Pravljica večernega neba ...
Gledam jo ko razdeli nebo v njega in njo
Njegova je modrina
medtem pa ona rdi v nebo
Združena žarita v pozdrav miru
ki ga duše željno vdihnejo

Mirno podaš Zemlji roko
in roki se skleneta v tesen objem
Potem dahneš svetel Sončev poljub
...nato Zemlja zaspi ... a ve -
spet boš - Sonce - prišlo
novo jutro s sabo prineslo
...jaz pa bom kot že tolikokrat
gledala to lepoto z nosom v nebo
Spet se bo zaiskrilo oko
in bo solza spolzela
kanila na zemljo -
a srce ... srce se Ti bo spet nasmejalo ...

metulj

Vedno znova me prevzameš
da ljubim Te predano
vedno znova srce vzameš
dušo objameš
in čašo opojnosti mi daješ
ki jo željno pijem
in zasijem ko začutim
da utrne se spoznanje čudovito
...in sem še malo bližje
tu - na sončni strani

Napisal pesem bi, morda sonet,
ki spremenil bi se v najlepši cvet,
a krila, verzi kot da ne dajo poleteti,
čustva vsa v pesmi se razpreti.

Spet bom hodil po gozdnih poteh,
na travniku nabral cvetic, marjetk,
jih poklonil, daroval prijateljem v srcu,
iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj...

Kaj pa če me bodo okarali,
me ošteli da jih pozabljam...
Res sem zaživel v svojem svetu,
se zaprl tako kot školjka, obmiroval.

Zadnji poljub,
zadnji objem
in zadnji zlatnik,
da
priznam da sem grešnik!

Zlatnik v roki držim,
a vem da tebe ni,
ker za zlatnik
izgubil sem vse,
stavil
svoje življenje
na kocko
in tebi povzročil
trpljenje.

Spet je odšla v spomin
ena mojih sopotnic.
Koliko želja sva imeli takrat,
ko je bilo vse odprto,
ko je bilo vse tako svetlo,
brez črnih lis.
Željni učenja sva preživeli
ure in ure,
pa nikoli do kraja
radovednosti svoje utišali.
Potem, dolgo potem,
sta se najini poti razšli,
le misli so bile še žive
ob redkih srečanjih.
Zdaj si odšla in pustila tukaj
svoj spomin.
Še vedno naju vidim tam ob knjigah
in slišim smeh;
brezskrben smeh neke mladosti.

Sem poskušala ujeti ptico,
pa ni šlo.
Rada bi imela krila,
da bi za njo poletela
daleč pod nebo.

Lepota je.
Ta trenutek.

Ko odstrem kopreno,
ki me loči,
jo začutim.
Njen vonj me začara,
njen zvok me ponese
daleč med zvezde
in vem, da sem, jaz, ki sem.

Preprosto si želim
zarezati v svežino jutra,
kot ptica poleteti
visoko pod oblake.
Kamnite stene so mostovi,
ki dajo mi polet
čez dozorelo polje,
nad temne smreke
vse tja do svetle gore.
Čaroben mik svobode !
Razpiram krila kakor jadra,
ne ustavlja me nihče.
Preprosto videti želim,
vsa tista lepa
nepoznana mi obzorja.

Milena H.

V vrtincu velikih želja,
hrepenenju ni konca.
Dotaknem se vse do neba,
na gori bom tiho pristala.

Prostranost obzorja
me pelje v pristan,
kjer morje objema obalo.
Odplula je ladja čez ocean.

Tako majhna vendar boli,
odpira notranjost, srce,
pekoča kot ogenj,
grenka kot pelin.

Ko se posuši,
je kakor jutro,
kot nov dan,
poln pričakovanj.

Že dan je krajši,
daljše so noči,
kot da jesen hiti,
se ji morda mudi,
da s pridelki obdari,
prelepih barv razveseli.

Meglena jutra v sončen dan,
ko prebujam se še zaspan,
kakor da me čaka zima,
iz daljave že mi kima,
da naužijem se toplote,
jesenskih barv lepote.

V mladostnem srcu ljubezen tli,
išče, upa, nenehno hrepeni,
potuje v sanje, zapade v iluzije,
zazna utrip, zazna energije.

Vodi te pot skozi temačne predore,
trnje pod nogami večkrat zabode,
ujet v vrtincu odvečnih želja,
spoznaš katera pot te pripelje do srca.

