...črtica za črtico počnem,
ujet v kletko sanj,
a ljubiti te ne smem.

Dih tvoj med mislimi nespečimi,
vedro plapola,
oster je pogled,ki me izda.
Da ljubil bi ljubeče,
njeno zdaj telo drhteče.
Težke solze,v veselje bi obračal,
le za svojo rožo,
vedno s srcem plačal.

Všeč si mi tak, poln napak. Ob tebi dan dnevu ni enak.

Nisi le moški v množici ljudi. Zame si svetilnik, ki v temi zažari, ko razum v megli se izgubi.

Nemo ti sledim in najinega snidenja se veselim. Žal snideju ločitev sledi.

Ta ločitev vsakič kot prvič zaboli. Zla misel se skozi glavo zapodi, v srcu črno piko pusti.

Pik vedno več je, srce le še mišica je. Vase kri spusti, ljudi pred vrati pusti.

Poslušal sem jih ob kavi...
Vsi so bili kot politiki,
modrovali kaj bi bilo bolje,
česa ne bi smelo biti,
odstavljali bi vse,
od ministrov do direktorjev.

Je kaj novega okoli psov...
koliko velja beseda inšpektorjev,
zakaj jih niso pobili takoj,
o prijateljevanju, zvezah,
odločitvah, napačnih potezah,
da se v človeka vseli nemir, prezir.

Dedek moj, Franc,
pri svojih šestdesetih
je ljubil Marijo,
in jaz, tudi Franc,
pri svojih petnajstih,
sem ljubil Milko,
a obe sta imeli napako:
dedijeva je bila na oltarju,
in moja v samostanu,
zato sva si raje izbrala Boga,
čeprav je na oltarju,
je pa tudi doma,
kljub temu na Marijo…Milko,
nisva pozabila.

Sam z meglo
in z vetrom, sem objemal
spomin na naju,
v pomladnem resju,
nad našo vasjo;

me božal je gozda šepet,
vrba z dolgimi
lasmi vigredi,
popeljala me v sanj pomladni.

Z dlani je prerokovala, ciganka…
…stara gospa,
gledala v črte življenjske,
v oči….dušo-srce,
in rekla: »Ni prava tista, ki tebe hoče,
tista je, ki jo naplavi v tvoje življenje,
a ne ovijaj je v čisto zlato,
ne v močvirja blato,
v kletko življenja je ne trpaj,
v njo zapiraj,
ljubi jo,
vendar ji pusti, da odide,
prav tako«.

kje si prjatu, kako si kva delaš,
sm slišu da pr bratu računalnike štelaš,
neki cajta debatiraš,
okrog se oziraš,
pa se spovneš na trenutek,
k se na frenda zadiraš.

zakva masš prjatla če cent ga ne poznaš,
se obrne okol pa mu nož v hrbet daš,
okej sej ne rečm res niso vsi enaki,
ampak tisti k to delajo,
so pa bedaki in manijaki,
k misljo da so junaki.

Podaril bi ti gradove,
ki sem jih iz peska zate….
….za naju gradil
takrat na morski obali,
da bi te zaščitil….
…ohranil spomine in sledi;

Dal bi ti vse,
le zvezd ti ne morem,
v njih je najin del neumrljive pravljice,
k njim se zatekam,
saj one ne lažejo,
one samo neskončno svetijo.

Morda poljubil, bi jo objel,
objel, vse najlepše zaželel,
poklonil rožo rdečo ji dehtečo,
dišečo, zaželel v ljubezni srečo.

A ljubezen ni le sreča, želje,
pot v neznano skoz ovire pelje,
kjer ne vlada le ljubezni čar,
za vedno dana,v večen dar.

Ljubezni barka plava kot na morju,
v valovih nežnih, spet strašljivih,
kjer zvestobe žarek če dovolj močan,
svetel svetil bo v noč, v dan.

Se toplo sonce na obzorju prebudilo,
da mraz prežene, dolgo hladno zimo,
prisluhnem petju ptic, povsod žgolijo,
Gregorijevo, spet Valentinovo slavijo,
morda se ženijo, le kam lete, hitijo...

Je čas ko samček poje, samico osvaja,
še malo sramežljiv, mu sonček ponagaja,
ljubezni čas, že išče gnezdu mesto,
zdaj ko našel svojo je nevesto,
žgoli da dvoril ji bo zvesto.

Budi se još jedan beznačajan dan,
sumoran, bez sunca bez nade,
i opet onaj isti miris,
miris bolesti, miris nemoći.

Sobe pune jada i smrada,
žute, bezosjećajne.
Ah Bože!
Ovdije nema nade,
nema ničega.

Zakaj imam občutek, da je mrak,
ko pa sonce sije?
Želim si, da bi zame našel
majhno školjko ali kamen s plaže.
Potem bi vedela, da sem bila tam.

