Večja kot je moč sočutja, ki ga čutiš do drugih,
bolj pogumen postaneš.
Večji kot je pogum, manj si nagnjen k malodušju in izgubi upanja.
Zaradi tega je sočutje tudi vir notranje moči.
S povečano notranjo močjo je mogoče razviti trdno odločnost
in z odločnostjo imamo več možnosti za uspeh,
ne glede na to kakšne so ovire.
Tenzin Gyatso, 14. Dalaj Lama

RAZNE MISLI
Ko začnemo razčlenjevati naše doživljanje časa, ugotovimo, da preteklost izginja in da prihodnosti še ni. Doživljamo le sedanjost.

Ko sprevidimo, da se vse, kar zaznavamo in izkušamo, ponavlja kot posledica nepreglednega niza medsebojno povezanih vzrokov in pogojev, se predvsem docela spremeni naš pogled na svet. Začenjamo razumevati, da lahko vsemirje, ki ga naseljujemo, pojmujemo kot živ organizem, v katerem vsaka celica uglašeno sodeluje z vsemi drugimi celicami in tako vzdržuje celoto. Če se poškoduje samo ena od teh celic, kot v primeru bolezni, je prizadeto ravnovesje in nevarnost grozi celoti. Iz tega lahko sklepamo, da je naša osebna dobrobit tesno povezana z dobrobitjo vseh drugih živih bitij in z okoljem, v katerem živimo. Prav tako postane očitno, da vsako naše dejanje, beseda in misel - naj bo na videz še tako neznatno in nepomembno, prinaša posledice ne le nam, temveč tudi vsem ostalim.

Če analitično raziščemo identiteto jaza, sprevidimo, da je ostro ločevanje med "seboj" in "drugimi" navadno pretiravanje.
Dragoceni jaz, za katerega tako skrbimo, ga na vse načine ščitimo in mu skušamo napraviti življenje udobno, navsezadnje ni nič bolj oprijemljiv kot mavrica na poletnem nebu.
Ne moremo vedno spremeniti okoliščin tako, da bi nam ustrezale, lahko pa spremenimo svoj odnos.
Naša duhovna dejanja, ki jih ne motivirajo ozki sebični interesi, temveč naše zanimanje za druge, pravzaprav koristijo nam samim. In ne samo to. Osmislijo naše življenje.
Ko mislimo na druge, nas manj skrbi zase. Če nas je manj strah zase, nam je življenje lažje.
Etika je nujno pomagalo, ki zagotavlja, da ne bomo prizadeli drugih. Vsako naše dejanje ima namreč univerzalno razsežnost in potencialno vpliva na srečo drugih.
Bistvo pristne sreče so duhovne vrline, kot so ljubezen, sočutje, potrpežljivost, strpnost, odpuščanje in ponižnost. Te osrečujejo tako nas kot druge ljudi.

Iskren nasmeh zgane nekaj globoko v nas: našo hvaležnost za izkazano prijaznost.
Če smo do ljudi dobronamerni, ugotovimo, da so se močno ublažili občutki plahosti in negotovosti, ki smo jih prej morda doživljali. Kolikor smo sposobni odpreti notranja vrata, v tolikšni meri izkusimo občutek osvoboditve od naše običajne zavzetosti s seboj. Ugotovimo, da se nam je močno okrepilo samozaupanje, kar je pravzaprav protislovno.
Naravo uma si lahko predstavljamo kot jezersko vodo. Ko vihar razburka vodo, jo skali blato z jezerskega dna, tako da postane motna. Toda narava vode ni motna. Ko je vihar mimo, se blato poleže in voda je spet čista.

Škodljiva čustva uničujejo eno naših najdragocenejših lastnosti, namreč sposobnost zavestnega razločevanja. Če ostanemo brez zmožnosti za presojanje med pravilnim in napačnim, za ocenjevanje, kaj je verjetno trajno dobro in kaj je le minljivo dobro za nas in za druge, nismo nič boljši od živali. Ni čudno, da pod njihovim vplivom storimo dejanja, na katera ne bi sicer niti pomislili.

V večini primerov jeza ne odraža moči, ampak šibkost. Večina ljudi je doživela prepir, ki se je zaostril do točke, ko je eden od udeležencev začel uporabljati žaljive besede, kar je očiten znak negotovosti. Pogum in samozavest lahko krepimo tudi na druge načine.

