Z mislijo na njo
v noč odhajam,
da jo prebolim,
kjer jok slišim
ciganskih strun,
kitar…starih violin,
tja z nočjo pojdem;
med sinove teme…
…otroke hladnih noči
grem…med kralje ulice,
med nočne ptice;
vriskal in rajal bom…
….kolo plesal…….igral,
strasti pod zvezdnim nebom
užil,
spomin nanjo utapljal.

Ljudje smo za življenje.
Spremlja nas veselje,
pa žalost in trpljenje.
Ljudje smo za ljudi,
in da nas včasih ni.

Srečni, ko se kdaj kdo rodi,
pretreseni, ko človek človeka umori.

Ljudje smo, kot množica poti.
Vsak drugačen, prave ni.
Vsak je zase svet in Svet.
Vsak po svoje lep.
Vsak ima svoj greh in strah,
vsak je zase svoj junak.

In vendar sami smo le polovica,
dokler ne najde nas Ljubezen, golobica.

S poljubi bi ti dotikal
svileno kožo,
poljubljal vročo
medeno sladke…
…rdeče ustnice,
trebušček bi ti božal;

med rjuhami s teboj bi bil
takrat, ko se prebujaš ob zarji
jutranji, sama v postelji….
….svoji podstrešni sobici.

Jutarnje me sunce obasjava
zrakama svojim,
miluje, mami, obećava i ljubi...
A ja osijećam, da je tamo negdje,
negdije daleko, pod ovim
obasijanim Nebeskim svodom,
jedna mala nježna duša,
koja me neumorno čeka i traži...
Ti poput male kišne kapljice,
blistaš negdje, na listiću nekom,
osluškuješ šapat njegove duše
i brojiš prolaznike što prolaze stazicom
tom...

Ko bi govoril človeške in angelske jezike,
ljubezni pa bi ne imel,
sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti
in imel vse spoznanje
in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal,
ljubezni pa bi ne imel,
nisem nič.
In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne,
in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,
ljubezni pa bi ne imel,
mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpežljiva,
dobrotljiva je ljubezen,
ni nevoščljiva,
ljubezen se ne ponaša,
se ne napihuje,
ni brezobzirna,
ne išče svojega,
ne da se razdražiti,
ne misli hudega.

Takšna s plamenom,
gorečo, sijočo, po majlu,
takšno so mi poslali,
me ob tekstu z njo spoznali.

V spomin na umrle,
ko voznikov pijan je um,
imel moči, meglen razum,
si v pijači za volanom iskal pogum.

Njen hladen nasmeh,
nas je razveselil, prevzel.
ko nam severni veter gladi lica,
moč kuje, mu kljubuje samotna ptica,
že sprašuje, če morda kdo jadikuje.

Severni piš, leden obliž,
nas je predramil. prebudil iz sna
Snežinke poplesale so, nas razveselile,
naravo s sneženo belino pokrile,
ji odejo zimsko poklonile.

Imel jo je v rokah,
jo gledal, občudoval,
obujal z njo spomine...
kod da pričakuje, da bi oživela,
da spet občuti njen dih,
ji prisluhne, sliši njen glas,
občuti njen dotik rokna licih.

A usoda je hotela, mu jo vzela,
mu jo iztrgala iz rok.
Zdaj spi tam večni sen,
le rože, ugasla sveča,
snežinke, ki so prekrile,
pobelile njen grob, spomenik,
krasijo njem poslednji dom.

Se ozrem na okrog, nase, na soljudi,
vsak po svoje živi in po cesti hiti.
Se ustavim in pomislim nate
Kje si zdaj?
Kako si kaj Dragi moj?

Vsakodnevna vprašanja?
So, ja.
Postali so etiketa,
sočutnosti papirnata meja?
Odgovor :
»v redu« kot zdolgočasena reklama?

Dragi moj plastični Calimero!
Si še eden od spominov z roba večnosti!

Ne spomnim se točno, kako si preminil.
Ne spomnim se, če si morda končal v
kanti za smeti...

Spomnim se samo, da sem te
si močno želel in da si mi
veliko pomenil, ko sem te imel.

