirnejši, naslednjič že po devetih minutah in petdesetih sekundah ugotovili, da ste jezni. To je že deset sekund manj. In tako naprej. Vsakič se boste jeze zavedli nekoliko prej in tako boste vsakič manj in manj jezni.

    Na ta način boste zmanjševali čas jeze, dokler ne boste našli drugega mentalnega faktorja, ki se pojavi pred njo in ga imenujemo »razdraženost«. Jeza ponavadi ne pride sama od sebe; izhaja iz tega prvega mentalnega faktorja, četudi je čas njegovega trajanja morebiti zelo kratek. Če se zavedate razdraženosti in če ste v tistem trenutku vznemirjenja zmožni umiriti um, potem se jeza sploh ne bo rodila. Nemalokrat slišimo praviti, da je jezo, ko smo jo začutili, bolje izraziti navzven, zakaj v nasprotnem primeru jo bomo le potlačili. A če smo sposobni razčleniti razdraženost, če smo si sposobni postaviti prava vprašanja in če je dobro, da razdraženosti ne pustimo naraščati, potem se jeza sploh ne bo razvila; in če se jeza ne razvije, potem nimamo ničesar, kar bi mogli potlačiti.

    Isti način lahko uporabimo tudi ob mnogih drugih mentalnih faktorjih; ta vrsta dela – zlasti ob jezi in razdraženosti – je značilna za analitično meditacijo, ki jo spodbudi prav budnost, budnost, s katero se zavemo, da je naš um na robu vznemirjenja. Od enega do drugega drobnega dogodka urimo um, da budneje spremlja, kaj se dogaja.

    Marsikdo bi utegnil oporekati, da takšna budnost ni nekaj naravnega in da umu ne dopušča naravnega izražanja. Zatorej se moramo vprašati, kaj pomeni naravno delovanje. Je to takrat, kadar pustimo, da um ponori kakor kakšna žival, ali takrat, kadar ga usmerimo na vnaprej želeno pot? Sam sem našel svoj odgovor. Sleherni dan, ves čas smo soočeni z raznolikimi trenutki, raznolikimi položaji, in ob tem skušamo prepoznati, kdaj bo naš um vrglo iz ravnotežja.

    Še ena od vrlin je RADOSTNO PRIZADEVANJE. V nekaterih besedilih jo prevajajo zgolj kot prizadevanje ali kot entuziazem, a razložil bom, zakaj jo raje imenujem radostno prizadevanje.

    Ko se odločimo, da bomo začeli vaditi; ko se odločimo, da bomo spremenili običajni tok misli, se moramo soočiti z močnim nasprotovanjem uma, zakaj naš um je že brez števila let in brez števila življenj navajen, da kipi, zdaj pa ga nenadoma prosimo, naj bo bolj obvladan in naj se usmeri tja, kamor želimo, da stopi.

    Pogosto se soočamo z nekakšno lenobo, ki se utegne pojavljati v raznoterih oblikah, med katerimi nekaterih sploh ne prepoznamo kot lenobo. Ena od možnosti je, da ne verjamemo, da smo sposobni nekaj narediti. Slišali boste o šestih popolnostih in si dejali: to je mnogo prezahtevno, tega ne zmorem; in se morda sploh ne boste spraševali, če je to lenoba ali ne, samo verjeli boste, da tega ne zmorete. Pa vendar je bilo brez dvoma rečeno, da smo vsi sposobni doseči razsvetljenje, da imamo znotraj sebe vsi potrebne zmožnosti. Potemtakem verjetno imate zmožnosti in ste sposobni doseči udejanjanje šestih vrlin. Potemtakem gre za lenobo.

