Ljubezen je kolo, ki svet vrti.
Z njo so jasni cilji, ravne, svetle poti.
Z njo je vse lepše, lažje, še skrbi!
Samo z njo v srcu človek res živi!

Brez nje je vsak zaznamovan!
Kot grešnik iz raja je pregnan.
Njegove sanje, vsak up, poteptan,
njegova dela, misli, so zaman.
Obsojen je, da životari sam …

Konji na belih princih,
princeske na sijočih kronah,
metle na počasne premike,
služabnik in kraljevske razlike.
Čarovnice in dolge halje,
gore in devetkratne razdalje.
Čeveljci in čarobne stvari,
zlo tisočerih poti.
Janko in Sladka palača,
kralj in velika krastača.
Kosovirja in Snežna kraljica,
Zver in lepotica.
Jaz v pravljici resnice,
rimam rišem skice.
verze mavričnih oblik,
pišem v prave pesmi lik.
Rišem sanjam stih,
mnogobarvni stik.
in iz vseh teh sladkarij,
pečem torto sanjarij.

Za koga?

Za ljudi!

Le trenutek je bil potreben,
usoden trenutek tesnobe,
utesnjenosti, nemoči.

Za nekatere nerazumljivo,
druge spet opravičljivo,
tretje neprimerno.

In ko je odšla,
se ni poslavljala,
preprosto odločila se je.

Penjenje slapov potoka…
…krik ranjenega ptiča
slišim, zlomljenih kril,
kako kliče, vidim
mojo Fortuno, jo čutim…
…vodi me v groze objem;

v mislih

na spomine pretekle

se naslanjam,

ko iščem

smisel dni prihodnjih;

Kje si sreča, kam si se skrila,
dolgo je tega od kar te iščem.
Ne bom te več iskala,
utrujena sem postala.
Tiho, čisto tiho me je obiskala,
tu sem, mi je nežno dejala,
ko sem se lenobno sprehajala.

Neta

Visoko v planinah,
v snežnih strminah,
mraz, sneg in led,
vabijo v skrivnosten svet.

In tja se podajo,
strahu ne zaznajo,
željni pogleda iz višin,
zagon jim adrenalin.

Le plaz snežen,
kamen, okrušek leden,
v večnost jih popelje,
sanje sneženi plaz zmelje.

Odmev iz gora,
sence dreves
so spregovorile.

Kakor tvoje lice,
kot tvoje oči,
tvoj korak.

Jesenski veter,
sončni žarki,
vse govori.

Noč je. Ni lune, ne luči.
Popotnik išče pot v temi.
Tipaje, plaho se premika ...
Nekje na poti je izgubil svojega vodnika.

Gozd ob poti je teman, strašljiv!
Na veji včasih sova zaskovika ...
Zavržen potepuški pes,
prestrašen, zaman išče novega lastnika.

Tam, kamor pojdem, ni nikogar od mojih,
vendar nisem sam, je mnogo drugih,
jih ista usoda pošilja v boj..smrt,
z menoj..nami je ona, žena zavita v črn prt.

Z nami deli ljubezen, mržnjo, rov..posteljo,
ko se v žalosti izgubljamo, v njej jočemo,
prosimo jo, da pride, da zadnjič jo objamemo
in v njenem hladnem naročju mirno zaspimo.

Noč dolga..tiha, okoli mene belina,
duh lizola..smrti, krvi, urina,
s strahom..grozo pomešani.
Pri oknu hrope nekdo v agoniji,
v sanjah kliče mater..ljubico svojo,
par kratkih vdihov in izdihov, hitrih,
slovo od življenja, morda
samo začasni odhod iz pekla,
taktični umik iz tega sveta
v svet drugi brez bolečin in gorja.

Ko svoje žarke sonce je za goro skrilo,
z mrakobo dneva je nasmeh v ledeno vodo potopilo.
Utonila je misel v noč brez spanja,
v staro vprašanje, "kaj le zdaj on sanja"...

A bil je čas, ko sonce je iz srca mojega žarelo,
ko nebo se je smehljalo in plesalo, pelo...
Ko veter se je z listi breze neumorno poigraval,
ko še oblakov ni bilo, nihče ni v temi taval.

Takrat je grlo moje vsak dan novo pesem pelo.
Besede ni bilo, dejanja, ki bi ga prizadelo.
Luč je žarela v duši, vsako pot osvetljevala
in mavrica pod svojim lokom je izbranim darovala...

Bližajo se oblaki, črni in sivi
nad rdeče nebo, invazija.
Začeto spočeto kompromisa ni,
doni in poka po šivih,
tihota se umika.
Valovi so, jih ni beli galebi,
sončne strani, malo je dni.

Temačna usoda preži,reži,
beži resnica.
Nerodna je polna stranica laži, izteka se beda, razjeda zmaga kot mrtva reka.
Sirota ladja in bleda luna,
bedi na bledem obzorju enolično
melanholičnih dni, valov jih ni, mrtva riba odprte žalostne oči.

