Nekje iz daljave jo čutim,
kot vroč ogenj, plamen strasti,
hladen veter ki prebudi zavest,
iz nič ustvari vihar ljubezni
nežne besede iz duše, srca,
oči kot dvoje svetlikajočih zvezd,
modro lesketajočih podnevi,
vabljivih, strasti polnih.

Modra gladina morja iz daljave,
ter lahkotni valovi jo božajo,
njeni lasje, krasi jih sončni žarek,
njen glas prinaša valovanje,
veter odmev njenega smeljaja,
lepota sončnega zahoda obraz,
v rojstvo noči, dotik rok, teles,
eno samo melodijo nežnosti.

...vse ima svoj čas,
je čas rojstva in čas smrti,
je čas veselja in čas žalosti,
je čas jutra in čas večera,
je čas razumevanja in čas prepirov,
je čas napredka in čas nazadovanja,
je čas naklonjenosti in čas sovraštva,
je čas svetlobe in čas teme
in je čas vedenja in čas nevednosti,
vse ima svoj čas.

Ljubiš me...kot bi nas ne bilo miljarde
ljubiš me kot Svoje edino dekle
ljubiš me...resnično ljubiš me
kot bila bi Tvoje edino dekle

V mislih Tvojih
v vsakem Tvojem dihu
v vsakem načrtu Tvojem
v ljubezni-neskončno čisti-sem
Ne vem...kot bil bi zaljubljen v moj nasmeh
v iskre v očeh
kot da ne videl bi senc
ki še živijo v meni
...neverjetno...
kot da ne bi videl ničesar drugega
...le najlepše s soncem obsijano dekle

Imam modrost, da lažje živim,
roke, da ustvarjam, gradim,
glas, da zmorem govoriti,
noge za razdalje prehoditi.

Lepota v očeh se zrcali,
melodija v ušesih te predrami,
srce ustvarjeno je ljubiti,
telo tvojo bit nositi.

Čas teče enakomerno
in polni struge sanj in upanj
in polni struge življenj
Brezkončen
z ničemer omejen
Vsak njegov trenutek...z ljubeznijo blagoslovljen
ker le ljubezen lahko izpolni trenutek vsak bivanja...

In potem se zgodi
da v vsakem trenutku začutiš prisotnost
in začneš dogodke sestavljati v mozaik
in ti majhni delčki mozaika zbudijo slutnjo
...slutnjo obličja
ki v času postaja jasnejša

Blago meni, Ti me ljubiš,
Pružaš ruku ko djetetu,
Kad sam dobra i kad nisam,
Blago meni, Ti me vodiš.

Blago meni, Ti me čekaš,
Posustala kad se vraćam,
Ulivaš mi volju, snagu
S tobom mogu, ti me jačaš.

Blago meni, pogled tvoj,
Uvjek prati sjenu moju,
Ne plašim se baš nikoga,
Jer vjerujem u nekoga.

Vihre vetra vrh vršaca,
v temni temi teme temno,
niha lesk lobanje iz mraka,
med očmi oko je vpeto.

V dolgo noč nad kratkim dnevom,
vzletajo kristalne zvezde,
z drobnim šilastim nasmehom,
ostri zobki trejo sence.

Novo se jutro je prebudilo,
sonce bo kmalu nebo ožarilo.

In hribi in gore bodo zažareli
in lepi, mogočni na nas dol strmeli.

Začutim življenje neskončnih let,
saj tam gor je vedno čisto drug svet ...

In že se na goro vzpenjam lahnó,
na vrhu v pozdrav podam ji rokó...

Zvonovi so zapeli, praznik se slavi,
mlad par izrekel, se je zaobljubil,
nevesto mladi mož poljubil,
zvestobo večno ji obljubil.

Nekje iz daljave zvon se oglaša,
po rojstvu otroka tam je krst,
ime izbrano, da v zdravju čvrst,
srečo v družino jim prinaša...

Spet zvon se oglaša v deževen dan,
nebo je temno, rodil se bo vihar,
preganja točo, strele, zle oblake,
zvonenje odganja jim tegobe vsake.

Na trati zacvetela lepa roža,
že jo sonce z žarki nežno boža,
a veter kakor da želi jo objeti,
na pot s seboj ga vzeti.

Se cvet polegel je po trati,
ovel, za vedno je želel zaspati,
le metulj ga nežno obletel,
v slovo z vetrom odletel.

A jutranja ga rosa prebudila,
uvelem cvetu življenje podarila,
pokončen spet krasil bo trate,
morda utrgal ga bom zate...

Prelep je, veličasten zre v dolino,
srce prevzame nam s toplino.
čeprav mu vrh odet v svežo je belino,
sneg prekril, zakril mu skalnato sivino.

Je vrh Triglava, kot kralj naš gora.
simbol Slovencev, le kdo ga ne pozna,
ko vsak od nas ima v sebi željo skrito,
da mu bil bi dan pogled z višav njegovih,
v planinski svet, deželo našo čudovito.

Morda bi v jasnem dnevu videl morje,
najlepše sončnih žarkih je obzorje,
ob vsej lepoti, ob pogledu v nižino,
zasvojen, prevzet s pogledom v dolino.

