Veš, obljubil si mi.
Pričakujem preveč, nemogoče ?
Skoraj vsi jih že imajo.
Takšne kratkodlake, čistokrvne.
Verjamem, da boš držal besedo.

Bom držal besedo,
Toda obljubi mi še ti,
čeprav se čudno sliši, zdi,
da ga boš včasih nahranila, čistila,
hodila z njim na sprehode.

Sanjariš, pokopalo te bo.
Ko se zbudiš,
boš že med angeljčki,
tam boš sanjal še in še...

Pa saj tudi on sanjari,
me vidi med angeljčki.
Kako ve, mu ta ideja,
sanjari tudi on, vem.

In če nekateri sanjarijo,
sanjajo o plačah, toplem obroku,
drugi o novem avtomobilu.
nekateri tudi o kreditih...

Hodil sem po nebesih, prostranih nebesih!
Videl sem Jezusa, Marijo, angele.
Videl sem svetnike, blažene.
Videl sem svojega očeta.

Toda, gledanje se je umaknilo čutenju.
Čutil sem bližino, ljubezen, dobroto.
Čutil sem dobrohotnost, zvestobo, zaupanje.
Čutil sem samo to, kar je pomembno.

Oblile so me solze sreče, ginjenosti.
Ni mi bilo mar, če je v nebesih tudi kakšen moj bivši sovražnik.
Ni mi bilo mar, če nisem na zamlji vsem povrnil zob za zob.
Ni mi bilo mar, da je bilo moje zemeljsko življenje ena sama nesreča in bridkost.

Kdo si ti, ki jo ljubim?
Povej mi, kdo si;

morda obstaja nekaj, kar vem,
ko s tabo sem,
in da pozabim, ko sem stran,
ljubezen moja, povej mi;

vedno na drevo pomislim,
kako raste okoli svojih ran
in če se veja odlomi, ne odneha,
ampak še kar naprej proti svetlobi sega.

Ko se pojavi apoteoza,
se umaknem v moj Avalon.
Okrog plast debelega ledu,
nihče nima vstopa.

Sem se umaknem ,
ko mi zmanjka moči.

Sredi dneva pride do pomračitve,
do noči.
Vsoda nima vhoda,
nima passworda do mojega ega.

Že dolgo ni glasu od tebe,
kako si kaj, sprašujem se
zaskrbljen v svoji duši,
morda si bolna, da te ni;

srečujem tvoje znance,
ki hitijo nemi v vse smeri,
v očeh njih vidim sence,
le tvoje podobe v njih ni;

Spomin nate
me veže
na čas
brezbrižni,
toplih tvojih dlani,
nežnega božanja po laseh;

podoba tvoja vedno v meni globoka,
neizbrisna… nepozabljena, usidrana je vame,
vero…moč za naprej mi daje;

Šopek rož iz
srčnega vrta….gredic,
iz srca v meni, rdeč nagelj
tebi podarjam, za tvoj
praznik mama,
dam ti pomladnih cvetlic;

ljubezni polne razumevanja…
…spominu nate mama, se priklanjam,
umirajoč v želji, da te srečam še kdaj….vidim,
je moja molitev, ne obljuba.

Prepogibam nemogoče
Ti si tu
Visoko dvigam pogled
ko se nevidna in nežna sled Tvoje roke spusti tja na oči
...za trenutek se jih dotakne
in odpre
Ti si tu
Vse kar se rodi
je majhno in čisto ...

Nekateri ljudje so kar tako,
malo važni, afnavi pa so...
v uradih kjer pohlevno čakamo,
premetavajo papirje, pomembne,
izkazujejo birokratsko pomembnost.

Pomembneži pa so nepogrešljivi,
tako blagjničarka v trgovini,
ko nehote blokira kakšno stvar dvakrat,
sam pa le kadar pozabljam sadje stehtati,
ja takrat sem sam tudi pomemben.

Vaš dan je tu, 8. marec,
Tako kot v preteklosti in v prihodnje...
Vaši otroci, možje, fantje,
tisti ki vas imajo radi,
vam želijo vse lepo, dobro.

Vam drage matere,
ki ste pozabljale na bolečine,
se razdajale, rojevale, trpele,
darovale zadnji grižlaj svojim otrokom,
vam poklanjam najlepši cvet iz srca.

Za soncem, cvet potuje njen,
za obličjem zre, njegovim.
Brezupno pleše v sen,
so korenine ji okovi.
Njen rumeni cvet,
je prava umetnija.
Kot majhen svet,
ki se krog osi ovija.