Le dvigni glavo! Slišiš!
Le poglej v moje-tvoje oči. Vidiš?
Mir je v tebi s teboj. Čutiš?
Stresi breme z ramen! Zmoreš!
Ni na prodaj srce. Vstaneš!
Prah s stopal in z dlani? Streseš!
Jutra sončnega moč. Vdihneš!
Vrata sreče, ljubezni . Odpreš!
Zmago in pravico nazaj? Vzameš!
Črna sled na obrazu? Umiješ!
Usta lažnivih besed? Zapreš!
Z dostojanstvom, pogumom. Družiš!
Ti si modrosti moč. Verjameš!
Le dvigni glavo! slišiš...

Dotaknil si se skale – saj dihala nisem,
moje oči so bile tedaj mrtve in prsi ledene.
Zaživim še v objemu spominov in pisem -
- Kamena kopija tvoje žive žene.

Bożena

Z obrazom ležiš v suhi, prašni zemlji,
sledovi solz namakajo njen prah kot dež.
Veter ti nosi pesek v oči. Skeli, boli.
Vstati moraš, čutiš. A kako, ne veš.

Udarci toče puščajo na tebi trdo sled,
kot bi te z bičem kdo udarjal.
Kot bil bi od boga in vseh ljudi preklet,
pa si le človek, ki pod bremenom je omagal.

V več smeri
sem bil tam, na nebu..gori,
kjer prebivajo bogovi
in z roko v roki, tesno z njimi
ona…bela smrt, usoda
moja,
in prav tam, na vrhu sveta, njegovi
strehi,
sem se večkrat z njimi preizkusil,
bežal od njih…
…se vračal v ledena
nedra gora,
toda vedno znova sem spoznaval,
v sebi podoživljal,
da pa vsem navkljub
je ni poti,
ne kraja..prostora,
ni je opojneše
tišine,
ki bi jo bolj ljubil,
jo čutil v sebi…
…v njej za večno ostal.

Tomažu

Svod neba .... Luči ... vpet v Tvojo ljubezen
Misel na prosto široko pot do tja
Se ti kdaj zgodi ... človek ...ljubezen ...
pustiš da vzide pesem srca

V središču Zemlje rojena
Močne korenine voda in ogenj ... skozi pot do neba
Človek ... začutiš kdaj vse to
mir varnost svobodo...tu si doma

Tam nekje
v spominu vetra,
trgaš mi srce
na mraku tišine.

Prepevaš v mojih prsih
opero o kamnu
o ledeni steni
tam v tebi.

Nisi več tista
takrat nisi sedaj,
niti led, niti kamen,
le podatek.

V svitanju železna meglena mreža,
namesto zbujanja sonca, mokre kaplje.
Žvenket jeklenih premaknjenih naprav,
ni napeva ptic vse je utihnilo, ni sonca,
ni želje da sodeluje v prekletem maršu.

Ponorelo zavedene sive celice
in črni hudič začuden nad pohodom,
da izniči sad v telesu začetja.
Premaknjeni umovi tako hitro, da se ne zavedajo da zavedeni so,
da so nešteto krat izdali
in križali so ga, nešteto krat.
Na črnem konju zgubljena duša
v roki s sekiro nad sadom svojega telesa, kazen za nazaj ni oproščeno kot je rečeno,
ni dorečeno a rečeno brez
obljube na izrečene prošnje.

Me vpraša, iz dlani v prihodnost vidi,
zlatih prstanov ima kot prstov,
prodornih oči, a denar v naprej želi.

Nič ne zanima jutrišnji me dan,
kakršen že bo, čeprav zaspan,
ne o denarju, zdravju, o ljubezni.

Le prstan več si obeta,
tarifa taka njej bo sreča,
lajna neizpeta, večna.

Kot jesenski veter,
hladen, neprijeten,
so se mi vtisnile besede.

Ne morem jih pozabiti,
ob smehu, zlobnem krohotu,
namesto pomoči sočloveku.

Zgodilo se je, ženska je padla
po pločniku stresla vsebino vrečke,
večino vsega kar je ravnokar kupila.

Ležim in pogled vedno znova objema naravo
V prsih srce ki ve :
dano mu je živeti naprej še vse te dni
ki so se še malo od tega zgubljali v megli
Toplo srce ... utrip tako miren in spokojen
Tvoje srce v njem ...
Ljubezen živa ... tako živa in brez mej ...

Kje ste - ljudje - ki vam nič na tem svetu ni sveto
Kje vam med prsti med kupi denarja življenje polzi ...

Je kraj kjer je človeški um,
premagal človeka zdrav razum,
kjer bogataš drobtine trosi,
siromaka ožema, vbogajme prosi.

Tam siromak čvrstega je zdravja,
saj med obljubami izbira,
izložbe polne, z očmi požira,
vabljen na vse mogoča slavja.