Sama v puščavi
iščem izhod.
Nobene oaze,
niti privida.

Sem le misel, ki je vzvalovila v dihu vesolja,
zrak, ki polni pljuča,
voda, ki se pretaka po žilah,
ogenj zaneten s poljubi,
tla rodovitna modrosti.

Vse to v vdihu jutranje svežine.

Za sijaj u oku tvom
da ponovo zablista
i toplinu sunca da grije
te još jače...
Molim da samoća ne
prati te više,
sve tvoje nade
da postanu stvarnost...
Život nek te zagrli jako,
zagrli tako, da istisne sve
boli i slabotno srce ojača,
da opet zavoli...
Ruže nek procvijetaju životnim
putem tvojim,
da duša ne osijeti više,
ni tuge ni boli...

Junij prežarja v svojem nežnem zelenju miren pogled
Med oblaki...neugnan veter lovi najpogumnejše ptice...
proste in svobodne...
Vsak gib in premik-popolna harmonija najdene poti v svet
ki se rojeva
ki si želi živeti...
stotič ponovno
z vso dušo...
Danost trenutkov tke tkanino lepšo od sanj.

Žar se spleta
gradi tako počasi
... kot roža v desni roki
ki Ti jo podarjam ...
majhna čisto bela
iz globin neskončnih duše
ki zadrhti ko Te začuti ...
v čisti sreči ...

In ni pomembno ... milni mehurčki ...
karkoli smo v Tvojiih očeh čudovitih Vsemogočnih ...
Kar vemo da Si
obstaja Ljubezen ...
Brez Tebe nas ni
niti Nje ni ... je ni bilo ...

metulj

Odmaknila sem se na rob vesolja.
Hodim kot po rezilu noža.
Na eni strani globok prepad, stik z drugim vesoljem,
na drugi strani,
v središču - pogled na areno človeškega življenja:
bitke - porazi in zmage,
kdo bo koga,
kdo je najboljši,
kdo je najlepši,
kdo je najmočnejši,
kdo je najpametnejši...
Kralji dvigujejo ali spuščajo palce,
kri teče v potokih,
znana zgodba se nadaljuje
kot perpetum mobile -
človeški domišljavosti ne zmanjka goriva.

Že dolgo te iščem.
Že dolgo te želim.
Od otroštva po tebi hrepenim.
Svojo dušo zaradi tega zelo bremenim.

Ko te kličem v svojem
vsakdanjiku na pomoč,
te večinoma ne doživljam
takorekoč.

So, ki ne vedo, zakaj so trni,
odprtine dovajajo bolečine,
vezi izginjajo v ognju,
igra se igra čas.

Pravo sonce je mehur,
znotraj led in črno,
iščeš si mašila svetla,
pozabljene poljane besed.

Nikamor, niti tu,
bedel zibajoč zmaja,
božal rabljev meč,
čakal, dihal igle.

Pozabljena pesem, na vrhu gora
v spominu iskala je košček neba.
Tam kjer je pot njena neustavljiva,
izvir čiste ljubezni - pesem neusahljiva.
Tam v mavrični hiški bedi srčna vila
tke pravljice sreče iz sončne svile,
kjer mali princ je z vrtnico pel,
z pesmijo nežno cvetlico objel.
In pesem je spomnila modrine nebeške,
se spustila na zemljo v podobi človeški.
Vsak človek - je pesem, melodija neba,
naj v nas prebuja ljubezen srca.

Hodil sem po temni dolini
ničevega vsakdanjika.
Zgražal sem se nad seboj
in nad drugimi.

Prejklinjal sem svojega bližnjega
in samega sebe.
Užival sem v svoji meseni pravičnosti
in instantni duhovnosti.

Smejal sem se šepavim
duhovnim učiteljem in gurujem,
ki še za svojo osnovno egzistenco
ne znajo učinkovito govoričiti.

Prej se zahvalim
in Ti zaupam ... Te gledam v oči
sreča tistega dneva se spet prebudi ...
Velika sreča so tako majcene stvari ....
ljubeč pogled sprehod po gozdu
čist ples nebu...iz srca
stisk roke ... nasmeh soncu .... čutenje dežja ....

Tako čutiš da je sončeva pot ta
ki ji slediš ki se predajaš ji ... edina ...
In nikoli nikoli se nezgodi
da pozabiš
Če ni mene ...
Ocean Ljubezni ...
Si Ti ....
Vedno vedno Si ...

metuj

Ti si kao neobičan cvijet
U tebi počiva sav nebeski svijet
Istkan si, od svih duginih boja
Tvoj oblik je nekog neobičnog kroja.

