Še včeraj, ti si mi cvetelo,
mesto lepo, mesto belo.
Danes kup si ruševin,
od vseh je sanj, le črn dim.

Se je Zemlja zazibala,
v nemem kriku zakričala:
Kaj mi delate, ljudje,
zdaj dovolj mi vsega je!

Ali vam mar nisem dala,
kar sem mogla, kar sem znala?!
Vi pa ste samo jemali,
moje žile zapacali.

Vi, ki še živite z mano,
nikar ne jokajte, če že,
vsaj ne na glas,
in me danes ne sprašujte,
zakaj je vse to in to, tu pri nas,
saj z vami sem v istem somraku,
kot vi in enako za pop….. umreti mi je,
a čeprav v različnih smo drekih,
smo na istem drvečem vozu,
v enakem krču, drugačnem 'zosu';

Iskala sem te med sončnimi žarki,
modrini morja, v soju zvezd.
Lebdel si ko angel v prostranstvu neba...
ćakal si name, da te bom našla.
Uprla nekoč sem pogled čez poljano,
v daljavi uzrla tvoj sem obraz.

Zdaj nič več ne iščem,
pokazal si pot mi..
korak moj usmeril na stezo ljubezni,
kjer cvetje razipa svoj večen okras...
vonj po pomladi.

Želel sem si poleteti kot metulj,
s vabljivimi pisanimi krili,
igraje, lahno nad tratami,
s travninmi cvetlicami,
okušati sladkost.
življenje.

Zaželel sem biti pojoča ptica,
da bi popotnik obstal,
prisluhnil žgolenju,
začutil v sebi,
čar narave
mir.

Mavrica...veliko barv, nešteto odtenkov;
Obarval si mi ljubezen, v plavajoče,
čuteče lebdenje,
občuten vrelec strasti,
dajanje... sprejemanja, v privlačnost dotika.
V njem začutila sem mit neskončnosti v ljubezni:

Kako lepo, kako toplo me greje tvoja mavrica.
Ne sanjam, ni le pravljica...
Milijon iskric živi, se v njej iskri,
obljublja mavrični čas...
mavrico, ki prihodnost osvetljuje,
naju vodi po njenih še neodkritih poteh.

Če ne postanemo kakor
otroci,
ne vidimo pisanih rož,
čudovitih metuljev,
razigranih snežink
in sinic na veji pred hišo.

Če ne postanemo majhni,
preprosti,
ne znamo upogniti kolen,
skleniti rok
in hvaležno sprejeti
požirek vode,
ne da bi računali
njegovo dolžino in ceno.

Cvet rdeč, dehteč poklonil si mi Ti,
na njem kaplje rose se bleščijo,
kot drobceni biseri se zdijo;
sprejela sem ga odprtih rok,
se upanje v meni prebudilo je,
zbudilo čustva,
ki so v meni spala dolge sanje,
ker nisem verjela vanje.


Zdaj sanjam z odprtimi očmi,
ves svet se mi čudovit zdi,
sem kot ptica lahkokrila,
ki poletela bo v nebo
in zažvrgolela...
da, da jaz ljubim ga.

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarkov ki božajo,
to čutim,
vem.

Kaj je sreča...?
Dih vetra.., dih pomladi morda...
je dih lepote, ko sva skupaj midva.
Izgine svet in se razblini v meglice sanj,
nikjer nikogar... samo midva.. tesno objeta.

Tako lepo je.. tako toplo..,
le strah, da minil bo,
se razblinil v nič... ta lepi trenutek..,
trenutek sreče.

Začutil tvoje ustnice sem na telefon,
povedal, vprašal te nekaj bom.
če je pri tebi, preženi ga proč,
prišel bom ko bo že noč.

Vem da ne maraš ga, to govoriš,
a vedno neodločna se mi zdiš,
morda denar spet premamil te je,
za ljubezen premalo, ni vse.

Takrat... ni dolgo še tega,
sva srečala se midva;
le nasvet sem potrebovala,
toda ob njem ostala sem brez moči;
njegov pogled, glas, nasmeh,
samo en trenutek , samo to....
v hipu sem spoznala,
v sebi začutila,
da kot stara sva prijatelja.

Zdaj s tem živiva,
se skupaj tega veseliva,
saj enako čutiva oba....
da ne bo, ne sme umreti to,
kar v trenutku je bilo.
Kot, da je posijalo sonce,
mi ogrelo dušo in srce....
lep dan mi darovalo...
darilo, ki ga nosim s seboj.

