Ljuba vedno mislim nate
In močno si te želim,
tudi takrat, ko spim,
a mi sanje ne dovolijo tega,
kajti v njih ni prostora
za obe…
….še za eno tebe;

ti ne vstopaš
v sanje, ti v njih domuješ,
si v meni…moji glavi
in kratko malo oživiš
tisti trenutek, ko zaprem oči
si in odideš…ostaneš,
ko se zunaj zdani.

V rokavu imaš
skritega asa s
katerim me
pokončaš in pogubiš,
ker ljubezni med nama
več ni,
a le tvoj skriti as
nas še razreši
zadnjih vezi
ljubezni in trpljenja,
zato pokončaj naju
takoj,
ker ljubezen najina
je propadla,
se izgubila
in več ne živi.

Želja edina,
neizponljiva
in resnična,
da se k meni
vrne ljubezen
edina.

Čakal na bregu
sem zlato ribico,
da bi željo edino
mi izpolnila,
a je ni bilo.

V novo jutro sem vstal,
a me žalost je zajela,
se veriga srca napela
in me stiskala močno,
kajti spomin nate še ostaja,
a verige nesreče počile so
v srcu mojem,
kajti ljubim te iz dneva v dan.

Veriga nesreče,
ovita okoli mojega srca
le za tebe bo ostala
in ljubezen varovala,
saj te ljubim
v noči in vsakem dnevu.

Sem samo naključni popotnik
med živo
in mrtvo naravo,
sem samo neki trenutek;

smrekov gozd sem,
ki raste v globeli
z koreninami
segajočimi v temino brezni ;

vrhovi dreves iščejo sonca žarke,
z vlakni pripetimi na košček neba
in kaplje rose… dežja vpijajo vase,
čakajoč novega norega dneva.

Čisto tiho me oviješ
tiho sprejmeš Vase
in na mojih majhnih prsih ... skozi sinjino
vsak trenutek ... vse trenutke ... mesto Zate
Misli jasne vodiš k meni
blagoslavljaš dušo
Povezuješ me z Življenjem ... skozi korenine
vsak trenutek ... vse trenutke ... Prijatelj neločljivi ...

metulj

Ljubezen igra po strunah srca,
srce je čudež, ki nima meja.

Misli božajo konec vesolja,
zemlja v naročju drži žitna polja.

Krila duha gredo preko meja,
kot ptico te dvignejo daleč od zla.

Prosil sem Boga, naj mi odvzame
ponos. In Bog je rekel: »Ne.«
Dejal je, da ni na njem, da mi ga vzame,
temveč na meni, da se mu odpovem.

Prosil sem Boga, naj ozdravi
mojega pohabljenega otroka,
in Bog je rekel: »Ne.«
Dejal je, da je njegov duh cel,
njegovo telo pa je minljivo.

Zid stare elektrarne
kot, da raste iz kamna,
se času propada upira…
…mu vztrajno kljubuje;

granitna ramena prekriva
mah, šum gorskega potoka
mu poje uspavanke
iz davnih F. provinc...zgodovine;

ga megla in hlad obdajata
z skrivnostno zaveso resnice,
mu dajeta značaj uporništva
in puščata v objemu večne pozabe.

Hlad veje iz mokrih tal
pomladnih in ptica v zraku
v vse večjih modrih krogih
lovi termični val, da jo ponese
na svoji,
zračni blazini;

tja proti toplemu
domu…soncu,
tja kjer domujejo oblaki,
kjer so gore visoke
kjer se vidijo temni gozdovi,
kjer se sliši šumenje reke,
le tja želi si njeno srce.

Najdi pismo,
pismo v steklenici.
Ko hodiš na moje obale.
Najdi pesem,
čustvo v cilnarici.
Ko molče prihajaš ob te skale.

Spusti me iz steklovine,
naj bom tvoja pot bližine.
Reši me oklepa sanj,
jaz resnici segla bi v dlan.

Prihajaj še, preberi moj obraz.
Jaz bom Ti in Ti boš Jaz.

V nedolžni belini,
budi se pomlad
po nemirni gladini
topi sneg se vrh trat.
Na cvetoči cesti,
se greje srce
in nekje nad mesti
v jutru drhte,
kot mala dekleta,
kot dela poeta,
harmonija zapeta,
slikarja paleta,
- rose solze.

Bodi nocoj,
bodi z menoj..
najdi mi cvet,
bodi moj svet.