Zaljubljena v sonca si toplino,
nesrečna v rumeno si odela se črnino..
So solze tvoje olje,..
poleti te je polno polje..
Le kod, skrila si moči,
ki nedosegljivo si želiš?
Od kod ti toliko luči?
Skrivnost življenja vase skrila si,..

Ljubezen je kot sončni žarek,
leti na krilih metulja,
čarobnih mavričnih barv,
ob nežnih zvokih harfe,
prevzame, objame dan,
popelje v čarobno noč.

Zvezdna noč, mesečina,
vonj pomladi, majske noči,
vse postane resnično, oživi.
S seboj nosi sporočilo,
skrite srčne želje, ljubezen.
Plamen strasti jo prevzame.

Sat otkuca dva poponoći... a još nemam sna...
Neobična misao pojavi se odjednom...
I zapitah sebe... da li smijem to...
SMS bi poslala Anđelu Čuvaru svom...

Pitanja je puno kao i želja...
Odakle da krenem... pitam se sada...
Slovo za slovom pišu se riječi...
Ekran se sijaji poruke se nižu...

Morda bom nekoč spoznala bistvo
očem skrito ...
morda se vrne vid
ali se morda odprejo vrata duše na stežaj
ker ne bo strah vladar ...

Za vse je pravi čas
in misel prava toliko je svetla
da se Te dotakne
da Te posluša in sliši
da Ti verjame in sledi na konec sveta in še dlje
da se pusti učiti
LJUBITI ...
LJUBITI ...

metulj

Kristali solz,
na karatnih so očeh,
sprevržen jok,
je zdaj v zlati smeh,
in pijem čustva,
da potešim svoj greh.

Naj smejim se,
vse žive dni,
ljubim jo tako,
kot sama si želi.

Sanjam, sanjam o tebi vse noči,
A ko se mi sanj zbudi,
Najprej pokličem tebe,
Da dam vse iz sebe.
Rada te imam
In zato ti roko podam.
Copati tvoji všeč so mi,
Ampak ne tako kot ti!

DARUJEŠ MI

Plamen da sja u srcu mom
da osjećam toplinu njegove moći
i bezbroj toplih sunčevih zraka,
da uživam milinu njihovog sjaja.

DARUJEŠ MI

Bezbroj zlatnih, svjetlucavih zvijezda,
što noću me miluju, svojim sjajem
i kapi jutarnje rose, što pozdravljaju dan,
da ga uživam u njegovoj radosti.

V tvoj,
zame sanjski svet
se pogrezam,
v moj svet norih sanj,
vanj padam,
od sladke ljubezni omamljen,
nežnih cvetov, nektarja opit;

vstopam v globine sladkih valovanj,
v sanjavi svet modrih oči….oceanov,
novih spoznanj,
v strasti nežnih trenutkov.

Tistih, ki tako radi obrekujejo,
si s tem gradijo svojo prihodnost,
ob tem pomagajo s podlimi lažmi,
pozabljajo na svoje grehe,
ob lažeh svojo neotesanost.

A imajo denar, moč,
lepo urejeni, nasmejani,
polni obljub nam ponujajo raj,
sami pa so že v njem,
obdani s sebi enakimi.

Tam daleč preko morja,
kjer sonce močno pripeka,
ali visoko na Himalaji,
živijo ljudje, nam soljudje.

Ne vedo za računalnike, internet,
nimajo televizij, super trgovin,
niso videli semaforjev,
niti formule ena.

Čisto tiho te kličem
tako močno si te želim
čisto narahlo te rišem
hitro ... hitro ... da te ne zgubim ...

In predajam se skoraj pozabljeni opojnosti tvoji
reka skoz´ nas briše nepotrebne sledi
pogled išče potrditev
najpomembneje je da smo doma ...

...pa pride ponedeljek, poln prelepih presenečenj.
Ples prijazne punce, prebuja pančkanje pomembno.
Pičli prepihec povzroči, postanek prijetne ptice,
plave poglede, poljublja prelepo preskakovanje pšenice.
Prijetne prstke, po prelomnici povlečeš,
pamžasto prikupen pogled ponudiš,
pekoče postave postopoma pogubiš.
Prijateljem potapljajoča, pričaraš poletja, pa
prekriješ ponos pomembnih poti.
In.
Puhasto pero, piše pesem,
poezija preplavlja peščine,
potreba po prijaznem presega prvine.
Ponos postaneš, pa pesnika prevzemeš,
puhce pomembne po poljih poženeš.
Premalo poljubov prislanjaš,
prozorno presrečnega počneš,
parodiji prekrivaš,
pa praviš poljubi, poljubi me...