Škodljiva čustva so vir našega duševnega trpljenja - iz njih izvirajo razočaranje, zmedenost, občutek negotovosti, zaskrbljenost in izguba samospoštovanja, ki spodkoplje našo samozavest.
Notranji mir, ki je poglavitna značilnost sreče, in jeza ne moreta obstajati sočasno, ne da bi eden spodkopal drugega. Negativne misli in čustva v resnici spodkopljejo korenino miru in sreče.
Trpljenje in bolečina sta stalna spremljevalca življenja. Čuteče bitje je tisto bitje, ki je zmožno doživljati bolečino in trpljenje. Lahko bi celo rekli, da nas prav doživljanje trpljenja povezuje z drugimi ljudmi. Je temelj naše zmožnosti so-čutenja.

Določen problem, če ga gledamo iz prevelike bližine, zapolni celotno vidno polje in je videti velikanski. Če pa pogledamo na isti problem z razdalje, ga bomo samodejno začeli dojemati v odnosu do drugih stvari. To preprosto dejanje bistveno spremeni situacijo. Omogoči nam doumeti, da ima vsaka situacija, pa naj bo še tako tragična, neštete vidike in da se ji lahko približamo iz več različnih smeri. Zares je zelo težko, če ne nemogoče, najti situacijo, ki je izključno negativna, ne glede na to, kako gledamo nanjo.
Največ modrosti in notranje moči pridobimo pogosto prav v obdobjih največjih težav.
Koristneje se je zavedati ene lastne pomanjkljivosti kot tisoč pomankljivosti nekoga drugega. Kajti če gre za našo napako, jo lahko tudi popravimo.

Z razvijanjem občutka odgovornosti do drugih lahko začnemo razvijati prijaznejši, sočutnejši svet, o katerem vsi sanjamo.

Vsa človekova prizadevnja so potencialno velika in plemenita. Dokler opravljamo svoje delo s pravilno motivacijo, z mislijo "Delam za dobro ljudi", bo delo koristilo širši skupnosti.

Večja kot je moč sočutja, ki ga čutiš do drugih, bolj pogumen postaneš. Večji kot je pogum, manj si nagnjen k malodušju in izgubi upanja. Zaradi tega je sočutje tudi vir notranje moči. S povečano notranjo močjo je mogoče razviti trdno odločnost in z odločnostjo imamo več možnosti za uspeh, ne glede na to kakšne so ovire.
Modrost nam omogoči vpogled v resnično naravo stvari.

Verjamem, da v človeški vrsti prevladujeta ljubezen in sočutje. Neprijetni dogodki so bolj izjeme. Običajno zvemo zanje ob dnevnih novicah, medtem ko so dobra dela tako zelo del vsakdana, da jih imamo za povsem običajna in se jih zato sploh ne omenja.

KRATEK žIVLJENJEPIS

Njegova svetost 14. Dalaj Lama je državni in duhovni vodja Tibetancev.
Dalaj je mongolski naziv in pomeni "ocean", Lama pa tibetansko ime za indijsko besedo "guru", torej učitelj.
Vsak Dalaj Lama je ponovno utelešenje prejšnjega. Tibetanci imajo Dalaj Lame za učlovečenje Avalokitešvare (Čenreziga), božanstva sočutja, ki se vedno znova vrača na svet, da služi človeštvu. Preden Dalaj Lama umre, zapusti znamenja, ki nakažejo, kje se bo naslednjič rodil.

14. Dalaj Lama se je rodil 6. julija 1935 kot četrti sin v revni kmečki družini v vasi Takster v provinci Amdo v vzhodnem Tibetu.
V skladu s tradicijo so poslali skupine, ki so iskale naslednje utelešenje 13. Dalaj Lame. Sledili so raznim znamenjem, ki so jih po dveh letih pripeljala v Takster, kjer so našli dečka z imenom Lhamo Thondup. Po mnogih preiskusih so ga prepoznali kot 14. utelešenje Dalaj Lame. Kasneje je dobil ime Tenzin Gyatso.
V tistem času so Kitajci že nadzorovali Amdo. Lokalni vodja je zahteval visoko odkupnino za dovoljenje, da bi otroka odpeljali. Pogajanja so potekala dve leti in končno je z družino zapustil Amdo in odpotoval v Lhaso, glavno mesto Tibeta, kjer so ga uradno namestili v palačo Potala.

