tam nekje
v ujeti tišini
pretakanja časa

tam nekje
v zavetju
škrlatnih odmikov

tam nekje
v zlitju
sonca z oceanom

Kjer se parajo všiti vdihi mojih hotenj.
Vstopam v sobane, ki me zdrobijo v prah,
ko se spomini pretočijo
v izdihe baržunasto odetih besed.
Tam si, kjer se rojeva mehkoba spužve,
prisesane v podkožje in pijane od limfnega soka.
Napajam se razpeta med perutmi dneva,
vzvalovim rezilo gladine večera in sestradam noči.

Nežna
a pokončna
kot stena
duša je njena
v milini duše
ljubezen žari
po sanjah diši
s kapljicami časa
prepojena
pod svodom neba
v vetru
z dotikom neba
razcvetena
v naročje usode
položena
nežna in krhka
v tem svetu
duša je njena.

Belina, slepeče čista belina.
Prekrila je izginjajoče.
Ostal je nič in se pobelil,
napolnil se je s tišino.
Prihaja z vdihom
in rojeva mir vase.
Ljubezen se je razodela,
zdaj si je nadela podobo zasneženega gozda.
Belina, slepeče čista belina.
Izvor vsega kar je.
Mir, ki razširja toplo ugodje v brezčasno neskončnost.
Zimska pravljica je radodarna slikarka.
Občutek ljubezni blagoslovi
dobre podobe.

Belina je oblila platno z obeh strani.

Objemi me čisto nežno
polomljena so moja krila
objemi me čisto tiho
utrujena je moja duša
objemi me iz srca
naj tvoja ljubezen napolni mojega duha
objemi me z zaprtimi očmi
da ne vidiš
kako biserna solza mi po licu polzi
samo objemi me in nič ne govori
v tišini se vedno čudež zgodi.

Najdeš me v poplavi mest,
poišči me na preprogi zvezd.
Skrivam se na ledeniku sanj,
jaz sem in to je vse kar imam.

Potikam se po strehah neba,
hodim po stezah srca.
Najdeš me v koči moči,
poišči me v množici poti.

Veter v vejah šumi
potoček nežno žubori
neskončno misli valovi
drobi kopreno
v jutranji megli
v objemu miru
jasnih misli
na mehkem čolnu
plujem v svoj svet
misel se preko časa pne
na oltar želja
kjer dišijo moje sanje
ki zbudim jih
s šepetom duše
in pajčolanom želja
razlite na obzorje
realnega sveta
v občutku blaženosti
rojene misli
prelijem v pesem
kjer sonce
za oblaki se podi
s hrepenenjem
v čustvih
se pesem rodi.

Da mi je poletjeti
zvijezdanim nebom...
Za trenutak postati
zvijezda sijajna...
Plesala bi razigrano
po galaksijama bez cilja...
Minutu bi pretvorila
u viječnost...
Bol i tugu
u sreću i radost...
Mržnju bi pretvorila
u beskrajnu ljubav...
Od zvijezdanog praha
i kristala...
Po zemlji bi posula
najljepši sijaj...

Ko sem prvič videla tvoj obraz
sem se zastrmela v tvoje oči;
temne, prelepe, s tistim nekaj in še več.
Je bil to žalosti izraz?
Zakaj mislim nanje vse noči?

Ko si prvič dal mi roko,
sem te pogledala le za hip
in potem obrnila glavo,
da ne bi videl kako
mi je postalo kar preveč toplo.
Želja mi je prešinila telo,
da bi kar obdržala to roko
in da ti moje ne bi hotel izpustiti.

Z snegom
in dežjem prihaja tisti čas,
ko ne hodim kaj dosti okoli,
ko v sebi druge…sebe dušim,
in nisem nikjer, ne tu in ne tam,
ne s teboj v tvoji kamrici….pri tebi,
saj takrat kot po navadi, sama z svojo nočjo si,
morda z dedkom mrazom,
takrat, ko odidem od nekje tam
kjer te nikoli ni,
tudi jaz nisem sam,
z mano so kar trije kralji, sneg…dež in mraz.

» Čuj ti, ne grem se več,
imam poln 'kufer' vsega,
nekam vstran bom šel, pa ne zaradi tebe,
saj bolj kot sebe imam tebe rad, še kar naprej, morda še preveč;
res da prav srčno rad sem te imel takrat, ko si bila, saj veš
kot iz one zgodbe, ko je Bog delal zemljo:
najprej jo je zasadil z lepimi dolinami,
čistimi vodami…lepimi hribi,
brez trnovja gozdovi…bodic vrtnice;

Veš iščem te
v življenju tem
prisluhni nočni pesmi
ki tiho šumi.
~
Ti ne veš
da prenašam težki kamen
pritiska mi
ravno na srce
kot slepec
pomikam se v življenje
povsod sledovi
bolečin so še
a želela bi
varnosti objem
kjer morje ljubezni
je v njem.