Kar je bilo
tvojega takrat, sem vtisnil
v srce……dušo
in vse, kar si mi podarila
tistikrat, me nate spominja;

a porumenela je slika tvoja
in tvoj obraz se počasi v megli…
…v duši izgublja,
le vonj po tebi,
ta bo zavedno z mano ostal.

Življenje je dolgo, tako dolgo.
Če ne bi bilo koledarja,
ljudje ne bi mislili na štetje dni,
pozabili bi leta
in ne bi vedeli za svojo starost.
Na prehojenih poteh
bi našli samo še mejnike spomina.

Mnogo sprejme spomin
z natančnostjo kamere:
obraz nekega človeka,
obris pokrajine,
vonj cvetice,
okus jedi.
To ostane neizbrisno,
posebno, če je bilo s tem
povezano neko doživetje,
ki te je dvignilo
iz sivine enoličnosti,
kakršno tke vsakdanjost,
s katero smo obdani.

Vedno, ko je zunaj zima,
se grem pogret tja
kjer je toplo...
...gorko,
a ne na morje
v južne kraje,
do Kopra, Izole, Pirana,
na toplo krušno peč,
moje stare mame
grem leč
in skozi okno
gledal zasneženo dolino
na južni strani Alp…
Pohorje...mojo očetnjavo.

Krikov njenih ne slišijo
tisti, ki bi morali,
vero v življenje…
…toploto sonca ji kradejo
oni, ki njene groze ne vidijo
čeprav niso gluhi…slepi,
so njeni ljudje, čeprav to niso,
so brezsrčni…
….zli demoni.

Majhni deklici
Jagodi

Pricapljal sem do obale, na kraj kjer ni konca,
prazne glave, iluzija, obljubljena dežela.
Nebeška idila krvavo zlato rdeča tli, morje valovi.

Črno sivi , mrtvo morje, zlato mrtvilo na horizontu, samota prepeva, nekoč bele ladje,
bele labode.
Ni da ga ni praznina doni, enigma prepeva ali se mi samo zdi.

Vetra, da meče mi pesek v obraze,
da stran se obračam ga ni, halucinacija me lovi in naga ženska podoba na pramcu moje ladje lebdi. Prekleti lažljivi snovi, java ali resnica v meni gori.

Želja moja
nežna kot metulja krila
v naročje svojih misli
sem te danes znova položila
želja moja tiha
želja moja mila
tako polna vznemirljivih si občutkov
pa vendar skrita harmonija
v kraljestvo srca
v kelih duše si se skrila
šepetanje tišine preglasila
ko po mojih neuhojenih poteh
hrepenenja si hodila
kam tvoja cesta pelje
v občutku lebdenja
čutnosti hotenja
mavrične barve hrepenenja
ne le droben žarek
kot ogenj si
ki nadvse plameni
s čustvi prepojena
želja moja skrita
v sanjah zbujena
z nežnostjo
v naročje misli položena
samo čas bi rada ti podarila
da se še sanje krhke ne zdrobe
da ne ostane jutri samo sled
želje neizpolnjene.

Da me imaš za
‘frika’....norega
na ljubezen, sanje,
na pustolovščino,
ki ji pravim noro,
lepo življenje,
ti ne zamerim,
le vedeti hočem,
ali res ne znaš videti
lepoto ljubezni,
stopiti
na jezera breg
in zavpiti v goro...
...sneg,
v sonce za oblaki
»Življenje je lepo, je noro!«

Lunici

Takrat, ko sem že mislil,
da je srčna rana,
ki si mi jo prizadejala,
ko si odšla,
preteklost nekega časa
in da je vse že zgodovina,
v kateri sem padal
se vzpenjal
umiral,
se ponovno rodil;

Z vrnitvijo si jo ponovno odprla,
me obdala z nečem, kar je močnejše
od tebe in mene,
od naju obeh…v kar sva nekoč oba verjela.

V naročju Tvojem sem bila to noč
v naročju Tvojem ...
Pozdravila sva zvezdnato nebo nad nama
... in sonce v dušah

V naročju Tvojem sem bila to noč
in govorila sva o vsem
kar bilo je skrito v srcih
kar želelo je svetlobo
kar v niju je želelo zanetiti Luč ...

Zdaj v srcu tvojem nova pesem bo živela.

Bo nežna, mehka, božajoča,

kot spomladanski zvonček,

kot sončni žarek jutra

Ti dušo bo ogrela.

Ti, duša Sonca,

Sonce

.

Veš sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje,
ko luna, zvezde v noč krase nebo,
kod tvoje poti takrat teko...

So morda kje griči, polja, morja,
cvetlic prelepih, sončna obzorja,
kjer solzna lica so otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih vselej posuši.