Rad bi ti podaril,
s travnika
cvetje,
vso dišečo…
…lepo,
kot si
ti,
za tvoj rojstni dan
bi ti poklonil,
vanj vso ljubezen vtkal,
ga s nežno
mislijo nate
prepojil….samo zate,
verjemi draga,
čeprav je zunaj zima,
sem ga samo zate iskal
zato,
da bi vanj ljubezen vlil.

Tiho stojijo,
nemo kričijo,
se več ne krepijo..
v temi mižijo,
kakor da se bojijo,
težko zaspijo.
Kaj si želijo?
Le po čem hrepenijo?
tam so, živijo...
me šepetaje budijo.
Oh, ja!
Moje breze, ječijo.

Ne glej me,
jočem.
Ne sprašuj me,
ti, veš kaj hočem!

Neznosno lahkost sveta,
ostrino lahnega morja.
Otopelost srca.
Sol solza.

Počivajo v zimskem snu,
gozdovi, pšenična polja,
le Mura teče svojo pot,
skozi zimski dan v hladno noč.

Griči tam prekriti so z belino,
zvonik ponosno zre v dolino
kjer ptice igraje preletevajo nebo,
ko gledam jih mi je lepo, toplo.

Postal bom branjevec,
prodajal na tržnici.
Prodajal bom,
Moderno je bio..
Prodajal bom sir,
pardon, sirove luknje.

Lično vabljive zavite,
omame polno, zapeljive.
Skrivnostna poslastica,
za petičneže, rastlinojede,
vsega prenajedenih,
škodovalo jim ne bo.

V pričakovanju,
kdaj bom spet na morju
ležal v senci
na plaži,
vendar ne v Morju
pri Framu,
na našem Jadranu,
da ne bo pomote,
gledam datum na koledarju,
iščem drobtinice
preživetih spominov,
reklame posezonskih popustov.

Sredi snežne,
bele poljane,
težke megle…
…strupenega mraza,
čepi ptič premražen…
…črni vran,
ne čuti več hladu,
mu ogenj ugaša
v temnem očesu.

Skozi nosne poti
sem te posesal,
na dan tisti,
med računalniki…
…med štirimi stenami;
na vsa usta,
in z vso
močjo,
počasi s 'guštom'
sem te vase vlekel,
z očmi lačnimi jedel,
verjemi, takrat v pisarni bi te 'zagvišno' snedel.

Če kdaj odšel boš, vrat za sabo ne zakleni,
odprta pusti, da lahko se zopet vrneš k meni!
Če kdaj odšel boš stran, mosta čez reko ne poruši,
da tvoja misel pripotuje od daleč, k moji duši!
Če kdaj odšel boš, mojo misel nate s sabo vzemi,
z mojo ljubeznijo v hladnih se nočeh odeni!
Z mojim dotikom vsako uro čas poženi,
s spominom name čas do tja, kjer ni ovir, preženi!

Če bi imela Čas, moj dragi,
le zate bi sreče čas vrnila.
Z obraza bi ti gubice in solze sled izmila,
uro nastavila na čas, kjer samo zate ne bi bila.

Če bi imela Moč, moj dragi,
zate bi vse mostove še enkrat zgradila.
Zate bi vsako jutro znova pesem mrtvih ptic vrnila.
Skale in kamenje na poti bi zate pretopila.

Čakala sem vso noč, da prideš.
Tesno k sebi me priviješ,
v temi mojo dlan poiščeš,
dih moj globoko vase vpiješ.

Luna, zvezde so sijale,
noč do jutra pripeljale ...
TI, kot prva zarja vzideš.
Čakala sem vso noč …, da prideš!

Oranžna, rdeča..
Taka, nežna, rumeneča..
polna Sonca na pomlad..
vroča, kakor sveča..
bledo zeleneča,
taka.. mavrično kipeča..
nenavadno dišeča,
vsak ima jo rad.
Sveža, hrepeneča..
v pesmi je doneča,
prav lepo zveneča..
in opoteča, ko se ji zazdi!
Takrat rečeš, da je ni!

Takrat, ko si bila še ti deklič,
z dolgo, po hrbtu spleteno, kitko
in vedno solznimi
očmi,
sem bil jaz fantič
s štrlečimi ušesi
in z, od pipcev…frač,
raztrganimi žepi,
iz tvoje ulice,
kratkohlač
lastnik iz nosa svečk.