Kako li je tamo
na onoj strani puta...

Gdije nema granica
gdije nama kajanja...

Kad razum dozvoli
srcu da pobijedi...

Kada mu dozvoli
neka nastavi...

Ko plamenčić maleni
negdije da odluta...

Cvetlice pošiljaš mi
skrbno povezane v šopke
pesmi iz skrivnih kotičkov
postiljaš oblak za oba
me ziblješ na valu morja

morda sem razvajena

ni mi do pravljic in sanj
skrivnostnih nočnih potovanj
vse tvoje dragulje ti vržem nazaj
druga bo srečna
če slikaš ji raj.

Glej le naprej,
uživaj življenje,
pozabi skrbi,
minulo trplenje.

Podarjaj veselje,
prijazno besedo,
v čemernih, nestrpnih,
mapravil boš zmedo.

Izval boš nasmeh,
jim odpiral oči,
najslajša ta pot,
vsaj meni se zdi!

Iskal sem resnico, odkritosrčnost.
Nisem je našel ne v gozdu,
ne na jasi, ne v sadovnjaku.

Nekdo mi je rekel naj še iščem
Morda pri ljudeh, med njimi,
z njimi, v njihovih očeh.

In slišall sem za ljudi, ženske,
ki se prodajajo ker nimajo zaposlitve,
zgolj zaradi preživetja.

Le kdo bi ne želel ga videti, spoznati,
naužit bregov, lepot Ljubljanice se hkrati,
morda celo da vidi Urško v lice,
lepe v pesmi, lepe kakor rajska pticea

A lepot stotero mi pogled le podari,
zmaj speč, palače, grad v soncu ves žari,
le Urška kot da več v Ljubljanici ne biva,
a legenda še živi, morda povodni mož jo skriva.

Nekoč mogočen, zdaj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, pozabil ga ne bom...

So tisti, ki uživajo na njih domačiji,
pokojne prednike so pozabili,
je trava tam še raste do kolen,
kako jim le imeti mirni sen.

Je tam, kjer se poigrava Mura,
njen hiter tok bregove oblikuje,
Prekmurje od vasice jih ločuje,
Kapela ob cesti ponosno se dviguje.

Legenda pravi da je Mura svetnika podarila,
Janez Krstnika lik jim reka naplavila,
lesen kip njihovo kapelo zdaj krasi,
s soncem obsijana ob cesti tam stoji.

Z rokami se k nam sklanja stvarstvo
da nas pritegne...
Skozi katastrofe in nam nerazumljive stvari se bliža
in velikokrat se bojimo
in smrt je tako blizu
in zvezde padajo in se dvgajo v vrrtincih
ki spominjajo na orkane ... Tvoje nore Ljubezni
... ki neustavljivo vre iz Tvojega neskončno čistegga bistva....
Utira pot iz središč
ki se morajo spremeniti
da bi obstajala drrugačna... kot takrat
ko je bila le radost in milost
in je zvok angelskih kril polnil nebo in zemljo...

Večnost...le Ljubezen Tvoja
preproga po kateri stopam
tiho čez to julijsko nebo
ki milosst seva
se predaja išče
kkošček prostega neba
...da zapoje...ne zajoče
da ve kje je doma
...morda pojdem tja...

V vrtincu množice si sam
Posameznik
Individualist
Nesrečnež
Ali
Defetist
Samevaš v gradu
kamnitih sanj
Odpiraš vrata
Le v dan teman
Tvoj glas
Tišina
Tvoj pogled
Hlad
V dlani tvoji
V dlani tvoji
Da, v dlani tvoji
Pa še bije srce
Izpusti ptico
Naj leti.

Nežno bitje v meni spi,
spi in čisto potihem živi.
raste bitje, išče poti,
da spomladi zacveti.

Mirno kakor roža,
spi, je kot gladka koža,
ki jo nežno roka boža.

Naj le spi, naj le klije,
in čez čas kakor Sonce naj posije.
naj le spi, naj le sanja.
nihče naj ne krati bitju spanja.

Na mladih svet stoji...,
po starih pa umira,
po mladih zaživi...,
po starih zasvetli!

To stara je modrost...,
to večna je resnica,
to nas uči ta svet...,
oznanja pepelnica!

Nevoščljivost, ljubosumnost...,
to podira nam ta svet!
V hudobijo in sovraštvo...,
današnji človek je ujet!

V srcih mladih je praznina...,
starim več ni za živet!
Potrpljenje in zvestoba...,
komaj še preživlja kje!

Danes želim se zahvaliti,
se zahvaliti Prijateljem,
ki so ob meni in v veselju in v žalosti.

Hvala vam!

Hvala za to, da ste pripravljeni me poslušati,
Hvala za to, da mi dajete zagon in vero vase.
Da nikoli ne obsojate, da ste dosegljivi
in po noči in po dnevi.

Danes je pri nas razstava
cele zbirke pedenjslik.
Vrata, stene in oprava -
vse je polno pack in pik.

Pedenjped je po kosilu
kar brez platna in palete,
s prstom, zmočenim v črnilu,
upodobil tri portrete:

Pedenjsrajčka, pedenjhlače,
pedenjčevlji na nogah.
Gromozanski kos pogače
neprenehoma v rokah.

Vsi iz sebe so lasje,
ne prenesejo glavnika,
in kazalec nevede
venomer po nosu stika.

Vzpenjal se junak iz teme noči,
v deželo novo uprte imel oči.
A kaj, ko znanja pravega,
prav malo je imel, in tak na mejo,
dežele nove je prišel.

Tu se ustavi, poln pričakovanj,
a beseda resnice pride zdaj na dan.
Bil si junak, in si rad zmagoval,
le zdaj poglej, kaj si, s svojimi
junaštvi prizadejal.
Mehkobo duše si zapustil ti,
ni druge, kod da vrneš se
v temo noči.

Sprehajal tam sem se,
kjer so pšenična polja,
v vetru nežno valovala so kot morja,
ugledal sem, krasi jih makov cvet,
v vetru rdeč prelep, dehteč.

V gozdu sem prisluhnil petju ptic,
potok žuborel je poln svežine,
se naužil sem se opojnosti miline,
ko postal sem, žolna po deblu udarja,
že odhajam iz gozda, priganja večerna zarja.

Človek jo je ujel.
Dal jo je v zlato kletko,
jo začel hraniti, da mu poje,
polepša dom, vsakdan.

Toda ptica je žgolela drugače,
otožno, kot ujetnica,
neprepoznavno,
žalostno.

Spomini so kot žarek upanja,
nekaj kar žene naprej,
iz preteklosti v sedanjost,
v prihodnost.

Nekatere pokriva navidezna plesen,
takšna, ki odbija, jemlje moči,
neprijetni spomini,
odbijajoči.

Sestavljena iz prašnih delcev,
srkam sok iz korenin,
zadrhtim ob vonju gozda,
na prsih pečat tvojih stopinj.

Z navdušenjem usmerjam pogled vate,
ko skušam objeti ljubezen, ki v tebi tli,
seme ob združitvi kaplje vode,
rojeva čudež, del sebe ti podari.

Preganja me ne čas
ne misel na svet, ki drvi
Tu je vse tako počasi
Šepet prinaša mir
in brez ovir kot reka teče v naročje Tvoje
in znotraj...nora vera
da preživim
...da Ti darujem najlepše iz sebe
...ki si Ti...

Umiram od lakote.
Lakote po življenju.

Bil sem živ a nisem živel,
zaradi bratov, ki želijo več.
Ki želimo vse.

Bil živ za brate,
da bi jedel kruh,
in bil za brate.