V poltemi
te vidim..čutim
tvoj dah,
ko se
smeješ,
takrat, ko mi
ponujaš
lepe zaobljene
boke svoje,
take prave
in zatrjuješ,
da niso baročni,
da so pravzaprav
dedna posledica…
…od mame narave;
pa saj me ne moti,
meni so všeč
takšni kot so,
od začetka do meč…
…preko beder in več,
vsa si lepa,
še posebej
takrat, ko se smeješ,
z njimi pozibavaš…
…'osmico' delaš;

Vzrok vem,
zakaj mi praviš,
da naj pozabim,
ne skrbim za ljudi
iz svoje preteklosti;
da obstaja razlog,
zakaj ne bodo oni
v moji prihodnosti
in da ni nič brez razloga,
še dodajaš;
da v življenju obstaja
spoznanja točka, vem,
in kdo je in koliko pomemben,
ter kdo je komu ali ni potreben,
ja, vse to vem.

Kristalno se je vsipal…
…zablestel
v zarji sonca,
jutranji sneg,
ves bel
in nedolžen
do takrat, ko je stopila
moja noga vanj..
…v breg,
se pod njo vdal,
in snežno hladno zaplesal.

Prsti leve roke
so narahlo…
….iz strasti,
potrebe,
objemali njen vitek vrat,
po vsej z občutkom napeti…žametni dolžini;
desni, z glasbo čustev zaneseni,
so v bližini njene temne špranjice…
….tik nad njo…
….iz globine kitare,
izvabljali ječanja strast,
božajoče stokanje
v koncertu izlitih zmešnjav,
prebiranje strun je bilo naravnost
božansko...
bravo maestro!

Besede ljubezni so čudežne barve.

Modre in bele, roza in lila.

Vse kar v sebi mavrica skriva.

Ko mraz nas napade, hitijo s toploto.

Obrišejo solze z iskreno dobroto.

Pesem ljubezni pozna prav vsak,

vdihujmo ljubezni besede v zrak.

Kot pozibavanje na barki,
Vse se je podiralo, rušilo,
Ljudem je bila pretrgana nit življenja.
Nekaterim je bilo dano, darovano.
Nekaterim le muke pred smrtjo.
Umirali so otroci, mladi, nedolžni .
Nihče ne bo vedel koliko, zakaj.
Na tisoče odpritih oči več ni videlo.
Utihnile so besede, zamrle ustnice,
v mukah je prenehalo bitje srca.

Morda bom poklicni vojak.
Bom strah in trepet sovražnika.
Nasprotnik se me bo bal.
Toda komu bom služil ?
Zakaj bi ubijal, ustrahoval ?
V imenu koga, za koga, zakaj ?
Moje sanje bi bile krvave,
trupla bi me preganjala v snu,
postal bi krvnik, plačanec,
za seboj bi puščal krvavo sled.

Da si bila na razprodaji
med večglavo množico,
si rekla,
ko sem te vprašal,
kako si
in če me pogrešaš;
pred očmi se mi je stemnilo,
prvi trenutek
nisi bila razumljena,
da vse svoje prodajaš,
mi je udarilo v čustva,
mi ohromelo razum,
in da sta bili ti in tvoja
nebeška tišina
na totalni razprodaji.

Kot da bi jokala,
se topi, od nje kaplja...
Iz pod strehe je oživela,
vedno krajša je, nemočna,
spreminja se v nič,
tako kot je nastala,
jo je ustvarila narava,
zima, letni čas,
zdaj pa ji jemlje moč,
spreminja v nič.

Če snežinke bi spregovorile,
kje lebdele so, se spremenile,
postale bele, delček zime,
ko obiščejo nas,so razveselile..

Povedala bi kako so nastale,
oblik prelepih, željene sanje,
kot zvezdice vabljive, vznemirljive,
moč narave, hladne in minljive.

Mi prijatelj je potožil,
očala spet nekje založil,
morda jih pozabljiv zgubil,
le da spet bi jih nazaj dobil.

Kar kup težav sedaj ima,
časopisov brati se ne da,
filmi, podnapisov kot da jih ni,
že jezikov tujih se uči.

Ni vse ljubezen,
kar je izrečeno,
kar čutimo,
in ni vse bolezen,
kar nas boli
v srcu….duši;
lahko je samo
namig življenjske
lepote,
hkrati bojazen,
da si odrekamo
ljubezen
nam ponujeno….