Moč...moč noči ki jo Sonce iz Zemlje kličeš
da jo opereš
poljubiš
da jo ljubiš da bi zgubila svojo črno moč
...je tako velika da me je strah...ker je temna
silna
in tiho jočem...molim prosim

Danes ponoči sem začutila vso majhnost
nemoč
moč časa ki hiti spreminjati stvari
v katerem nimamo besede
...ker ne vidimo...
kjer je edino kar velja...danost
kjer si Ti -Sonce-edina Luč in Pot
kjer je potrebno prositi Te za milost videnja stvari
ker razum-razum želi pokazati
da noč je dan
da je svetloba tam kjer je ni...

Hočeš, da te gledam,
Da se v tvoje nedrje zapredam,
Iztisnem sokove strasti iz telesa,
Krike poželenja iz najinega plesa...

Hočeš dotikov grobih in nežnih,
Poljubov po stegnih, kolenih in gležnjih,
Kocko ledu, ki čez hrbet polzi,
Pogled zapeljiv, ki se sveti, iskrí...

Hočeš korzet, ki poudari obline,
Mrežaste nogavice v siju mesečine,
Vroče hlačke, ki kažejo veliko,
Visoke petke, da naredijo razliko...

Nežno valovanje morja,
kakor da poje neskončno pesem,
zvezdno nebo, v daljavi svetilnik,
kot da kaže pot v srečno prihodnost.

Nežen topel vetrič gladi morje,
čarobna mesečina prevzame,
popelje v preteklost, zasanjana,
se poigrava na valovih morja.

V daljavi se zasliši smeh, pesem,
pomešan z valovanjem morja,
utripajoče luči bark na morski gladini,
svetlikajoče , prevzamejo, pomirjajo.

Temačne sobane, hlad, pajčevina,
v kotu skrita slika spomina,
preglašajo tišino glasovi samote,
na prestolu upanje, da pride pote.

Pluje po reki tvojih solza,
skriva pred tornadom, ko bes divja,
celi si rane na trnjevi poti,
sledi klicem v samotni noči.

Grmi, občasno strela udari,
niti prepad je ne ustavi,
globoko vdihne, ovire preskoči,
podarja darove, ki s seboj jih nosi.

Odpadla so vrata
Skorje telesa
Sonce se je dotaknilo žive prsti
Iz sveže zemlje
Je vzklila
Dih vzemajoča
Čuteča rastlina.

Objela je deblo
Mojega telesa
Jemala mi je sapo
In srkala je mojo kri.
Predal sem se ji
In jo prosil
Naj me nikoli ne zapusti.

Matajur cveti
v rumenini trav
in kraljestvu modrih rož.
Ob neskončnih poteh rastejo
in senožeti prepredajo.
Ko jih gledaš, na kakšne
modre oči spominjajo…

V blagem vetru ptica zatrepeče.

Tam daleč je Čedad
in morje v meglici.

Vse je tihotno,
med nama so le misli
in neizrečene besede.

Ko gledam tja v morje,
ko je megla,
se zdi mi, kot da ni več sveta!

Nebo je skoraj temno
in galebi počivajo ob moji strani.
"Zakaj sem tu?" se sprašujem
"Zakaj mi je to namenjeno?" nadaljujem...

Duh moj se širi naprej..
moja notranjost je,
kakor da nima mej...
tako prijetno je..

Vsaka ljubezen ... tudi najmanjša ... žari
vsaka je iz sončnih sanj stkana
vsaka je odsev Ljubezni neba ... do nas ljudi
vsaka tiho sije v temi jeze in sovraštva
tu na Zemlji v stoletjih nakopičeni ...

Kajti vsaka majčkena ljubezen
je majhna svetla lučka
... odsev Ljubezni Neba do nas ... ljudi
Čisto potiho sije v temi od vedno ... do večnosti ...

Kjer oblaki rišejo obzorje,

kjer v globine se preslika morje,

tam me ni.


Za mizo ime sedi,

pesmi piše,

zraven me ni.

Kot kaplja v morje mojega oceana
hitro padel si ti, razburkal si morje moje,
me nežno objel, pritisnil poljub,
se še enkrat na prsih zavrtel,
in kot bi mignil, kot tajfun na morju,
odšel si ti.

V meni ostalo je razburkano morje, le-to
iz dneva v dan postaja moje boleče gorje.

Sprva mirno, a potem razburkano morje zapustil si mi,
in kot kaplja v morje mojega oceana bil si ti.

Ostal je ocean globok, in v njegovih globinah tvoja sled,
a le čas zmore zabrisat tak led.

Mi rožmarin krasi deželo mojo,
marjetka vabi vedno me igrivo,
tam planika iz skal krasi gore,
le krizantema raste sramežlivo.

So rože, vrtnice mi dar narave,
tja do dneva ko življenja luč ugasne,
ko zadnjič v življenju zrak se izdahne,
ga iz površja zemlja v sebe vzame.

Nadvse obožujem tvojo tišino,
takrat začutim vso to milino,
ki v sebi jo nosiš, skrivnostno jo trosiš
v srca ljudi, v tebi sonček živi.

Ne prosiš, ne stokaš, ne jamraš, ne jokaš,
z vsem zadovoljen, nikoli brezvoljen.
V očeh iskra sreče in prijazen nasmeh.
Te ne ljubiti - edini je greh.