Šolanje v Tibetu

se je začelo pri šestih letih. Po osemnajstih letih intenzivnega študija je doktoriral iz budistične metafizike. Zaključni izpiti so bili javni. Potekali so pred tisoči menihov in učenjakov in so trajali tri mesece.
Leta 1958 je imel izpite najprej v vseh treh samostanskih univerzah (Drepung, Sera in Ganden), zaključni izpit pa je bil leta 1959 v svetišču Jokhang v Lhasi. 30 učenjakov ga je zjutraj spraševalo logiko, popoldne je s petnajstimi razpravljal o budistični filozofiji, zvečer pa jih je 35 preiskusilo njegovo znanje o samostanski disciplini in metafiziki.
Izpite je opravil z odliko in dosegel najvišji akademski naziv Geshe Lharampa, čeprav je bil vseskozi pod močnim političnim pritiskom, saj je Kiatjska skušala doseči, da se podredi njenim zahtevam o prevzemu oblasti na Tibetu.

Politična kariera

V času, ko je bil mladoleten, je namesto njega vladal regent, leta 1950 pa je moral, komaj 16-leten, samostojno prevzeti politično oblast. Krizo je povzročila kitajska invazija. Večina države je bila okupirana. Ker tiibetanska vojska ni bila kos prodirajoči Rdeči armadi, je bil Dalaj Lama prisiljen v pogajanja.
Leta 1954 se je odzval povabilu Pekinga in se srečal s predsednikom Mao Zedongom in drugimi visokimi uradniki, ki so ga skušali prepričati, da bo Tibetancem in Tibetu bolje pod kitajsko oblastjo.
Leta 1956 je ob 2500 letnici rojstva Bude Šakjamunija obiskal Indijo. Srečal se je tudi z Nehrujem, vendar v njem ni našel podpore.
Močan upor, ki se je leta 1959 razplamtel na Tibetu, so Kitajci zatrli, Dalaj Lama pa je bil prisiljen preko Himalaje pobegniti v Indijjo, kjer je ustanovil demokratično vlado v izgnanstvu, ki je predano delala in še dela za osvoboditev Tibeta in za pomoč tibetanskim beguncem.
Vse od kitajske invazije dalje se je Dalaj Lama obračal na OZN, da bi posvetili pozornost tibetanskemu vprašanju.
Generalna skupščina je sprejela tri resolucije: 1959, 1961 in 1965, v katerih so so obsodili Kitajsko zaradi "kršitev osnovnih človekovih pravic Tibetancev".

Proces demokratizacije

Leta 1963 je Dalja Lama predstavil osnutek demokratične tibetanske ustave. Sledile so še številne reforme in maja 1990 so se uresničila prizadevanja Njegove svetosti: tibetanska skupnost je dobila resnično demokratično vlado v izgnanstvu. Razpustili so kashag (kabinet) in ga nadomestili z 10. parlamentom v izgnanstvu. V istem letu so tibetanski begunci v Indiji in v več kot 33 državah, kjer živijo, izvolili 46 članov v 11. parlament, ta pa je izvolil člane kabineta.
Nova demokratična ustava, ki je izšla iz te reforme, je znana kot "Ustanovna listina Tibetancev v izgnanstvu". Posebej poudarja svobodo govora, vere, zborovanja in gibanja. Zagotavlja tudi podrobne smernice delovanja tibetanske vlade, ki upošteva tudi tiste, ki živijo v pregnanstvu.
Leta 1992 je Dalaj Lama izdal smernice za ustavo prihodnosti, za svobodni Tibet. Oznanil je, da bo začetna naloga, ko bo Tibet svoboden, sestava začasne vlade, katere prva naloga bo izvolitev ustavodajnega zbora, ki bo uokviril in privzel tibetansko demokratično ustavo. Takrat bo Njegova svetost 14. Dalaj Lama predal vso zgodovinsko in politično oblast začasnemu predsedniku, sam pa bo živel kot navaden državljan. Izjavil je tudi, da bo Tibet, sestavljen iz treh tradicionalnih provinc (U-Tsang, Amdo in Kham), federalen in demokratičen.
Mirovne pobude

