Življenje,
bodi dobrodošlo
v mojem bivanju!
Oživi me!
Vase me potegni,
nikdar več me ne izpusti,
bodi v meni vse dokler se ne izteče najin čas.
Malce upočasni svoj korak,
da te lažje dohitim.
Veš, vsak dan tvoje navzočnosti noro sem vesela.
Vse bom storila, da bi te dostojno odživela…

Pleše pesem poezije,
sladko vince se iz trte vije,
mesto svoje prepozna,
zavest neskončne energije.

Bogá ljubezni iz nje lije,
stranpoti nas obvaruje,
kdor prisluhniti pozna,
srcá prelepe melodije.

Pozdrav ko preko trav in rož gre veter z nežno roko
Mraz ki noče popustiti niti za slovo
in Tvoja dlan ki tam je
da jo vedno najdem
in vame verjameš in Vate jaz...
Zableščijo se za trenutek s snegom prekriti orjaki
Trenutek naslednji...sivina brez mej
In vendar je danes dan čisto poseben
ker od danes bo v dnevu vsakem vsaj malo več sončne luči
in dlan bo bolj srčno objela dlani....

metulj

Gledam vase odprtih oči,
pred menoj vesolje, zvezdne poti,
v lune siju so skriti prehodi,
vizija sanj, ki hrepenenje jih vodi.

Z jutrom rojevam se v toplini,
s prvimi žarki, petjem ptic, tišini,
nevidna teža jemlje slovo,
s sebe slečem začasno telo.

Pogrešam te?

Zakaj le te… ?

Pokličem te?

To pa ne?

Te presenetim s šopkom rož?

Odpeljem na morje v Portorož?

Ne gre?

Ne bom?

Ne zdaj?

Nikoli?

Nekaj me boli?

Srce???

Srce??

Srce?

srce

…

Zatohlo utripam,
se tiho umikam.
Počasi presiham,
zaprta v širino Sveta.

Svobodne ožine,
mi sijejo luči.
Kratke širine,
zaklepajo poti.

Jaz,
v meni mraz,
jaz, ki sem planet
za smeti magnet..
Nosim srce,
zaprto v paket.

Srečen sem zaradi njih,
tistih, ki me imajo radi,
ki se mi zupajo, potožijo,
kadar jim v očeh zaigra srce.

In ko začutim toplo dlan,
njen sproščen nasmeh,
iskrene, igrive oči,
topel, nežen glas.

In zaželi si sonce obiska...čisto tam pri tleh
kjer sneg ni mogel priti
Mraz je-ah-ta mraz
A Sonce pobožaš s srcem vsem nežno
nežno zelenje
in gre potiho,čisto potiho naprej
Išče sončne žarke
ki v nedelji pobožajo nežno
obraz in očke in svetle kodrčke...
Ah-toliko pomeni vsak žarek
smeh v očeh in iskra v laseh...

metulj

Od bele do črne srce jih rojeva,
trenutek vsaki na novo poraja,
odtenke vseh barv brez konca in kraja,
zdaj glasno, zdaj tiho, a vselej prepeva.

Z vrhov in dolin na obličju odméva,
vzpone ter padce vzajemno osvaja,
nemalokrat bistrosti uma nagaja,
iskreno in vestno počutje odseva.

Lojze Krakar

Spet se v našem vrtu
češnja preoblači,
z dežjem se umiva,
z vetrom se krtači,

a pomlad ji takšno
lepo krilo šiva,
da je prav zaresno
hčerka nevoščljiva.

Tvoja sem priložnost
za podvige in samospoznavanje.

Lahko sem tveganje
ali pa le malo vredno
životarjenje.

Spreminjanje sem
in minevanje.

V zimskem vetra hladu
te iščem……v zavetju
gozda obdan
z ivjem, v belem snegu
spanja, v ledu začaranem;

vanj, stopinjam
tvojim sledim izmučen,
..snežinkam v plesu
s pogledom v vesolje, vrtincu
sledim, snežnim višinam…soncu
zastrtemu z oblaki,
nešteto snežinkami obdanemu;

Potovanje
se prične
že s tvojim
skrivnostnim
nastankom,
ko od kdo ve kod
kar enkrat prideš in si.

