Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.

Odtisnem se v tvoje šepete
in vonjam češnje na izprani blazini.

tišina se je sprijela
z ostanki šepetov
na koščenih vejah
odmrlega dopoldneva

potopim se v temo
svetlim z drobnimi lučkami
na zamreženih vekah
diham skozi pore zarjavele kože
brezbarvna sem
kot bledica človeške ribice
s tipalkami gosenice
obuta v hrepenenje
priplezam na plan
odprem oči
svetloba me rani
zvijem se v kokon
in čakam da me segreje
vonj tvoje sape

Usnula sam noćas san,
san čežnjom istkan…
Prostrane sobane i glazbu
iz nekih davnih vremena…
Poznate i nepoznate ljude,
među njima tebe…
Točiš vino iz vrča starog
i pružaš komad toploga kruha…
Pozivaš da sijednemo na pod,
pod od zemlje…

Če si zares ljubljen,
ti ni mar, če je ljubeča oseba
do tebe posesivna.

Če si zares ljubljen, ti ni
mar, če je tvoj ljubitelj
do tebe nenehno ljubosumen.

Če si zares ljubljen, ti ni mar,
če te tvoj oboževalec
nenehno sumi in sumniči.

Sem kamen, ki ti je v oporo,
Sem roža, katere ljubiš vonj,
Sem veter, ki suši ti solze,
sem sonce, ki boža ti obraz,
Sem zate vse, kar čutiš,
Sem ljubezen, jeza, žalost,
Samo reci in grem stran.

Kar se zdi mi malo,
ponavadi je preveč,
da vsaj nekaj bi ostalo,
odtrgam mravljico.

Tistega soparno napačnega dne,
bila je prašna, previsoka trava,
se je v misli vtihotapila,
odvzeta, skrita mravljica.

Ni te ekvinokcij vzel,
odplavil te je strah,
na veke ločena, zdaj iščeva,
vsak svojo, izgubljeno mravljico.

Kaj se rodi,
se kaj prižge,
ko upanje umre
in se premikajo
prikazni v temi?

Rodi se strma pot,
ki vodi dol
v vrtoglavi nižje,
kjer je konec bližje,
se ne prižge, ugasne.

Tam nekje za vrati
te vidim stati.
Slišim tvoj vzdih.
Vem, tvoje življenje
je eno samo, silno hrepenenje.

Po čem?
Po ženski, njenem vonju,
njenem telesu, po nežnem licu,
po prvem hrepenečem, jutranjem klicu.

Ne dojemam, ne dojemam, od kod si se vzelo sonce moje?
Od kod topli veter, veter v tvojih neskončnih širjavah?
penine modre na hrbtih valov dolgo prenašaš,
prekašaš ravnovesje, podira se zaman.

Roža je rdeča v planotah Šanghaja, Mozirskega gaja kri tekoča,
rana pekoča, rdeče nebo svoboda trepetajoča, nemogoča...

Nemogoče, nemogoče, tako lačna usta, požrešnost velika kot Sahara. Puščava je puščava bo,
volkovi nikdar ne bodo siti.

Moj spomin, ko se zbudi, prvi in zadnji je tvoj.
Fantazija ponori, listje na drevesih zadrhti,
golob beli poleti v čarovniji, da izroči ti moje bele sanje,
moje besede samo tebi izrečene.

Metuljček moj, tokrat in zdaj ko pomislim,
Bela ocvetela akacija mi zadiši, nešteto glasov zadoni v vročem asfaltu, ko motor brni.
Ni lepšega na svetu, ko ti se film zavrti, ki ga ni konca, ki traja in traja.

Imam piščal, čarobno piščal,
privablja staro in mlado,
živali in rastline.

Njena hipnotična moč je neizmerna.

Imam piščal, čarobno piščal.
Sem otožen fantič, ki ga
ne potolaži nič.

Za želel sem si rož dišečih,
vabljivih rdečih,
lepega sončnega dneva,
da mi kukavica iz gozda prepeva...

Zdaj mi poje kukavica,
občudujem omame poln rdeč cvet,
sonce krasi in lepša moj dan,
a še tisoč skritih želja imam...

Ne bom jih izdal, ne bi bile skrite,
zavite v pajčevino meglice,
kot petje rajske ptice,
prelep dan me kliče.

Bila vabljiva, pogled že kar čaroben,
a danes kakor da je zloben,
zdaj zre v dan turoben.

Morda želela vse je obvladovati,
stroga, željna ukazovati,
nikomur dala v besedo njeno stati..

Otrok njen strah trepet ljudem postal,
vsem klubuje čeprav v rasti ni zastal,
a ljubezni nikoli čutil ni spoznal.

Nekje ravnica, še lepša je dolina,
pregnana megla njena je sivina,
kjer topoli v vetru zvene kot harfe zvok,
morda krajina srečnih je ljudi otrok.