V maju privekal otrok je na svet,
prinesel mi srečo, veselje in smeh,
kot v raju počutje bilo je takrat,
ko Lana je prvič odprla oči....
zazrla se v svet poln luči.
Naj spremlja te sreča, veselje in smeh,
vnučka ti moja.... - da veš
ves si moj svet

Štefan dober fant je, tega ne vedo....
njemu ni para in ga ne bo;
edino, ker se ob strani drži in za svoje se bori
al le počakajte fantje vi....
ne boste mu ob bok prišli

Hudo ušteli ste se vsi
ubranil se bo vseh pasti,
cekar dobrote bo za zlo v zameno dal,
mu ni težko deliti je
a kaj ko zanj ostaja man
ne bo pa tko za vekomaj.

Vrnila se je...
toda začutil sem jo kot,
kakor leden kristal,
željna dotika, takšen,
a odbija,vzbuja strah,
toplino spreminja v hlad.

Njen lik kakor da ga ni več,
vprašanja brez odgovora,
utrujajoč molk, tesnoba,
sončni žarek, prekrit s temnim
oblakom, cvet s trnjem ki odbija,
modrina ki ne privlači več.

Sem deklica mlada
a kaj mi pomaga,
moj svet je še majhen, nedolžen in tih
a pride prihodnst, me v cvetje odene,
ne bom več tko mlada, bezskrbna in srečna....
težave začno se brez konca in kraja
a vse bom prestala in v svet se podala.

A svet je širok poln zmot in zablod
le tega želim si, da korak ne zaide na stranpot.

Zima bila je , ko spoznala sva se -
prišla je pomlad,
ko z roko v roki čez livade sva šla.
So v cvetje odete livade cvetele..., dehtele zelo,
a cvetje povesilo svoj je okras,
livade so gole ostale na mah.

Odšel si - poslovil se nisi.....
odneset minljivi te je čas s seboj
kam is odšel - sama ne vem:
le spomin je ostal boleč in grenak,
morda tudi zame nekoč ne bo mrak mrzel in tih....
morda ponovno sonce posije,
vse v zlato bleščavo odene....
takrat...., da takrat morda bo tudi zame pomlad

Tonček naš se z Abrahamom spogleduje,
obletnico orkoglo zdaj praznuje;
nazdravimo mu od srca mi vsi
enkrat samo se Abrahama dožvi

Se Tonček smeje, veseli
tega pozabili ne bomo mi,
edino kar nas vse skrbi...
ledena, vijugasta cesta v svet drži
ej Tonček, Tonček previdno vozi nas ti

Na spomladno toplo vejo bora
sta legla
megla in mraz
in jo objela
v svoj hladen objem,
leden,
jo okrasila s snežnimi volančki…
…lesketajočimi kristalnimi biseri;
majhna sinička je v gmajni zapela,
a ne iz duše…srca,
glas njen je klic v sivo nebo,
je vabilo pomladi v hladno jutro,
je naznanilo narave prebujanja.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca !

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Te besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega...

Prenajedla
sem se
vsemogoče
knjižne
bere,
zato
s tovrstnimi
jedilniki
sedaj
sem manj
razsipna.

Je bil poet, ponesel v svet,
gradil ustvaril nam zavest,
besedi naši zvest poet,
kjer Vrba, zibel mu je tekla,
ljubezni srčne rane mu odprla,
v ljubezni želje strla,
nema kjer zvon trnovski se bo vate uzrla.

A nanj spomin ko položen je bil k počitku,
vedno znova strezni v mislih nas opomni,
beseda materina, z njo potuj,
nikjer, nikoli se je ne sramuj,
s ponosom nosi jo v sebi,
ob rojstvu dano tebi,
a rod ponosen svojih korenin,
časti za nanj spomin.

Da si dosti pil in da si ženske ljubil,
pravijo tisti, ki jim ni mar tvoje delo… poezija,
v evropskem svetu,
in to razpravljajo prav tisti, ki sami to počnejo, da je kar grozota,
ja, pa tudi tisti, ki vsega tega ne zmorejo,
pač toliko, da so pomembni, da o nekom nekaj govorijo;
oprosti jim France, saj ne vedo, kako je bilo
v tistih časih, ko si ti živel….kako ti je bilo
in kako si trpel zaradi nje,
Primičeve Julije,
toda jaz te, verjemi, razumem, ja no, skoraj te,
vem, kako je, če ona noče,
pa tudi v nečem sva si podobna,
nekaj malega imava skupnega,
enaki sta začetnici v imenu in priimku,
Franci PULKO.

Po naklučju sem sedel poleg nje,
le pred barom dovoljeno je kaditi,
prižgati, si kavo v miru spiti,
naprej po svojih opravkih oditi.

Poznam vas, svet je majhen krut,
žensko sem spoznala ni od muh.
si moškega ulovila udovec mlad,
mescev šest mu žena umrla le od takrat.

Ulov res dober, od nje osem let je mlajši,
od mene sedem ona, lepša sem od nje,
žaluje leto dni naj, spodobi se še komentira,
stupen jezik, hreščav glas še eksplodira !