Zasanjam ponoči zrem v nebo,
kjer zvezdne steze nam teko,
iščem zvezde sij najlepši,
da mi polepša ga v pesmi.

A zvezda, kot da mi pravi,
poišči ga v ljubezni, v naravi,
tam najlepši našel ga boš v očeh,
v naravi, rožah, v ljudeh..

Me boža mesečina, zvezd sijaj,
smehlja se luna, ji lica mlaj,
nežno šepeta da me popelje v sanje,
spet v snu, v sanjah me objame.

Morje...
tolikokrat se sprehajam po tvojih obalah
Tvoje valovanje umirja da si spočijem
daješ mi sanje in neskončno upanje

Ljubljeno morje...
Zrak ki ga diham prežemaš s hrepenenjem
neskončnim upanjem
in z vonjem soli
Umivaš misli in v svoje globine odnašaš strah
in ga spreminjaš ponovno v Ljubezen

Naslonim čelo na temačno okno.
Je še tako, kot včasih je bilo?
V peči ogenj je gorel
in vonj po kuhanemu mleku,
mi hladne je dlani pogrel.
Še slišim tisti znani glas,
ki božal je kot znan refren.
Morda v kotu pajek mrežo dela
in vile svoj ples plešejo;
Obrišem oroseno šipo,
se tiho oddaljim,
da le nekoga ne prepodim.

Milena

Preko obrisov senc grem tja dol do potoka.
Korak zatika se ob gube kril velikega lapuha.
Zaraščena je skala, pod njo izvir,
ki skozi mah polzi in steka po žlebiču.
Kje čas je, potok, ko smo še mladih nog
podili se za kačjimi pastirji?
Tu so perice prale snežno bele rjuhe
in ti kramljaje s soncem šelestel skozi vrbe.
So vprašaji našli oklepaje
V drugem kraju našli drug pomen.
Še se oziram, kako igraje odteka čas po ozki strugi
in šepetaje si obljubim, da pridem še.

Milena H.

Oživeli so spomini, orosilo se ji je oko,
ko ozrla se na domačijo, modro je nebo,
kjer Vojsko hribovito, rodna hiša še stoji,
v njej spominov iz mladosti prebudi...

Je kakor da ji lik je matare v očeh,
v sanjah, mislih oživel spet njen nasmeh,
ponosno, ko oče korenina vse družine,
prebudil prijetne, včasih težke ji spomine.

Greva ljubi,
naj se najini telesi
zlijeta v val
in duši v eno.

Le nasmehnila se je.
Oči , ki so se ji zalesketale,
so me objele kot mesečina,
najina koža je postala žametna...

Kakor neustavljiv požar,
se je preselila v mene,
vsak delček v naju se je vnel,
ustnice so se nama zlile v eno.

Za skupino duh-ovnjakov s-love.- ni-je?

Sama sredi betonskega dvorišča
gleda nazaj, na svojega življenja pogorišče.
Pozabljena vsemi na svoj rojstni dan
brez življenja v očeh kot jagenjček zaklan.

Kje ste z vso vašo duhovnjaško višino???
Vam je dala celo sebe, brez zahtevka povračila.
Na vsak vaš klic se je odzvala,
sedaj jo uničuje bolečina in … osama.

In ti, morilec njen z dolgo brado, brez duše,
z ognjem si njej v srcu naredil mrtvo sušo.
V svojem grmu »pogumno« čepiš kot siva miš.
Teci, teci k njej, da lahko sam sebi oprostiš.

Si dovolj močna, da okusiš mojo moč?
le poglej me v oči, da odpeljem te proč,
da vidiš, občutiš, vse v meni zaznaš,
se ne pretvarjaš, igraš.

S pogledom srečala sta se svetova,
v njegovem bes, zamera, žalost do groba,
v njenem sanje, cvetlice, drevesa, potoki,
v obeh ljubezen v roki.

Sanje sprejele so njegov bes,
zamera prisluhnila je bitju dreves,
žalost dobila je dišeče vonjave,
od ljubezni v očeh rodile so se kaplje.

Brskam po morskih travah,
ki so jih naplavili
nemirni tokovi morja.
Ranjena sem se zavlekla
na brežino in čakam,
da lačno sonce popije
poslednje kapljice, ki
so se ujele v
vlaknine morskih trav,
ko so se poigravale
s kristali v noči
in niso iskale zavetja.
Prepozna sem za
svetlino, ugaša mi na dlani.

Ne vem, na kateri brežini sem te iskala.
Kje so se seštevali moji koraki
v spacani mivki, ko sem sledila
zbledelim krikom ranjene ptice,
ki se je zavlekla v naročje
naplavljenih izpljunkov morske pene.
Nisem se oblekla v oblačila,
da bi me valovanje morja uzrlo
in bi mi drobni pljuski valov
posedali na dlaneh in lepili na veke.
Zabolelo me je, ko sem stopila
na drobce školjkine lupine
in podrsavala po gladki sredini.
Zaman sem napenjala oči, ni te naplavilo ...