Bodi nocoj,
bodi ves moj..
najdi moj smeh,
moj mali greh.

Bodi nocoj,
ti, meni poj.
In jaz bom tvoj spev,
ti moj odmev.

» Malena

povej mi, in bom poslušal,
pokaži mi, in bom razumel,
vzemi me, in se bom naučil,
reci draga!

Obljubim, vse bom
storil takrat, ko se vrnem,
le sonca zase in zate, ne bom
ponovno snel«.

Ko bije že zadnja ti ura,
za dobroto naj ne zmanjka ti posluha,
čeprav strahovi zakrivajo ti oči,
krik agonije postaja glasnejši kot ti.

Naj bodo še tako temačni dnevi,
iz samega pekla doživeti,
ljubezen sveti skozi srce,
varuje kotiček kamor tema ne sme.

Iz teme stopi v svetlobo,
bližnjemu podaj roko.

Oče in mama ki ju nismo imeli
sestra in brat
ki z njima nismo resnično živeli
...sin ... hči ki ju neskončno ljubiš
in vzhod in zahod in jug in sever
veter in morski valovi
sonce in daljna obzorja
... neba bleščanje
prijatelj pravi ki te čuti
ki bere z oči ti
Bog edini s komer govoriti
... Ljubezen življenja
... to Si ...

metulj

Zvračanje vrčev prepolnih sebe
zlivanje mlačne postane vode nejevere
prestopanje iz mlakuž
že tako dolgo puščenih na robu spomina
izpod senčnih napuščev praznih iluzij
...na travnike polne toplega sonca
kjer je jasna pot
kjer duša ne rabi ničesar
in je vse darovano Tebi...

metulj

Kot bel oblak,
zaplavala je pesem po nebesnem svodu,
objema v verzih modrega neba sprehodu,
pozdravlja rodna polja, gorske lepotice,
s soncem obsijane griče,
razigrane ptice.

Neba modrino,
so objeli sončni žarki, spev ptic žgolenje,
polepšale vsakdanjik nam življenje
nebesni svod jim kaže pot,
narava prebudila se, v besedah, verzih vseh lepot.

Izklesana lepota v sobanah pozabe,
zakriva obraz, da srce se ne vname,
s šepetom mesečini sanje oživijo,
le izbranim podarja cvet, melodijo.

Prikrade vate se duh iz davnine,
ovije s tančico ljubezni, miline,
dviga v višave, spušča v globine,
topiš v očeh se črne boginje.

Prikloni čas se njeni lepoti,
drsi s koraki z angeli na poti,
počasi vrača se v svoje sobane,
v dihu del nje ti ostane.

V mraku so se prižgale svetilke.
V soju luči prisluhnem v noč,
hrumenju avtomobilov v mestu,
zvokom cerkvenih zvonov na vasi.
Ljudi kot da ni, vsi nekam hitijo.
da jih noč posrka v sebe
in mene z njimi.

Povejo vse, čeprav molčiš.
Na trenutke se zaiskrijo,
lica prevzame nasmeh,
potem pa se spremenijo.

Postanejo vprašujoče,
negotove, kot bi vprašale,
je kaj narobe, čakajo odgovor,
iskrice kot da je ni več...

Toda moja roka v tvojih laseh,
moj dotik, pogled v tvoje oči
kar da so oživeli plamen, iskrico,
ki me spet osvaja s pogledom.

Tako majhen, vendar ni,
le drugi hočejo takšnega,
človečka, ki je pričakoval,
upal v zakone, ki postajajo,
so že postali blede črke.

Ima pravico do dela, plačila,
svetle prihodnosti, življenja,
vse pa se spreminja v moro,
ko roti, joče, želi kar mu pripada,
a njegove solze topijo le kamen.

Čeprav sem v svoji sivi sobi,
vseeno slišim capljajoče korake.
Odhajaš v jesen, v moji glavi se vrtijo črno-beli filmi.
Odhajaš v deževno jesen,
v mojemu skrivališču puščaš sledove zime.

V moji duši joka otrok, glas volka me prešine.
V daljavi spet je vse črno na belem.
Vračajo se leta 1969, to je pred letom za Trst.

Stojim pokončno na robu 47. stopnice,
naprej me vleče težek kot kamen pramen tvojih las.
Pustil sledi v moji je - 30°C ledeni duši,
dokler se svet obrača na mojo dlan.