Oblekla sem najboljše, kar imam,
svoja lica pobarvala v zeleno,
da pomlad začutiš, ki živi,
ki živi v meni vsakodnevno.
Rdeča ti pove, da srečna sem,
in veselje mi vznemirja dušo,
da sprejeti te, kot gosta smem.
Zdaj poznaš me?
Tiho pesem slutiš?

Miha

Vse naokrog, v dnevu, v noči.
Obrazi na steni, odsevi na steklu.
Mi pa hitimo, a trenutek molče
ve, da bo minil,
ve, da bo minil.
Mimo srca, mimo tvojih oči -
življenje in smrt, srce in duša.
Mi pa hitimo, a trenutek kriči:
Veš, da bom minil?
Veš, da bom minil?

Miha

Povej meni, tujec, kaj vidiš na meni?
moj nasmeh? moj pogled? moj obraz?
Sem le dekle na tej življenja sceni,
s šopkom rjavih, skuštranih las.
Hvala tujec, da si me uvidel,
in mladost mojo v večnost ujel.
Te iskrenosti dih nate vedno bo pazil .
Hvala tujec, za srca objem.

Miha

Slikovni vir: eDnevnik, lepoticazbiseri

Sivi oblaki objeli nebo,
sonce se je skrilo,
soncu je hladno.
Bom vsaj del toplote
vrnila nazaj -
Dokler so oblaki
bom grela jaz ta kraj.

Maša

Slikovni vir: eDnevnik, Matic Golob, Jaz sem: Sonce

- Vidiš ptico?
- Ne, ne vidim, saj ne gledam v nebo.
- Ptica ima bela krila.
- V redu, lepo je belo,
- Si želiš kdaj biti ptica
odleteti daleč, tja,
v deželo belokrilih
kjer se poje in igra?

- Hojla stric! Boš slikal naju?
- Tiše ti, seveda bo, podariva mu smehljaja.
- Prav, pa dajva, naj mu bo.
- Rekel mi je, da sva lepa.
- Kaj si misli, da ne vem?
- Rekel še, da rad bi tudi brata, kot si ti imel… da bi ga, kot ti me, branil, ga objel, ko je hudo, podariva mu smehljaja?
- Prav! Pa dajva, naj mu bo!

Slikovni vir: eDnevnik, lepoticazbiseri

Miha

Je mogoče?
Kako siješ, kako žariš.
Koliko lepote se je skrivalo v tebi,
Koliko vročine, strasti, gorečnosti.
Očem skrita živa ljubezen.
Poražena tvojim srcem,
tako nežnim, tako pogumnim.
Obnemim pred čudežem.
S široko odprtimi očmi zrem.
Je mogoče?

Poglej me človek,
vidiš, tu sem.
Sem star in siv,
in razočaran moj pogled.
Vse sanje iz mladosti so bile le dim,
Želim si le blagosti,
zdaj, ko sem na hribu,
kar kmalu preživetih let.

Miha

"V nežnem dihu jutra
žarek sonca
skril pod tančico ljubezni
krhko silhueto -
opojno magijo lepote
trenutek sijaja,
življenja smisel."

Miha

Ko stopam v mehkobo spominov
v srajčki iz čipk, ki sem jih vezla v spanju.
Dotikam se dišečih cvetov, polagam
jih v naročje mimobežnosti in malo po
malo usiham. Ne znam prebuditi tigrastih oči
ki priprte čakajo, da zavohajo plen. Ne diši po krvi,
da bi jo lačni jeziki polizali in se zadovoljno
zleknili v naročje, ki hlepi po besedah brez notnega
črtovja in vleče za rokav sanje, ki sem jih zlagala
kot domine in s tresočimi rokami dodajala nove in nove.

Ta ljubav
tako silna,
tako drhtava,
tako nežna,
tako očajna.
Ta ljubav
lepa kao dan
i ružna kao vreme.
Ta ljubav tako stvarna,
ta ljubav tako divna,
tako srećna,
tako vesela,
i tako jadno
drhteći od straha
ko dete u mraku,
a tako sigurna u sebe.
Ko neki spokojni čovek
u sred noći.
Ta ljubav koja je izazivala
strah kod drugih.
Gonila ih da govore
i primoravala da blede.

Zato, da me slišiš,
so moje besede včasih zbrišejo
kakor sledovi galebov na brežini.

Ogrlica so,
pijan kraguljček za tvoje roke,
sladke kakor grozdje.

In vidim jih daleč, te tvoje besede.
Bolj kakor moje so tvoje.
Vzpenjajo se po moji stari bolečini
kakor bršljan.

