Jutro je turobno, neprijazno,
kakor da bi se jezilo, hudovalo.
Potem se razpoloženje prenaša,
me sili, da se mu pridružim,
z njim čemerno zrem pred se,
odzdravljam ljudem kot je vreme,
me vse jezi, dlakocepim.

Kruh bil nam je svetinja
hlebec s križem se začel.
ta znak spoštovanja,
zdaj iz navade je odšel

Praznično dišal je v hiši
kruh pečen, vzet iz peči,
ohlajen in brez namazov
vedno slastno je gostil...

Spet čutim, prihaja vonj jeseni,
so topoli iz daljve zapeli, zašumeli
ko Mura ob bregovih igraje šepeta,
ji jesenski veter z goričkega pihlja.

In tam je gomila, dedek v miru spi,
let že mimo, mi v spominu spet živi,
popelje v otroška leta , bil sem še otrok,
ima me v naročju svojih trudnih rok.

Prisluhni
glasu, ki prevaja govorico utripajočega srca v dihu življenja

Občuti
toplino solze, ki rojeva se v dar občutkom svobode

Miruj
ko nevidni koraki drsijo v lahkotnosti giba

Hvaležnost,
to je naša neizbežnost.
Dušni mir prinaša
in vso zaskrbljenost odnaša.

Hvaležnost
nam je velikokrat v nadležnost.
Našo visokost napada,
bojimo se je kot samega gada.

Brez besed bi Te objela
se potopila Vate
pesem tiho bi zapela
celo dušo podarila
nič zadržala zase
tam na jasi med drevesi
tam na samotni jasi

Pa ni samotna tista jasa
na njej je toliko življenja
srn veveric in ptic
in drugih gozdnih bitij milijon ...
Na tisti gozdni jasi le ni
radovednih človeških oči
ki sodile bi ...

Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.

Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.

Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj naj bi ljubila me, če nisem pa prav nič drugačen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj bi sploh ljubila me, če moj duh je ves črn, temačen.

Kot kaplja padem v reko krvi,
spremenim se v ogenj, strasti,
ustvarjam toploto, pospešim utrip,
povišan zdaj tvoj je pritisk.

Kot tiha misel brišem spomine,
ustvarjam za naju svet iluzije,
v njem dovolim ti vse kar si želiš,
v kraljestvu užitkov z menoj živiš.

Kot strela pošiljam vate signale,
da telo se v celoti vname,
viden plamen je iz tvojih oči,
lačen mene vzameš si.

In bila je prvinska bolečina,
bila si ti,
sprva sladka in angelska
kot tvoja nebeška tišina.

Tiho kot dim cigarete
sem te vzel...vase vdahnil…
…shranil v globino srca,
vendar te nisem nikoli pozabil.

In nastalo je nekaj pesmi,
ne tako lepih kot si ti,
zato sem jih otresel
kot pepel cigarete,
in jih kmalu pozabil.

Z lečo zberem žarke v žgočo piko,
ogenj prižgem le,
ko Sonce sije.

Z lupo volje zberem žarke v žgočo piko,
vnamem duha le,
ko sije Ljubezen.

Jaz in ti – dve ločeni orbiti;
z grenkim jedrom kratkih srečanj prah...
Vedno blizu, vendar nikdar sebe siti...
Te ljubezni me je nekam čudno strah.

Ne glede na to ali sem srečna sama
- življenje teče, nič ne vrne se nazaj...
Pri tem me tvoja ne podpira rama;
te starosti me je nekam čudno strah.

Bożena Łozińska

Na zid obešena
stara vojaška sablja,
s pajčevino 'okrancljana',
od vseh….
še od Boga pozabljena,
nema priča tistega časa,
dokaz obstajanja
soldaškega ceha..
ali nepotešenega ega?
..simbol moči in zla,
notranje razklanosti..
introvertiranosti;
morda orodje hudobca,
na orgije vojnih morij hujskača,
žejnih krvi ubogih duš…
…prostakov na bojnih poljih?
ne, ta stara dama, jeklena,
stara vojaška sablja,
je bila last mojega prapradeda…
….pradeda…deda,
mojega očeta,
sedaj je samo še moja
na zidu viseča lepotica,
a nekoč bo last mojega sina.