Z nebeško lepoto
ljubezen cveti
v beli vrtnici
kjer opojna lepota
duše dehti
kot angelska krila
nje so lističi
z nežnim vonjem
nas obdari
z nedolžnostjo
beline cveti.

V peščenem viharju
proti dolini želja
potuje
moja duša
vznemirjena
zasanjanih misli
proti obali
posuti z zvezdami.

Želim si...

Puslši ti, nječm, n grjm se več,
imm že pouhn kufr usega,
nejkm prwoč bm šou, nje zrd tjebe,
sej bel ku sjebe imm tjebe rd, kukr prej, še prjeuč;
rejs sm te jmu rd še bel, ku s bla, sej vejš,
taka ku tist bwot, ku j Buh dejlou zjemlo: .
najprej jo j pusjau z lejpmi dulin'mi,
čistmi wodami, lejpmi brejgi,,
brez fraščje, trnje, z rwžmi;
tistbwot pej se ud nejki prulejče tajfl,
usa zraščen, z rugmi,
nmjče nwtr u wodo kamnje,
iz tistih dulin nrdi klance,
gartrwži trne ntakne,
pej še nejkej b t rd puvejdou,
zdej ku grjm prwoč ud tjebe,
ku n bm več s tabo,
in nje več u tjebi,
ti lhku še eno puvejm:

Ti mi ne verjameš nič.
Solza teče mi po dlani -
beli kakor sneg.

Rdeča kaplja pade v beli sneg
in tam se raztopi.
Tam notri ujeta,
brez upanja
čaka nate.

Da rešil bi jo,
tam daleč pod zemljo,
ko angeli ne vidijo nič več
s slepimi očmi.

Tekala sva po travnikih
do neskončnega neba
in se dotikala oblakov.

In sanjala sem za teboj.
Ko si letel prek širnih morij,
tam le daleč med oblaki,
ki mokri so bili kot dežne kaplje.

In takrat sem zaplesala.

Odeni me v pomlad,
odnesi do nebesnih trat.
Pobarvaj moje nebo,
s svetlo sladko mavrico.
Moj nasmeh odkrivaj,
visoko me zazibaj..
nosi polna cvetja rok,
varuj, kot da sem tvoj otrok.
Poj mi pesmi ptic sveta,
naj bom s teboj povsod doma.
Tako vsak dan za dnem,
bodi spev moj, refren.

Misli moje duše,
Skrivene od očiju drugih,
U čarobnom plavetnilu svom,
Grle se, šapuću i maze.

Poletjela bi kadkad duša,
Kada imala bi krila,
Al u dubini tijela svoga,
ona svoje snove sniva.

I čeka tako uspavana,
da probudi je kucaj srca,
ko pahulje sniježne male,
da zaplešu valcer svoj.

Nežno in previdno se dotikam čudovite rože,
Je tako sijoča in prekrasna,
da srce ne more
in ne more verjeti, da res obstaja…
Tako dolgo sem jo iskala in čakala…
zdaj si ne upam,
ne upam v roke prejeti, kaj, če jo ranim …
Tako bi rada jo stisnila k sebi,
da bi za vedno bila ob meni…
Rožico prekrasno, sanjavo občudujem,
njen nežen vonj vdihujem, jo Ljubim,
ob njej sem srečna, brez nje žalujem…
ah, rožica sladka živim le v Tebi… So******

Čutim te, ljubavi moja!
Čutim te, prijatelj moj!

Čutim, čutim brez vsakega dvoma!
Kako je to mogoče, ali je tudi to delo Duha?

Vedno sem se imel za čutnega, mesenega.
Zakaj torej podlegam množici, zakaj hočem vse meseno?

Zakaj razumem Nazarečana,
zakaj razumem navadnega klošarja?

Cenzura, to naša je kultura.
Cenzura, to naš je največji tabu.

Kdaj se osvobodimo cenzure?
Ko smo mrtvo pijani, ko se nam fučka za vse?

Bolijo nas ušesa,
peče nas duša!

Poglej, brezbožnik
žali naša čustva!

Čuj ti, nena se grem več,
mam poun kufer vsega ze,
njkam bek bom šou, nej zaradi tjebe,
sa bul ko sjebe, mam tjebe rad, kuj naprej..še prjeveč;
rejs rat sm te meu še bul, ko si bla, sa vejš,
ko z one, ko je Bouk djelau zemlo:
najprej je jo posejau z lejpimi dolinami,
čistimi vouodami..lejpimi brejgi,
bres špičovja…trna rožami;
te pa se od njikot privlejče tefl,
cejli je bil zarašen, meu pa je rouge,
zmječe nat v voudo kameje,
iz tjistih dolin naredi klance,
in pa gartroži napople špičje..trne;