    Drugič spet se lenoba prikrade na drugačen način, pokaže se, kadar si rečete: »To bom pa storil kasneje«. Čez teden pridete domov iz službe ali s fakultete in, namesto da bi začeli meditirati ali se predali duhovnemu preučevanju Dharme, si raje rečete: »To bom delal enkrat drugič«, opravičujoč se, da ste ta večer zares malo preutrujeni za to. Ponavadi vendarle niste preutrujeni za gledanje televizije, ali da greste nakupovat. To je budnost, o kateri sem govoril maloprej: potrebno je ujeti trenutek, ko um zatrjuje »preutrujen sem za to«. Takrat se moramo vprašati: kaj drugega bom počel ta čas? In kaj mi je pomembneje: ali to, da se duhovno vadim, s tem izpolnim um ter bolje pomagam drugim, ali pa raje zapravim svoj čas ob ničvrednih stvareh? In če smo dovolj iskreni, bomo gotovo razumeli, da je duhovna vadba veliko bolj koristna; upam vsaj! Toda še vedno bomo čutili utrujenost. Takrat je dobro premišljevati, meditirati o pozitivnih posledicah, ki bodo sledile vadbi. Priklicali si bomo v misli vsa bitja, kot so Njegova svetost Dalaj Lama in vrsta drugih svetih mojstrov, priklicali si bomo v spomin, kaj vse delajo, da pomagajo drugim; in če so zmožni teh dejanj, je to zato, ker so vadili, ker so poizkusili delati na svojem umu. Razmislili bomo o različnih možnostih, ki jih lahko razvijemo, ki se jih lahko priučimo, da bi na najboljši možen način pomagali drugim. Tovrstnemu razmisleku, tovrstnemu pristopu bo sledila neka radostna naravnanost, ki se bo razvila v nas, nekaj takega kot vesela volja, da bomo naredili nekaj podobnega kot sveti mojstri, zato da bomo lahko pomagali sebi in drugim. To je ta radostna naravnanost, vesela motivacija; to so vesela občutja, ki nam bodo pomagala napor usmeriti v vadbo – in to je razlog, zakaj ga imenujem radostno prizadevanje.

    Vsakokrat, ko se torej počutimo malenkost zaspani, nekoliko otopeli, ko se nam um zdi bolj podoben sluzasti gmoti, takrat, kadar vidimo, da se nam um obnaša tako slabotno, tedaj začnimo meditirati o dobrih lastnostih in vrlinah, ki bi jih pridobili z vadbo, o vseh tistih vrlinah, ki jih brez vadbe nikoli ne bomo dosegli.

    Druga stvar, o kateri je vredno premisliti, je nestalnost vseh stvari. Vse, kar se rodi, umre, in če bomo vadbo odlagali in odlagali na pozneje, bomo morda za vselej izgubili možnost za duhovno urjenje. Danes smo že tukaj in živi in imamo vse dobre pogoje za vadbo, toda kaj bo z nami jutri? Prav lahko se zgodi, da bomo padli po stopnicah in nič več ne bomo mogli vaditi – česar seveda ne želim nikomur – toda tega se moramo zavedati, zakaj prepogosto mislimo: »no, gotovo bom doživel sto let«; toda če razumemo, da tu ni nobene gotovosti in da nas smrt lahko preseneti ob slehernem trenutku, potem najbrž razumemo, da ni pomembno le to, da nekoč začnemo vaditi, ampak moramo začeti zdaj! Tak premislek je v enako dobro sredstvo proti lenobi.

    Naslednja med popolnostmi je OSREDOTOČENOST. Če se skušamo za eno samo minuto osredotočiti in pazljivo opazovati um, bomo le s težavo povedali, na kaj vse smo v tem času pomislili. Beganje misli ni težava le v duhovnem urjenju ali v vadbi Dharme, marveč je velika nadloga v vsakdanjem življenju.

