Rad bi bil jutranja zarja.
Ljudi bi prebujal z nasmehom,
da ne bi vstajali čemerni lic,
z bolečinami, slabe volje.

Rad bi bil sončni žarek.
Poiskal bi temne koščke sveta,
z žarki razveseljeval ljudi,
tudi tiste z mrkimi obrazi.

Moj Jaz je svetel kot kristal,
nič na njem se ne obdrži,
kar življenja vredno ni.
Samo ljubi, to je tudi vse,
kar v življenju počne, saj
drugega mu tudi treba ni.

Neta

Kolikor polj…trat je v cvetju..zelenju,
gozdov temnih,
kristalnih rek žuborečih,
toliko želim ti sreče v življenju…
….v tem letu,
Vse do časa,
ko se ena zgodba konča
in se zate odpro, neskončna vesoljna prostranstva;
Vendar v življenju tem, bodi vedno blaga, kot si…
….mila,
sebe vedno ocenjuj realno…strogo…
…po svojih sposobnostih, v svojih skromnostih,
druge pa..mene, če že moraš, milo sodi.

Franci PULKO

Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.

Njeno vejevje se igra,
veter jo vodi,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.

Skoraj neopazno ...
neslišno nevidno se neskončno rojeva ...
Resnično neskončno
ki v duši živi
ki življenje daje
ki ves je svet...

...Tvoj sončni obraz
večnosti dotik ...
edino resnično življenje
polje sončnic
ki le Sonce...Tebe vidi...

Pred jutri, danes preč ,
želim vam izpovedati Ljubezen,
ki živi, ki ne gleda Včeraj
in ne hiti v Jutri.

Ljubezen, ki je tukaj,
zraven nas, molče stoji.

Stoji in čaka,
da sestopimo z Oblaka,
da brez sramu in straha,
zazremo njemu, njej …

v Večnosti oči

Tiho življenje moje duše
se razliva v moj vsakdan.
Vsak dan v meni
nova pesem se rodi -
pesem, ki slavi Življenje,
pesem, posvečena Večnosti.
Največkrat
so pesmi moje duše
brez besed;
le sveto čustvo jih prežarja,
stkano iz radosti in hvaležnosti.
Pesmi moje duše vedno naj izprosijo
obilne božje blagoslove
zase in za vse, ki jih srečujem…

Danijela Premzl

Mehka blazina kot sneg,
ki v njej se stiska moje telo.
In tam povem ti,
da sem le s teboj živela lahko.
Zdaj, ko si odšel
živim brez pol srca.
A le kam si odšel,
ne vidim te.
Morda si med morjem,
morda nekje daleč...

V večeru tihem čisto mirno
luna sije čez poljano širno;
se mi nasmehne prav lepo,
ko skozi veje slikam jo.

In slišim jo, ko šepeta
sem dol, na Zemljo, k nam na tla:
kljub mrazu naj toplina vas objame,
v vas naj topel ogenj vname,
imejte radi se, ljudje,
saj brez ljubezni svet brez barv je!

In jo pogledam, luno, spet:
le brez skrbi, ostal bo pisan svet,
saj ljubim jaz in ljubiš ti,
močno, srčno, do konca dni ...

Neka vam Nova Godina
Ispuni sve želje,
U vaša srca donese
Radost i veselje!
U dušama vašim nek
Toplina vlada,
Najbolji prijatelji nek vam budu
Ljubav, sreća i nada!

Neka radost i sreća,
Ostanu s vama,
Kroz godinu cijelu!

Svima na ovom portalu želim sretnu i blagoslovljenu Novu 2010 Godinu!

Dunja

Če bi lahko,
bi te vsako jutro zbujal s kavico in blagoslovom
in opeval vse počez, ker obstajaš,
prišel bi k tebi vsak večer in ti zapel uspavanko
ter povedal najlepšo pravljico za mirne sanje.

Če bi lahko,
bi bil pozimi plašč zate,
ki bi te ovijal in šepetal tople besede,
pomladi pa bi zate postal dišeči cvet,
poln medu in vonja po lepoti.

Albert Miklavec

Kristalne snežinke
božičnih darov
bogate nocoj
drobne veje
moje duše.

Veselim se
svetle beline
božičnih kosmink
in koprnim
po dopolnitvi časov…

Tiho se spušča na zemske ravni,
v zvezdah srebrnih tvoj tempelj žari,
lepa si v časih svetosti,
lepa vsa, lepa si v svoji skrivnosti, blažena noč!