Lepršaš nekom čarobnom ljepotom
A ona iz tvoje unutarnjosti odsijeva
Sve više ličiš na zagonetku tešku
Svakim jutrom u tišini, rađaš se ponovo.

Sem videl sliko s Sončnim - tvojim likom...

Tako sem stal na robu - čisto sam
in dihu vetra svojo pesem šepetal,

sijoč odsev besed se je poljubljal z vodo,
moje srce kričalo je: Želim si na Svobodo!

Ta krik je treščil v obzorje sreče –
ne morem odkleniti vrata svoje ječe.

Kada noć se spusti
i zavlada tišina...
Mir i spokoj tada
nastupaju na scenu...
Zlatnim se nitima lagano
uvlače u mene...
I brišu sve tragove
od bitaka dana...
A onda duša nađe
najmilije mijesto...
To su grudi tvoje
tam najslađe sniva...

Ljubim te, ljubljena,
ljubim te vso,
tvoje dekliško
krhko telo,
črne lase
in čela okras,
temne oči
in rožni obraz,
ustnice tvoje
in tvoje dlani,
že ob dotiku
me srh spreleti,

Kot mehko železo sem rjo minevanj okusil,
sekajoč grče slabih navad sem krhal ostrino namer
še in še sem rezilo volje brusil.

Zdaj na ognju sprememb segrevam šibke lastnosti,
se v vodi izkušenj kalim,
trden, voljan sem prožno orodje,
neomajen, jeklen v trdoti vrlin,
čeprav se staram, ne rjavim.

Tančico temno predem,
pred mislimi oči zapiram,
ruševine za seboj podiram.

Naj sliši zrak, da te pogrešam,
ko divjam z viharji
in za drobiž pogajam se z brodarji.

Naj živi prvi maj,
praznik dela!
daj ljubi Bog,
da bi narod moj,
kot nekdaj
živel spokojno brez skrbi in to za vekomaj;

da bil bi srečen in ne ubog,
raznih glav-želodcev,
bosih nog,
da ne bi taval po širnem svetu okrog
lačen vsega, in po vrhu še žalosten..
…razočaran nad seboj,
nad njimi, ker jim je takrat verjel,
ko o avantgardi proletariata
in o 'kvazi' enakosti so jih bila
polna usta;

Brezkončnost morja
ki izžareva mir v nenehnem šumenju valov
ki ... če jih poslušaš dobro ... Tvoj -Ljubim te ...- ti govorijo
neskončno moč ... globinno v njem
v sinjih kristalnih odsevih Tebe ...

Ti pa žariš ...

Ni strahu ....
najlepša v mislih ... le svetloba
ko močno močno čutiš
da je prav
da Si
da varen si ko prepustiš dušo Tvoji topli dlani

Ko bom med travami
sam in otožen,
med sozvočju gore in neba,
takrat mi pridi Malena,
pridi takrat, ko se rose
globoke v soncu suše,
in gozd zavalovi od ljubezni;

takrat, ko kukavica vabi na ples
in bukev nadene si svetlo lasuljo,
da v soncu zažari zeleno zares,
takrat Malena vstopi v to naravno lepoto;

Tebe ljubiti je lahko,
vila moja,
ker si tako lepa,
tako krhka, si zame kot rosa
jutranja;

s teboj se ljubiti
močno želim si,
tam sredi gozda,
na sončni trati,
v sobici tvoji
na belih rjuhah…
….v nočeh pomladnih;

In ti hladno prenašaš,
ne sprašuješ,
ko te svinjam,
povsod vate…nate,
odpad…smeti odlagam,
po tebi rijem…nove poti ustvarjam,
ko odpiram ti nove, težko popravljive rane;

iz rek….potokov ti delam odtočne kanale,
za fekalije….industrijske odplake
in ti me živiš s svojimi dobrotami,
nagrajuješ me z bogatimi rudami,
lepotami narave,
jaz ti vračam z gnojem
in ognjem.

Tako je to z angeli,
da veš, Lunica
moja,
angeli so in jih ni
in vedno so z mano, pri meni,
takrat, ko si ti,
ko te ni,
takrat tudi oni odidejo,
se nekam izgubijo;