Leta 1987 je Dalja Lama predložil mirovni načrt v petih točkah kot prvi korak k miroljubni rešitvi slabšajočega položaja na Tibetu. Predvideva, da bo Tibet postal nekakšno zatočišče, področje miru v srcu Azije, kjer bodo lahko vsa čuteča bitja sobivala v sozvočju, kjer se bo obnovilo in obogatilo okolje. Kitajska zaenkrat na nobeno pobudo Njegove svetosti ni odgovorila.
Mirovni načrt v petih točkah
21. septembra 1987 je Dalaj Lama kongresu ZDA predstavil mirovni načrt v petih točkah:
1. celotni Tibet naj postane območje miru
2. Kitajska naj preneha z naseljevanjem Kitajcev na Tibetu, ki ogroža obstoj tibetanskega ljudstva in njihove kulture
3. spoštovanje osnovnih človekovih pravic in demokratičnih svoboščin tibetanskega naroda
4. obnova in zaščita naravnega okolja na Tibetu in opustitev kitajskeg programa izdelovanja nuklearnega orožja in odlaganja ter shranjevanja jedrskih odpadkov na Tibetu
5. začetek resnih pogajanj o položaju Tibeta v prihodnosti ter odnosih med Tibetanci in Kitajci.

Življenje v izgnanstvu

S pomočjo indijske vlade je razvil šolstvo, ki omogoča izobraževanje v angleškem, hindujskem in zahodnem načinu, vzporedno pa gojijo tibetanski jezik in kulturo.
Kot osnova nove tibetanske družbe so nastale delavnice, bolnišnice, sirotišnice, samostani in kulturne inštitucije. Danes je v Indiji že 53 tibetanskih begunskih naselij.

Leta 1991 je OZN po nasilnem poračunavanju po političnih demonstarcijah v Lhasi ponovno predložila resolucijo, ki kritizira kitajsko politiko v Tibetu in poziva Kitajsko k "polnemu spoštovanju osnovnih človekovih pravic in svoboščin tibetanskega naroda". V zadnjem času mnoge vlade (npr. ZDA, Nemčija, Francija) opozarjajo na neprekinjeno kitajsko represijo na Tibetu.
Njegova svetost 14. Dalaj Lama je v zadnjem desetletju na povabilo vlad in skupin potoval po svetu in iskal podporo za tibetanski problem. Povsod poudarja, da sta prijaznost in sočutje edina pot za reševanje tako osebnih kot političnih konfliktov.

Od svojega prvega obiska na zahodu leta 1973 se je srečal z mnogimi svetovnimi voditelji, med njimi s predsedniki ZDA, Nemčije in Francije, premieri Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije, člani evropskih kraljevskih rodbin, npr. s princem Charlesom in norveškim kraljem, ter civilnimi in verskimi voditelji, vključno s papežem Janezom Pavlom II.
Govoril le v kongresu ZDA, v Evropskem parlamentu in na številnih univerzah in srečanjih.

Pomen za Tibetance

Vsak Tibetanec občuti globoko, neizrazljivo povezanost z Njegovo svetostjo Dalaj Lamo. Za Tibetance je simbol Tibeta v celoti: lepote pokrajine, čistosti jezer in rek, svetosti neba, trdnosti gora in moči ljudi.

Splošna prepoznavnost

Njegova svetost Dalaj Lama je mirovnik. Leta 1989 je prejel Nobelovo nagrado za mir za svoj nenasilni boj za osvoboditev Tibeta. Vztrajno zagovarja politiko nenasilja, čeprav proti izjemni napadalnosti. Postal je tudi prvi nobelovec, prepoznaven po skrbi za svetovno okoljsko problematiko.

Potoval je v več kot 50 dežel. Srečeval se je s predsedniki, premieri in vladarji vseh velikih narodov, z verskimi voditelji različnih religij in z mnogimi znanimi in priznanimi znanstveniki.
Med leti 1959 in 1999 je za svoje zagovarjanje miru, nenasilja, medverskega razumevanja, vsesplošne odgovornosti in sočutja prejel preko 57 častnih doktoratov, nagrad, priznanj ipd.
Napisal je tudi več kot 50 knjig. Večina je dostopna v angleškem, nekatere pa tudi v slovenskem prevodu.

Zase pravi, da je "preprost budistični menih". V svojih predavanjih in turnejah po svetu se njegova preprostost in sočutna narava vidno dotakneta vsakogar, ki ga sreča.
Sporoča ljubezen, sočutje in odpuščanje.


Vilinčica Natalija Godeša