Rada bi bila žlička,
ki jo obliznejo tvoje
ustnice, ko srkaš jutranjo
kavo ob obali in v nosnice
zvabljaš vonj morja.

Rada bi bila brbončica,
ki se poigrava s tvojimi
okuševalnimi tipalkami,
se prilepila na jezik in
te žgala.

Avgustovski popoldan,
s soncem obsijan
vabi me na travnik,
ven na plan.
Dajva, najdiva se tam.

Znotraj...čisto nežno se zbudi
in prvič vdahne
Z ročkami pomane si oči zaspane
in zacepeta...in vstane
teče v krogu in pregleda vse
in v roke krpo vzame
in očisti vsako sled
ki ni Ljubezen Tvoja
vse smeti ves led srca
In poravna prtičke
rože v vazah
lučke zvezdice in pručke
In ko s Tabo vse naredi
...na vsa usta se nasmeje
razširi roke
me tesno objame
- ne spusti me -
ta moja čudovita
neskončno lepa
... čisto majhna sreča ...

Stopinje na peščeni obali,
mehkoba, vročinski signali,
vonj soli, odsev v lesketanju,
valovanje morja v šepetanju.

Kaplja na koži vpija sledi vročine,
spolzi po telesu, z dotiki žarkov izgine,
odmeva v prsih moč globin,
vse dokler se ne potopim.

Poljubljam sledi Tvoje
še one mehke so in tople
in v zraku nad njimi ... nežnih vrtnic vonj ...
Diham vsemogočnost Tvojo
in čudovitost Tvojega dajanja presunja dušo
Vsak trenutek ... ljubezni tako poln
da je radost predanosti polne vse
... kar duša si želi ...

In kot morja valovanje ... duša čuti ...
je Ljubezen Tvoja
kot neba žarenje
- čudovita in vseprisotna
... Duša tiha Tvoja ...

metulj

Daleč, dolgo let je mimo dni,
od domačije le še kamenje tam leži,
ko mlad fant odšel je prek morja,
za kruhom v tujino polnega gorja.

Zdaj skrušen spet spomine obuja,
mladost kot na dlani se ponuja,
kakor iz sanj začutil je toploto,
sede na kamnu v sebi vso samoto.

Iskala sem te,
čez poljano sem tekla
tja daleč do reke temne.
Nisi bil tam.

Iskala sem te
šla daleč po cesti
do gozda, malo v hrib,
skoraj do hiške.
Nisi bil tam.

Vrnem se k Sebi.

Z bosimi nogami stopim na zemljo.
Čutim.
Čutim sebe, mater Zemljo, prostranstvo vsega, kar je.
Bose noge in zbrane kapljice po zemlji informirajo Zemljo.
Čutim, kako blagohotno vsrkava informacije o vsem, kar sem,
o vsem, kar potrebujem.
Planeti osončja se odzovejo Njenemu sporočilu.
Zasadim košček Zemlje.
Vsaka bilka se odziva Njenemu sporočilu in navodilu Stvarstva.
Življenje vzpobuja življenje.
Življenje podpira življenje.
Življenje obnavlja življenje.
Življenje daje življenje življenju.

Povsem dobro je, da sem jaz jaz.
Tako se vrnem k Sebi.

Pokopališče je kraj,
kjer igra se konča.
Tam le sveče še gorijo
njim v spomin, ki nekoč
so bili igralci na odru življenja.

Nata

Živeti
Živeti s telesom in dušo
Živeti v soncu
Živeti

Živeti v vonju poletja
Živeti v radostii duha
Živeti v tihoti oblakov
in dolgih sprehodih po čudovitih obalah morja
v zaupanju majhnih skrivnosti globinam morja
in prvim žarkom sonca novorojenega...
Živeti
Živeti v soncu
Živeti tukaj in zdaj
Živeti ... čuteč življenje
Živeti dajanje v ljubezni
in živeti polnost sprejemanja
...živeti v soncu
Živeti svobodo duše v Tebi
in nevezanost na pričakovanja
Živeti za sedanjost
Živeti za prihodnost
in s preteklostjo
ki objema z vso ljubeznijo
in svetlobo
in milostjo
ki jo zmoremo sprejeti...
Živeti
Živeti v soncu
Živeti pogumno
...kot otroci Luči...
ker to smo mi

Skozi praznino sijejo Tvoje oči
in jo polnijo s čudežnim...

Govorijo o tisoč stvareh...
tiho in strpno učijo
rišejo sanje ki so resnične
Mislijo na nas in nas ljubijo
in v vrhovih dreves spletajo žarke sonca
v prelepe tenčice...

Odkar si z mano, nisem sama,
večkrat duša neugnana,
Sem vesela, igriva in nagajiva,
Nisem več tako ranljiva.
Ob tebi sem postala zrela ženska,
Kakor metulj, ki po travniku leta,
Kakor veliko, sončno oko,
Sežem v daljavo s svojo roko.
Kakor cvetica, ki v lončku cveti,
tako mi včasih duša zaiskri,
tako je jasno sonce, ki nad nama blešči,
tako tudi moja duša drhti.