    Če ste zaposleni z načrtovanjem neke delovne naloge in se osredotočite nanjo, boste skušali razrešiti raznotere težave, na katere boste naleteli med njenim izvrševanjem – toda potem bodo vaš um napolnile misli o davkih, ki jih morate plačati, o tem, kaj vse morate nakupiti za naslednji obrok … nato se boste spet osredotočili na nalogo… potem se boste spomnili, da ste pozabili kupiti bencin za avto, da imate tisti dan pomemben sestanek; na koncu se bo zgodilo, da boste pred načrtom sedeli dobro uro, a za načrtovanje v resnici porabili le nekaj minut. Ker se niste mogli zbrati, da bi se dovolj dolgo posvečali raznoterim težavam, niste mogli najti rešitev zanje. Enako je v kuhinji, kadar skušate speči kolač in poznate recept na pamet; začnete s pripravo kolača, misleč na prvi del recepta, toda nato pričnete razmišljati o vseh drugih zadevah, ki bi jih morali še dokončati, sanjarite o počitnicah, mislite na šefa, ki se v službi grdo obnaša do vas in tako naprej … in namesto sladkorja v kolač vmešate sol.

    Še bi lahko našteval primere, kakršen je ta, a glavni nauk je na dlani – če se ne osredotočimo na to, kar delamo, bomo težko dosegli to, kar hočemo. In če se je težko osredotočiti že na pripravo kolača, si predstavljajte, kako težko je šele, če želite meditirati o praznini! Če hočemo doseči stanje, ko bomo meditirali o najbolj skrivnostnih rečeh, potem moramo doseči zmožnost, da bo naš um pozoren na eno samo točko. Drugače bo naš duhovni kolač čisto neužiten.

    Pri doseganju osredotočenosti nam utegne pomagati dvoje reči. Budnost, o kateri sem nekaj malega povedal prej, ter ob njej še en dejavnik, ki ga imenujemo spomin. Osredotočimo se na eno točko, toda um pogosto spolzi stran. Najprej moramo ugotoviti, da je um nekam odplaval, nato se moramo spomniti, o čem smo sploh razmišljali. Zakaj, če se bomo preveč oddaljili od prvotnega predmeta, se bomo kaj lahko začeli spraševati: »razmišljal sem… o čem že?«.

    Ta dva dejavnika preprosto morata biti prisotna, ko usmerjamo pozornost na nek predmet. Sem ter tja ju imenujemo so-dejavnika. V nobenem primeru ne motita našega osredotočenja, bolj kot to stopita ob stran in zgolj opazujeta. Kakor hitro nam bo um ubežal kam drugam, ga bo budnost opozorila: »kam si šel?«. Potem bomo um mogli pripeljati nazaj k predmetu meditacije. To je razlog, zakaj imajo izurjeni meditanti tako dolge roke: da ujamejo um. To je le šala, se ve.

    Kadar um od daleč pripeljemo nazaj k predmetu meditacije, mora biti to izpeljano brez napetosti. Nemalokrat si ob začetku meditacije začnemo predočati (vizualizirati) Budo, pa nam um kar odplava; tega se zavemo in tedaj se vznemirimo, jezni sami nase, ker nam je um pobegnil. V nas se porodita nezadovoljstvo in napetost, ker nam ni uspelo narediti nekaj, kar smo hoteli – a vse, kar se zgodi, je to, da postanemo še manj osredotočeni. Če torej rečem »brez napetosti«, potlej mislim, da se moramo tedaj, ko smo ugotovili, da je um odplaval, brez sleherne napetosti in brez slehernega pritiska spomniti, da smo mislili (denimo) na Budov obraz in pripeljati um nazaj. To velja za večji odmik, s čimer mislim na tiste trenutke, ko se um popolnoma odtrga od svojega predmeta.