Izza zastrtih zaves opazuješ
življenje, dogodke spremljaš,
za katere meniš, da jih ni več,
da so zgodovina, da so že preč;

zato dušo svojo preganjaš po temnih,
hladnih življenjskih sobanah,
kriviš druge za pomanjkanje žarkov sonca
med grobimi rjuhami svetlih noči;

Poletela ptica visoko pod oblake,
kjer modrina je neba neskončna,
išče da najde na zemlji mir,
nasmeh v ljudeh, pregnan prepir,

A iskanju kakor da ni kraja,
na zemlji išče le košček raja,
v očeh, ljudeh le solze, obup,
potrti, umrl zadnji jim še up.

Oh, to življenje,
oh, ubogi jaz.

Sem krhek in ubog,
čeprav se včasih počutim,
kakor da sem bog.

No, večinoma sem ubog,
poln trpljenja in nadlog.
Počutim se, da je sklenjen življenja krog,
čeprav bi rad tekal naokrog.

Le kaj me drži pri življenju, kaj mi daje smisel?
Ali so to nebesa, ali so to
draga avtomobilska kolesa?

Samo za hipec se zamislim
in že sva kot takrat, skupaj,
tesno privita drug ob drugem,
položena v naročje hrepenenj;

bila sva del dogajanja,
pomladnega prebujanja,
in v vsem nepremagljiva
sladokusca uživanja;

na cvetni preprogi
sva spremljala bučanje..
….planje najine krvi,
bila sva hkrati dajanje…jemanje;

Ne bi želel postati Salome,
Bog ne daj da soseda to izve,
da kroglice bi potreboval,
težko bi danes, jutri spal.

Če že Artur morda bi bil,
se sonca nagec veselil,
nekako lažje bi sprejel,
oboževalk, ferbcev bi imel.

La Toja, Alenka, Maja,
našteteti vseh težko do kraja,
zdaj povroča mi probleme,
kot njim na tržnici so cene.

Skozi ekran,
iz njegovih globin
se injiciraš vame,
čutim te...se povezujem
s tabo..tvojim
srcem
in takrat mi je vedno lepo;
takrat v mislih tvoje telo božam…
….te vonjam

Verjetnost, da bi se srečala
v tem brezmejnem svetu,
je bila ena proti neskončnosti.
Pa vendarle … zato se radostim.

Ljubezen naju je vodila.
To dokazuje, da za ljubezen
ni nič nemogočega.
Od sreče jočem … nič ne obžalujem.

Na prsih ljubeča dlan, toplina,
namesto krvi se pretaka milina,
svetloba pred mojimi očmi,
daje sliko, da ob meni si.

Prva solza, teža bolečine,
druga dar je tvoje miline,
tretja je moja, tebi v zahvalo,
četrta zaceli mojo rano.

Kislo se nasmehnem,
ko se na Sigismunda
Sshlomo Freuda spomnim
in tiste njegove,
prav posrečene,
o nas
moških, z in brez jajc;

in o tistih
možakarjih…tajkunih,
ki jih imajo, da ne bo pomote,
vendar gnile…zaprtke,
ki pa so vendarle unikatni,
saj imajo kvaliteto SI.

Bleščeč utrinek se dotakne čela,
nasmeh poboža utrujene oči,
jasnina neokrnjenega jutra
in petje ptic me prebudi

Pot v neznano je pred nama.
Skrbi ovila sva v celofan.
Ni več ovir, skrivnosti ni med nama
prepuščava se, dlan stiska dlan.

Leta tečejo, duša je še vedno mlada,
z otroško igro bosih nog skaklja.
Z zrelimi očmi zrem prehojeno stezo.
Nič več nisem sama. Lep je dan.

Vse bolj se odmika
poletje in obraz njen
je samo še bleda slika,
je samo še medel dokaz, da ni bila sen.

Še megla jesenska
me na to spominja….
…na njo, ki sem jo imel tam v gori
dežja...vročega vetra.