Pozabila sem, kdo sem.
Kako sem lahko pozabila najlepši del mojega obstoja?
Kako je možno, da pozabiš nase,
na najlepši sij morja,
na krilata peresa Angelov?
Kako lahko pozabiš, da je trenutek obstoja v tebi?
Tisto, kar brsti in raste?
Kot petelini ob vznožju jutranjega neba, ko zapojejo pesem in prebudijo stvarstvo …
Brsti in raste…

Dotik,
in nasmeh,
nežnih ustnic šepet.

Noč,
in strasti,
dvoje src vzplamti.

Žar,
v temi,
hrepenenja budi..

Tebi pesmi, ki sem te nosila..
da bi te izlila..
Tebi z rožnatimi oblaki,
in sončnimi sprehodi po jutranji trati..
Tebi pišem, vrni se nazaj..
žalostna, ker sem te izgubila.
Priklicati več Te ne znam..

Nosila zgodbe si ljudi,
in sivih daljav..
zadušenih luči
in srčnih planjav.
Po modrih korakih
plavih cvetic
iskala si zelenih gredic..

Samo zate sem naredil
snežaka..sneženo
kepo,
jo samo zase
v luno zalučal,
bila je v sosedovem oknu;
zate bi še z neba
sklatil zvezde
takrat, če bi želela,
in jih ponovno vrnil,
ne samo zase,
za oba bi
to naredil,
verjemi!

Radi bi se kar se da
prilegali šablonam,
ki jih narekuje (malikuje!)
naš moderni svet.
Radi se odevamo
v tovrstne uniforme.
Presneto malo nam je mar,
če smo zato kdaj utesnjeni.
Sami sebe se zbojimo,
ko ugotovimo,
da se od večine
razlikujemo.
Vsakovrstnih
navodil za uporabo
vajeni
le redkokdaj se vprašamo,
ali moremo slediti
navodilom - vzgibom,
ki zapisani globoko so v nas

(če jih sploh utegnemo prebrati!).

Danijela Premzl

Spočela jo je moja duša
v skrivnostnih trenutkih
blaženosti in pobitosti.
Pisati jo začelo moje je srce,
čim se je začelo zavedati sebe.
Prepevati so jo začele moje ustnice,
ko so izvedele,
kako lahko glas ujameš
v melodijo.
Tako iz dneva v dan
čedalje bolj postajam PESEM.
In nekoč, čez mnogo let,
ko telo bo moje preminilo,
še vedno bodo moje pesmi
kakor danes žive,
pa če kdo jih bo poznal
ali pa ne.

Danijela Premzl

Kaj v oči zakričal bi mi?
Kaj rekel bi?
Morda, da me ljubiš,
morda, da ne veš.

Kaj rad sporočil bi mi?
A sam sebe ceniš ne dovolj,
da izdal bi mi ljubezni prave
iz dna srca ljubezenskega vodnjaka.

Tolikokrat sem želel,
da bi ti dal na znanje,
kako si mi všeč,
toda samo močno želel,
vendar več
kot to, tega nisem nikoli dosegel,
morda sem želel premočno….preveč;

hotel sem ti še reči,
ti prišepniti,
toda samo prišepniti,
koliko mi pomeniš
in da morda ne veš,
da mi je brez tebe
kot brezdomcu
vse na koncu,
kot izgubljenemu
v vesolju;

V snežno brozgo
stopa
brezvoljna noga,
ji druga
sledi
brezkompromisno,
v zimske misli
iščeta poti
na neočiščenem
pločniku
polnem sebi
všečnih ljudi,
prav tako brezvoljni…

Mnogo je vezi med nama,
ki se kot nevidne mreže
nastavljajo povsod okoli,
da ujamejo sledno najino,
še tako majčkeno, željo;
jo z vetrom prečesano…
….sončnim vetrom obsijano…
…ljubeznijo naju obogateno
v srca goreča..najina vtkejo;
vendar mnogo premnogo je laži,
hladnih vetrov…
…temnih oblakov,
ki jih trgajo..se trudijo
jih ugonobiti…izničiti.

Počasi gladiš
robove zmečkanih trav.
Bučiš v drobovju.