    Do prikritega, komaj zaznavnega odmika pa pride takrat, kadar z umom obdržite predmet meditacije, a postane zamegljen; postane nejasen, ker ga obdajajo parazitske misli, ki se lepijo na um. Kot da bi bili nekje zunaj, na prostem in bi se skušali osredotočiti na rožo, vendar bi mimo sem in tja letel metulj. Ne bi se več osredotočili na rožo, marveč bi vsaj za nekaj trenutkov vašo pozornost pritegnil metulj. Večji odmik bi bil, če bi vstali in sledili metulju; toda v tem primeru, ker je vaša pozornost nekoliko boljša, ne boste šli stran, a rože ne bi videli dovolj jasno; še vedno ne bi bili zadosti osredotočeni. Če se hočemo torej boriti zoper prikriti odmik, moramo ostati kolikor mogoče osredotočeni na svoj objekt, četudi tam nekje, v kotu uma vidimo misel, ki je zletela mimo kakor metulj; preprosto jo pustimo iti mimo in stran, kajti več moči, ko bomo vložili v to misel, bolj bomo raztreseni.

    Ponavadi govorimo o dveh vrstah osredotočenosti: o svetni osredotočenosti in o onkrajsvetni osredotočenosti. Svetna osredotočenost je, kadar usmerimo pozornost na nekaj, kar ni Dharma: kadar se dobro osredotočimo na recept ali na delovno nalogo ali na kakršnokoli delo, ki ga opravljamo. Onkrajsvetna osredotočenost pa je, kadar si za predmet pozornosti vzamemo predmet Dharme, denimo praznino.

    Zadnja popolnost je MODROST. Tudi modrost lahko razdelimo na dve vrsti: na konvencionalno in dokončno modrost.

    Konvencionalno modrost moremo razviti ob vsakdanjih, konvencionalnih témah. Možne konvencionalne téme so: medicina, umetnost, glasba in tako naprej. To so različni predmeti, znotraj katerih smo sposobni razviti posebno zmožnost, da predmet oziroma témo jasno zaznavamo. Žal takšne vrline ni niti na medicinski fakulteti, ki ne dovoli, da bi vsi zdravniki razvili to posebno modrost!

    In potem je tu dokončna (ultimativna) modrost, posebna modrost, ki je vezana na praznino – kar pomeni, da si kot glavni predmet pozornosti vzamemo praznino. In ko bomo dovolj dolgo osredotočeni na praznino, bomo morebiti doumeli »modrost praznine«.

    To je bilo torej šest kvalitet, ki jih moramo razviti, šest pomembnih dejavnikov, ki jih moramo uresničiti, če hočemo pomagati vse več in več čutečim bitjem. Teh šest popolnosti je nujno potrebnih, da bomo dosegli kar najboljši pristop k duhovnemu življenju. Če smo zavzeti za to, da bi nekaj storili za druge, če si resnično želimo, da bi jim po svojih najboljših močeh pomagali, potem se moramo začeti uriti v šestih popolnostih in v tem, kako naj jih vnašamo v vsakdanje življenje. Navedel sem tudi nekaj takšnih primerov, s katerimi lahko izboljšamo svoj vsakdan.

    Jasno je, da ne gre za proces, ki bi se lahko v trenutku dopolnil, in prav zato bi rad še enkrat uporabil primerjavo z voznikom, tokrat z novo pečenim voznikom. Takoj ko smo bili dobili šoferski izpit, je naša vožnja zelo kaotična in šele s prakso, ko vozimo, vozimo in še enkrat vozimo, postanemo kolikor toliko spretni; vse dokler nismo sposobni voziti tako, da si sončimo komolec in z dvema prstoma usmerjamo volan. Težava je seveda v prepričanju, da je uspešno opravljeni vozniški izpit sam po sebi zagotovilo za to, da znamo voziti. Po drugi strani je nevarno tudi prepričanje, da ne znamo dobro voziti in da zaradi tega nikoli ne bomo postali dobri vozniki. Tema dvema skrajnostma se je treba izogniti. Ko se enkrat lotimo vadbe, bi bilo zelo nevarno verjeti, da je naše urjenje že s tem postalo popolno. Zato se je treba nenehno zavedati, da se šele učimo, da moramo vaditi in biti odprti za morebitne nasvete, za prakso. Druga nevarnost je, če imamo občutek, da je za popolnost prakse potrebno storiti mnogo stvari – preveč, da bi bili tega zmožni. Če naj vztrajamo na duhovni poti, nam mora v vsakem trenutku biti jasno, da je njen temelj prav naša naravnanost, naša motivacija.