Uspavanko jim poje reka Mura,
zlata pšenična polja, panonska gruda,
a ko v noč se zastrmiš, pogledaš v nebo,
nasmeje mesec se v jasno noč toplo.

Je bil dan, ko sem meditiral.
Spomnil sem se sv. Frančiška,
kako je moral nekoč prebedeti noč pred lastnim
samostanom, ker ga vratar ni prepoznal.
Ta dogodek je poimenoval "popolno veselje".

Popolno veselje je torej zelo nerodna
situacija.

Meni je popolno veselje: kadar čutim,
da bi nekoga rad objel, pa ni drugega v bližini
kot kaktus.

Ujeti navdih. Misli ujeti na papir. Napraviti miselni vzorec asociacij na izbrano nadpomenko.

Smiselne povedi. Poigrati se s slovnico. Poiskati rime. Iti se kombinatoriko. Včasih zamenjati pomene. Poiskati čim več sopomenk, podpomenk, protipomenk. Poiskati besede, ki se začnejo z isto črko. Besede, ki se podobno končajo. Naštevanje in kombiniranje. Urejanje v verze, te pa v kitice. Jedrnatost in primerna nazornost. Sporočilnost in morda nauk v ozadju.

Večpomenskost. Doživljajskost in fantastika. Inovativnost in šablone. Novotarije in poiskusi.

Kako nekoč naj mati bom,
če slučajno mi bo to poslanstvo dano?
Kaj naj otroku svojemu le nudim,
kako lahko se zanj že zdaj potrudim,
še preden se zares odločim
za tvegano to avanturo?
Da, strah me je življenje novo posredovati,
strah me je zato, ker sem na to še čisto nepripravljena.
Pa vendarle najveličastnejši poklic je biti vzorna mati,
iztisniti iz sebe vse najboljše in to otroku dati.
Poklica tega se ne da računati v urah običajne službe,
majhen otrok je še kako potreben materine družbe.

Danijela Premzl

Prosim te, o Jezus,
moj Gospod in Bog,
uravnavaj moje misli,
želje, voljo,
vnemaj me
za neminljivo dobro.
Svojega življenja
Ti posvečam
sleherni vsakdan.
Spoznavam in srečujem Te
v vseh, ki so kdaj mi bližnji:
razodevaš se po njihovih
besedah in dejanjih.

V sebi tiho, neopazno molim,
večkrat mimo vseh molitvenih obrazcev,
včasih tudi brez besed.
Čutim vso lahkotnost in okretnost ptice,
ko obrneš k meni svoje ljubeznivo lice.
Ko se Beseda Tvoja nežno me dotakne,
moje hrepeneče se srce v njen zven zamakne.
Naj kjer koli bom in s komer koli,
vem, da vedno si in vedno boš ob meni.
Ti si mojemu življenju dal največji smisel -
prva si in moja zadnja misel.

Danijela Premzl

Danes so me objeli gozdovi...
Čutil sem nežno igranje vetra
z vejami dreves, s krošnjami borovcev,
cvetlične trate sredi gozda
so se rahhlo pozibavale,valovile
pot ki sem si jo utiral
skozi vejevje, grmičevje,
so me spremljale ptice,
petje le teh mi je polnilo notranjost.

Najzvestejši mi Sopotnik
in edini pravi vir moči,
naj se prisrčno Ti zahvalim
za vse, kar po Tebi sem prejela,
za vse, kar sem zaradi Tebe doživeti smela,
za vse, ki sem po Tvoji milosti se z njimi srečala,
za darove neštevilne, za radosti, tudi kdaj pomešane s solzami,
za dar odpuščanja, ki me utrjuje in krepi, da vedno znova vstanem, grem naprej,
za vso Tvojo potrpežljivost, ko z menoj neskončno si prizanesljiv,
za premnoge najine trenutke, ko si tihi mi navdih,
za neminljivo hrepenenje po trajni sreči, ki jo daješ v obilju Tebi vdano zvestim,
o, Gospod moj, ljubljeno ime, Tvoja sem in Tebi dajem vse!

Danijela Premzl

Zorele so češnje in topel majski večer me je zvabil med pokošene travnike.
Zemlja je dehtela v tisočerih vonjavah,
glas čričkov je odzvanjal v temo
in moje trudne misli so postale nežne in tople.
Kdaj sva zadnjič sedela skupaj in načrtovala jutrišnji dan?
Je bilo včeraj, morda kak dan prej?
Samota ubija človeka in tako lep večer postane eno samo hrepenenje.
Še enkrat znova si obljubim,
da bom spremenila sedanjost.
Odšla bom iz teme in stopila v življenje.
Jutri bo nov dan.

Jeanne