Ko je v mestu veselica,
nasmejana so vsa lica.
Godba menja se nenehno:
polka, rokenrol in tehno.

Vse se plete, vse se zvija,
vse bolj raste evforija,
moški, ženske, stari, mladi,
vsi se imajo strašno radi.

Z rokami, ki tiho venijo,
božam tvoje dlani,
z očmi, ki počasi starijo,
varujem tvoje oči.

Odkar so razpali svetovi,
divjak, ki pred grozo bežim,
upehan pritekel sem k tebi
in s tabo strah si delim.

Tisoče spominov si mi dal…
Milijone poljubov in uresničenih sanj…
Toliko sreče in čudežev…

Toliko vsega, da preprosto ne smeš oditi…
Nikdar!
Utopila bi se v spominih in izginila v hrepenenju po tvojih poljubih.

Sušim marjetice, ki mi jih poklanjaš…
Da jih nosim s seboj in mi je toplo pri srcu,
ker vem da me imaš rad.


Sušim marjetice, ki mi jih poklanjaš…
Da mi bodo spomin, če boš kdaj odšel
In jih bom zalivala s solzami v upanju, da ponovno zacvete.

Sanjala sem!
Kako me gleda s tistim pogledom,
Se me dotika s hrepenenjem in nedolžno milino.
Me ljubkuje z najnežnejšo ljubeznijo in varuje v objemu sreče.

Stal si ob meni.
S tistim pogledom, s tisto milino in najnežnejšo ljubeznijo…
Nisem sprejela ponujene sreče, nisem izsanjala sanj.

Odgnala sem te stran in te prizadela…
Ti pa si še zmeraj stal pred menoj,
dokler nisem končno spoznala,
da si ti ljubezen iz sanj.

Koprenasti oblaki se zasidrajo
v opoldansko soparo,
ki neusmiljeno biča tla.
Skozi rokave plašča sonca
se žarki prisesajo na praprot,
kapljice rose se skrijejo
v njeno raskavo kožo.
Gozd leno preteguje svoje ude,
sliši se le šelestenje tišine.

Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten
in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice,
ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v
peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,
ki se radi sladkajo s krvjo, ki si jo plemenitil
in me nisi silil, da bi postala krvodajalka.
Hotel si polnokrvno zase.
Stasito kobilo, ki se pase na travniku tvojega poželenja
in z zapeljivim pogledom zareže vate.

Meglice so položile svoja oblačila na hladno lice praproti.
S počasnimi gibi se je odprla lupina zapredene
ličinke. Dvoje tipalk se je skozi zamreženo okno
dotaknilo kapljice rose, le hip in tresoča kapljica
je zdrsela po listu, se z drobcenimi nožicami
ujela za rob praproti in predramila tišino gozda.
Zgodilo se je žejno sonce. Izsušeno telo je popilo dušo meglic,
drhtečim kapljicam scvrlo telesca. Zadovoljno
se je raztegnilo po jasi in zajelo dišeče vonjave.
Cvetlice so oživele, odprle nedrja
in ponudile sladko sredico rilčkom čebel.
Tišina se je zavlekla v hlad mahu ...

Mednarodni natečaj poezije »Sledi – Tracce« 2010

Zveza slovenskih kulturnih društev (ZSKD) razpisuje Mednarodni natečaj poezije »Sledi – Tracce« 2010, namenjen vrednotenju regionalnih, manjšinskih in večinskih jezikov ter spodbujanju sodelovanja med raznimi regionalnimi skupnostmi. Na natečaju lahko sodelujejo naslednje kategorije avtorjev: I. otroci (od 6. do 10. leta); II. najstniki (od 11. do 19. leta); III. mladi (od 20. do 28. leta); IV. »senior« (nad 28 let). Tema natečaja je prosta.

Besedilo razpisa objavljamo na  www.cnvos.si.

Pišem ti pesmi.
Takšne otroške. Preproste.
Brez zapletenih besed in globljih idej.

Otrok nikdar ne laže.
Tako mil je in iskren.
Otrok ti reče: »Rad te imam!« in res te ima.

Poboža te z nežno ročico in stisne dlan.
S tistimi drobcenimi prstki…
Pa je stisk najmočnejši na svetu.

Otroški smeh je zmeraj iskren.
Otrok tudi joka iskreno.
Vedno veš kaj čuti v svojem drobnem srčku.

Ko bom odšla,
poglej v nebo,
videl boš ptico ponosno
v letu svobodnem.
Morda sem jaz to.

Ko bom odšla,
poglej na zemljo.
travnik zelen, bilke cvetoče,
bela marjetka, malo drugačna.
Morda sem jaz to.