S polnim prgiščem nam siplješ radost,
v tebi je čudežne sreče sladkost,
mir betlehemski razlivaš,
večnih naklepov skrivnost nam razkrivaš, blažena noč!

Se še spominjaš,
ko sva se spoznala?
Oči so se zasvetile,
telesi zadrhteli,
roke zatresle,
ustnici odprli,
skratka onemela sva!

In tako je vsakič,
ko se srečava,
po dolgih letih
nič drugače, še
dregetava.

Zvečer, ko zaprem oči,
poklekneš k postelji ti.

S prsti božaš mi lase,
roka ti še nižje gre.

Jaz pa kar mižim, mižim,
in močno si želim,
da zares bi tukaj bil
in me stisnil in objel.

Sem rojena neroda,
sem nesposobnež kar se da.

Lačen sem, žejen sem, osamljen sem.
Rad bil bi cool, rad bil bi as.

Občudujem Elvisa, rad bil bi Elvis.
Pamela Anderson je zvezda, rad bi jo poljubil.

Michael Jackson je najuspešnejši belec.
On raztura še po smrti.

Staro leto odhaja,
tako kot ovela roža,
pred nami je rojstvo Novega,
morda lepšega, boljšega.

Kot da bo zacvetela roža,
nas prevzela z upanjem,
nas polnih polnih pričakovanj.
da nas prevzame v dobrem, lepoti.

Vendar njen uveli cvet,
z vsem lepim še živi,
z vsem kar nas je osrečilo,
nas morda tudi.prizadelo.

Nikoli nisem nate pozabil
ljuba moja, krasotica
Bistrica, gorska reka,
osamljena v zimskih kratkih
večerih..dolgih nočeh
vsa objeta v ledu,
le njegovem objemu….
…..začasnemu,
sem te prepustil;

on te je vase zvabil, draga moja,
ko bila si še vsa od moči kipeča,
kot deklica gora…s planine visoke,
odel te je z poljubom zime- mraza,
umiril tvoje poskočne slapove;

Le jaz in ti
sva ob tebi,
ki sediš na skali
s školjko v rokah.
V njej šumi morje ...
In ti zapoješ mi,
gledam te v oči
in takrat se mi zazdi,
da letiš med oblaki.

Kako močno Te ljubim...
Tako tiho, ne vseljivo si pridobila mene,
brez glasnih besed,
brez ,,reklame,, sonca, ki v tebi žari,
preprosto siješ in ljubiš,
ne poučuješ, potrpežljivo čakaš,
da sam dojamem, nežno me vodiš,
ne obsojaš, razumeš, da tudi tukaj je življenje,
ni vse le letenje in umik v svet mavričnih slik.
Pozabila si nase, zato te noben ne zazna,
ker se ne izpostavljaš in ne razglašaš na vsakem koraku: "To sam ja"...
Ljubavi, vsaka tvoja beseda - je življenje,
vsak dotik - pesem ganljive nežne vdanosti.
Tudi, ko Ti je hudo najdeš prijazen nasmeh.
In V mojem življenju Ti si Sonce, ki sije
Kako močno ljubim Te...

Prisluhni petju, ki osvobaja okovja časa,
nesluteno zastira preteklost v pričakovanje novega dne,
solza umiva žalost v pogledu na srečo,
čas neusmiljeno polzi preko skritega hrepenenja.

Luč božanske ljubezni potuje neslišno skozi hrup želja,
preko bobnečih misli prihajajočih očitkov,
biti otrok ljubezni, bitje večne mladosti,
z vdihom nebeškega kraljestva v mladostnem srcu.

Spomini moje preteklosti
kot nevidne dolge lovke
segajo po meni..me
vračajo v kolo nekega časa,
mi stiskajo dušo…..srce;

s sivino tesnobe se družijo,
prihajajočo iz dna temnega
ozadja delujoče podzavesti;

kot udarci biča nevidnega
v globine duše, zelo boleči,
udarjajo v stene čustev..mi
vračajo slike minulega časa;

Spokojen mir v dušo lega,
katera polnosti življenja se zaveda,
ga motri z ljubečimi očmi
in do poslednjega diha se daruje,
da le obvaruje
neomadeževano lepoto
vsega bivajočega,
ki mu je edini smoter ta,
da se napaja in oddaja hkrati iz tega,
kar se je vanj zapisalo neizbrisno
po roki Večnega Kreatorja...