    Nikakor ni bistvo vadbe v tem, da bi znali na pamet zrecitirati petdeset strani tibetanskega teksta ali da bi vedeli, kako uporabiti zvonec in druge različne predmete: pomembno je samo to, da natančno vemo, zakaj bi radi pričeli z resno vadbo. Kajpada ni nič narobe, če se na pamet naučite tistih petdeset strani tibetanskega teksta in znate ravnati z zvoncem in ostalimi predmeti, toda pri tem se morate vseskozi zavedati svoje naravnanosti.

    Vselej morate pri sebi vedeti, da morda zaenkrat še niste sposobni doseči vsega, česar si želite; da še ne zmorete vaditi toliko, kot bi radi, in da preprosto ne znate pomagati tolikim čutečim bitjem, kot bi radi. Čeprav tega resda ne morete, ker je vaše védenje premajhno in ker je vaše življenje pač táko, da ne morete pomagati toliko, kot bi želeli, naj bo v vas vselej prisotno zavedanje, da morate vztrajati na poti zato, da boste vsega tega nekoč sposobni. Če vam to ni dano v tem trenutku, vam bo morebiti nekoliko pozneje.

    Celotni proces, ki se sproži v vašem umu, ko se odločite pomagati drugim, je zelo pomemben; in celo, če želje ne nadgradi konkretno dejanje, s katerim bi neposredno pomagali drugemu, vam bo že pristna in iskrena želja po pomoči drugim prinesla veliko zaslug. Če vidite nekoga, ki je potreben pomoči in mu v danem trenutku ne morete pomagati, lahko ustvarite vsaj misel, da bi to radi storili in da bi to z največjim veseljem storili, ko bi le vedeli, kako naj pomagate, in ko bi le imeli materialne dobrine, ki jih ta oseba morebiti potrebuje. Prav tako bi se morali iz srca razveseliti, ko vidite nekoga drugega, ki je priskočil na pomoč namesto vas. Vi ne morete pomagati, toda če vidite nekoga drugega, ki je prišel na pomoč tej osebi, potem bi morali biti iskreno srečni, da ji je pomagal vsaj kdo drug.

    Vse temelji na tem, koliko je kdo res pripravljen, da se zavzame za dobro drugih; kako dolgo je na račun pomoči drugim pripravljen pozabljati na svoje lastne interese, želje, na svoje lastne predstave. Nekateri ljudje se zavzamejo za dobro drugih tako, da se predajajo z desetino ali s polovico svojega bitja, drugi spet se predajajo v celoti. Samo od nas samih je odvisna odločitev, koliko smo pripravljeni vložiti v vsakdanjo prakso. Pogosto je tako, da sami pred sabo najdemo izvrstna opravičila, da se le ne bi zavzeli toliko, kot bi si želeli. Upam, da ne bom nikogar neprijetno presenetil, če rečem, da takšnim opravičilom prav nič ne verjamem. Seveda razumem, da vselej ni možno takoj napraviti vsega, kar si želimo, da utegne trajati nekaj časa, preden bomo spremenili naše načrte, posebno če imamo denimo majhne otroke in preprosto ne moremo storiti vsega, kar bi si želeli. Toda lahko storimo vsaj to, da se v nas oblikuje naravnanost k temu, da bi to storili.

    Zahvaljujem se vam za potrpežljivo poslušanje.

    Prevod: Alenka in Marcello Potocco

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ana
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20020925130258906

    No trackback comments for this entry.
    Predavanje Lame Shenphena | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,03 seconds