Vedno ko se srce umiri
... zmoremo odpreti oči
Te videti . .. Svetloba
ki si nas ves ta čas ljubila
ki nas nisi puščala niti za trenutek samih
v naši noči ...
Osvetliš nam pot
v odkritem nasmehu na obrazu človeka
ki nas je skozi Tebe `videl`
... podaš roko
... nežno pobožaš lase
... objameš in mehko poljubiš dušo in ustnice

Nocoj gre luna sama spat,
tja pod mojo odejo.
Tam skrila sem svoje pesmi, pomlad,
in tisto mogočno galejo.
Vanjo sem skrila vsa čuda stvari,
svoja čustva in druge reči.
Velik zaklad je, za moje moči,
velik za vse moje poti.

Bom z barko preplula
vsa morja solza,
v jadra bom veter lovila.
Bom šla mimo srca in vsega,
kar nekoč bom potopila.

Umiri se v Duhu,
ki poln je moči.
Umiri se z dihom,
da srce prepoji
z vlažnim kisikom,
ki pljuča krepi.
Umiri se s solzo,
da oko preboli.
Umiri se s krikom,
da se grlo sprosti.
Umiri se v Duhu,
vse po njem hrepeni.
Umiri se z željo,
da hočeš naprej.
Umiri se in vedi,
da vse bo OK.

Včasih rabim solze slane,
da se umirim
in da prebolim.
Preden pridejo jih čutim,
kako pripravi se ta dež,
ki po suhem nikogar ne spusti čez?

Včasih rabim solze svoje,
svojo žalost utopim.
V njih razočaranje umijem,
na njih novo upanje zgradim.

Vstopajoč v vsakodnevna
čustvena razmišljanja
o vsem, kar me še čaka
in kar ne,
kar je trenutno…
…slučajno,
kar me omamlja
do skrajnosti mogočega;
in kar me ne ubije,

Pomeni imeti rad tudi svoj strah,
ki kakor sova v temi čepi,
pomeni imeti se rad med solzami,
ko celo ubogo telo ti drhti,
tudi, ko si osamljen in nem,
poklanja se pravzaprav plamen luči,
čakajoč, da ga primeš med svoje dlani.

V plamenih zgorijo strašne oči,
solze preženejo tople dlani,
šepetaje nesluteno bere z dlani.

In gledam to življenje
Nenehno se spreminja ...
in kot morje ... niti za trenutek ne miruje
Ni dovolj da je
Ni dovolj da se razteza v čas
da zapolnjuje vrzeli v neskončnem
da kot sipek pesek polzi neopazno skozi prste

Čas ...
ni ga in vendar je čaroben
in vendar poskoči skozi usta tja
kjer se začne obzorje
in smeh iskren je v njem
in tisto žarenje ...

Besnijo valovi, belina v modrini,
veličastni spusti, dvigi,
udari moč v skalovje obale,
skrivnost globin dih ti vzame.

Odločni koraki morskih bogov,
povečujejo moč, dvig valov,
pršijo kaplje, udarjajo po gladini,
kristalni trakovi pristanejo v globini.

Dišiš po mehem snegu,
po svetlo sivem nebu.
Gori ta tvoja koža,
živo rdeča roža.

Smejiš se kot poletje,
ko rumeno rase cvetje.
Tiho pišeš svojo zgodbo
v pripoved sanj.

Prisluhni mojim besedam
naj ti pomagajo v lepši dan.
Ne trudi se za ljubezen,
ki tisti ti noče je dati,
ozri se okoli, še malo poglej
in našla boš tisočkrat lepšo.

Sprosti se, počasi zapri oči,
prisluhni tišini, bitju svojega srca,
občuti te peresno lahke prste,
kako se z vso ljubeznijo
dotikajo vsakega kotička glave,
pošiljajo mravljince po celotnem telesu.

Počasi polzim navzdol po vratu,
na hitro spreletim hrbet,
prav tako z nežnimi, peresno lahkimi dotiki,
da telo kar zadrhti in čaka še na več.
Nato se počasi vračam do vratu,
usmerim gibe na roke,
se v počasnih, nebeških gibih,
spuščam navzdol do prstov,
in se še z večjo nežnostjo vračam nazaj.