Pred Teboj se odvijajo tajnosti duše,
odvijajo se delčki zgodbe,
ki so osvetljeni s plamenom,
ki odtaja še tako zakrknjen hlad kamnitega srca,
plamen, od tega ne sveta,
resnica, ki še ni oskrunjena,
zmaga, ki ni v medaljah minljivosti,
sadovi tihega trpljenja,
ko duša ječi nad samimi
temnimi samotnimi prepadi,
ko nenadoma presahne Luč
in napadejo vseh vrst skušnjave
in te pahnejo v živo blato greha,

Odstrem spomina zaveso,
vidim čas, me opazuje molče,
tu raste cvetje porumenelo
se ga še dotaknil ni nihče.
Sprašujem se zakaj spregledan
dan, ki prinese jutra svit...

... le srce, ki to cvetje grelo
vse počasnejši ubira ritem.

N.

Cvet si moj zlati,
čudoviti, neponovljivi.
Kako se ti naj zahvalim?
Za vse tvoje potrpljenje,
Za tvojo ljubezen in nežnost...
Kako naj ti povrnem vsak topel žarek,
ki je obsijal sleherni del moje poti, ko je bil v temi.
Na kak način naj oblikujem svojo hvaležnost?
Kam naj vpletem vso to nežnost?
Bodo besede iskrene zadostovale?

Nikar ne reci,
da me več ne potrebuješ.
Samo zato, ker nehal si ljubiti
ne morem biti ti odveč.
Boš sam opazil, da ostala bom
nekje v kotu tvojega spomina.
Potreboval boš ta spomin.

Dan brez svetlobe,
oči brez sijaja
iščejo sonce.

Tvoj blagoslov
na sebi čutim,
o moj Bog.
Iz dneva v dan
mi Tvojo sveto
voljo daj spoznati,
da mogla v skladu
z njo bom delovati.

O, da bi neizčrpnih se moči
teh Tvojih podarjenih milosti
vselej se zavedala,
in z njimi znamenja
svoje izbranosti:

Vsak trenutek
mi je prepojen
s pričakujočim
hrepenenjem.
Ko potem
postane
ta trenutek
del preteklosti,
vprašam se samo,
ali je bilo to vse,
kar lahkó
sem doživela
in zakaj
le nisem
prepričljivejše
in bolj odločno
zažarela.

Besede iščem, polne smisla,
pomenljive in žareče.
Besede, ki imajo
presunljivo moč.
Kot puščavski dež
napajajo mi
žejno dušo.
Hlastaje jih lovim,
da se ne zadušim.

Čas beži –
z njim se
hočeš – nočeš
moramo spreminjati;
moramo se starati,
minevati.
Čas neusmiljeno beži,
neprizanesljivo
nas preganja in pesti,
kar pa za seboj pusti,
so zgodbe,
kot smo si jih
sami spisali:
spominov to so
sladko - grenki
nizi.

Danijela Premzl

Skrivnosti
naj nikdar
se ne razkrijejo
popolnoma,
v njih je čar
vsega, kar nas
presega,
so večen nam izziv
zaradi svoje izmuzljivosti,
brezdanji oceani,
neskončnost vseh
neskončnosti.
Spoštljivo se zato
jim bližajmo,
jih ne oskrunjamo
z vsiljivo radovednostjo.

Danijela Premzl

Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni na mladost jo v življenju.

In odšla iz mesta bo na grič,
da videla tam lepih bo pojočih ptic,
lepše drugo življensko bo okolje,
daleč je od valov na obali, morje.

Topli žarki zdaj so me ogreli, objeli,
sončni žarki so odpirajo cvetove pomladi.
gozdna jasa se je spremenil v rožnato preprogo,
igrivo, očarljivo, zapeljivo, Vesna je prišla.

Iz spanja so se prebudile travniki,
prvi lepi metulji, čebele so priletele,
ozelenele so trate, polne cvetja, kot pridih poletja
me omamile, čutim dih pomladi, me boža,
kakor da bi šepetal Vesna je s steboj...