Četudi neprestano
ne menjuješ
krajev,
se pa zagotovo
sprehajaš
skozi čas,
ki počasi riše
slike pred teboj,
vedno bolj dodelano...

Kristalno jasno
sta mi pred očmi
vselej podoba tvoja
in tvoje oči,
ko jo začutim -
Saharo v sebi.

Danijela Premzl

Zdaj je čas, da se zavrti prav vse,
cool smo že dovolj, da posreči se nam vse.
V čem je zdaj ovira, mi priznavamo je ne,
ni nas strah naporov, mi zdržimo čisto vse - blestimo!

Le kdo nas ne pozna, ko pa bijemo v oči?
Kdo ne mara nas, ko pa dobri smo tako?
Mi se ne predamo in porazov ne priznamo - občudujte nas!

Že od nekdaj kraljevali smo na prvem mestu,
šole smo ponos, še nihče nam ni bil kos.
Ko zavzamemo parket in zaplešemo balet - letimo!

Vsak dan
trdo garam
za svoj ugled.

Da zelo sem zaželena,
o tem nobenega ni dvoma.

Na vse kraje razpošiljam svoje hite,
ne da se me prezreti, ne utišati…

Garam doma, na internetu in v službi,
nihče ne more se upreti moji dobri družbi!

Danijela Premzl

Zdi se,
kot da sem ostala
v preteklosti.
Ker se mi
v sedanjosti
nič več ne dogaja.
Nimam še moči,
da bi ponovno zaživela.
Če sem res sploh kdaj živela…
Žalostno,
a sploh se mi nikamor ne mudi.
Neverjetno, res sem brez skrbi,
kar me mori.
Ko te metež življenja izpljune
in te povozi še čas,
je skrajni čas, da ukrepaš,
kakor veš in znaš…

Danijela Premzl

Imamo jih
verjetno
najprej zato,
da nam
zaščitijo
glavo.

Njihova drugotna
naloga pa je
deloma
v razpoznavnosti,
deloma pa v sredstvu lepotičenja.

Praviš da me ljubiš.
Misel nate zdaj me boža,
ko potujem skozi mesta.
Čutim da sem tvoja,
ko me objemaš, vzameš.
Zdaj drvim čez pusta polja,
ko potujem tja do morja.

Kadar praviš da sem lepa
se mi rišejo pomladi.
Pozna je jesen in megla,
ki med gole krošnje zdaj poseda.

Prikrito se ocenjujeva
in primerjava seznam svojih želja
s tem, kar sva sama sebi in drug drugemu.
Nisva se še spremenila
v dva vala istega morja.
Nisva se še dokopala
do podobnega razmišljanja…
Še vedno najina pogleda često begata
v različne si smeri,
ne veva prav, kaj naju bolj zbližuje:
sorodnosti ali različnosti.

Danijela Premzl

V kolikor se čutiš kakor koli obdarjenega,
se z razvijanjem in uporabljanjem darov,
ki jih imaš, razdajaj,
da dosežeš duše svoje blagor,
da času svojemu,
prostoru svoj pečat pustiš
in se zaradi svoje plemenitosti
usidraš v srca mnogih svojih soljudi.

Danijela Premzl

Bilo je v toplih nočeh,
ko sem iz dlani tvojih
izsrkaval vase moč,
tvojo strast…energijo,
skozi vsaki, še tako majhen del
tvoje gole kože, sem vpijal
notranje lepote toplino;

ja ni kaj, božansko je bilo,
bilo je tako prvinsko….
….tako enkratno,
skratka bilo je nepozabno
kot da nisva jaz in ti,
kot da je vse skupaj valček neke ljubezni;

Težko je včasih biti
sam s seboj popolnoma iskren,
težko sprejemati je
svojo razglašenost,
večno razklanost
med ideal in blato,
med moč, nemoč.

Vem, da bi vsak želel
v življenju svojem odigrati
tiste vloge le,
v katerih se najbolje znajde.