Vse pripravlja se
na spomladanski
ples življenja.
Kmalu konec bo
turobnega razpoloženja.
Sonce izvabilo nas bo
v svoj poživljajoč objem.
Narava se odela bo
v svojo najbolj praznično obleko,
zablestela kot zaljubljena nevesta,
vsa cvetoča od ljubezni in pričakovanja...

Danijela Premzl

Vsak dan ima čisto
svoje zaporedje
črno – belih tipk klavirja.
Razigrano durovsko razpoloženje
nenadoma preide v molovsko melanholijo,
a vsi ti tonski razponi so potrebni,
da uprizorijo razkošno simfonijo,
pač kakršno si je zamislil Mojster
notnega črtovja našega življenja -
od nas – pianistov svojih razpoložljivih dni,
pa zavisi, da se te note naučimo
ne le prepoznavati in gladko brati,
pač pa tudi da jih znamo pravilno
in z občutkom odigrati.

Danijela Premzl

Zapele, parčkajo se spet,
prisluhnil sem jim ves prevzet,
ženijo se, nam pravi običaj,
gnezdijo, žele si naraščaj.

Tam vrabec ves je zbegan,
sivček kot da se sramuje,
kos poje, kukavica še molči,
se sonca, gnezd...že veseli.

Danes je poseben dan,
v rokah šopek rož imam,
odšel bom tja kjer ima poslednji dom,
postal, prisluhmil spominom bom.

V mojih v meni še živi,
kot svetloba dneva tli,
mati, ki ne izbriše je spomin,
skrušen pred teboj njen je sin...

Nocoj mesec bo spet z menoj,
Odhajaš vem, ne morem jaz s teboj,
sem tu, le zvezde gledal bom v noč,
pospremil s pesmijo te bom pojoč.

Vem odhajaš, zdaj ti je težko,
čeprav je v duši najini lepo,
ćaroben mesec zvezdno noč krasi,
srce tvoje pri meni ostati si želi.

Danes je poseben dan,
želim, da masko imam,
v pošast se oblečem,
vsakdanji gvant si slečem.

Preganjal bom barabe, grdobe,
Kradljivce, vseh vrst lenobe,
tiste ki jim je le za denar,
za človekov trud kaj malo mar.

Majhna sem in šibka:
glas sem, ki boji motiti modro se tišino;
stokrat pričeto sem dejanje,
ki ne bo nikdar do konca izvršeno;
ujeta sem v usodno moč svojega trenutnega razpoloženja;
na videz sem brezbrižno vdana ob soočenju z dejanskostjo,
ko strmim zgrožena v podobo svojo, kot jo zrejo drugi.
Tako mi izgorevajo moči v samospraševanju,
kaj storiti sama s sabo in kam s časom,
ki mi je na razpolago.

Danijela Premzl

Boli spoznanje lastne nemoči.
Ko vedno znova se poruši,
kar z dobrimi nameni si zgradil.

Ko slednjič se utrudiš
prenehaš biti to,
kar v resnici si.

Nič več ljubezni ni,
njen dotik je izgubljen..
hladno je moje srce,
a v duši drgetam.

Zame ni več prostora,
sivina uničuje
me,
ostanejo mi samo spomini.

Nič več ni pričakovanja,
vznemirjenja..
vse trohni v meni..presnavlja.

Morda je res,
vseeno mi je kako,
kdaj, zakaj in kaj pišem,
ko morda črka je neprava,
vse skazi, obraz moj pordeči,
a nekaj je, ne bom prosil vbogajme,
besede napisane ostanejo tu zdaj trajne.

Napak ne išči, le razumi njeno sporočilo,
bom bolj dosleden, ne bo se ponovilo,
včasih žalost, hrepenenje, moj čas,
napisal sem, rekel bi na glas,
da čuteč sem izdal sem,
razkril ti moj sen,
tebi, vsem...

Življenje je živeti, čutiti lepoto,
ljubiti biti, biti ljubljen,
to znati občutiti,
vedno vračati...
nasmeh.

Ko sad ljubezni občutiš, vidiš,
verjameš da si del njega,
da je tvoj del ljubezni,
ročice iščejo mamo,
ob prsih začutijo,
ljubezen...