Ko bi me le hotela mati
skozi rojstna vrata priklicati
nazaj v svojo toplo kri,
da bi smela še enkrat prespati
zatisnjenih oči,
kot tiste zadnje noči
preden me je potisnila v svet.

Tedaj sem se ločila
od njenih notranjih luči.
Oblaki so zatemnili nebo.
Jaz vsa dišeča in topla
od njene krvi sem splavala
v majavem čolnu, vsa tiha
med pljuskanjem izvira v nove svetove.
V meni se je oglasil zvon.
Zadonel je bron.
Vznemiril plivkanje morja,
gibanje valov, prispodobo viharjev.

Na pragu neke hiše se je gnetlo ljudi,
ki so hoteli vstopiti v svetlobo,
ki je prihajala skozi okno.
Vstopili so željni veščin in védenja
in se usedli okoli mize.
Slišati je bilo šumenje listov knjig
kot piš suhe trave.

Ko se je znočilo,
so prihajali nočni svetilniki.
Bila je že pozna ura in jaz sem izstopila
na nerazsvetljen pločnik.
Na njem sem srečala človeka,
ki je imel svetlobo v očeh.
Povabila sem ga, naj vstopi
in se odžeja v hramu učenosti,
kjer točijo luč v kozarce.

Morda bo nekoč človek
gledal v nebo
kjer ga krasijo zvezde
prelepo,
jih premeščal in usmerjal bo
po svoje,
ob tem vsem razlagal, te so moje.

Mogoče bo sortiral snežinke,
jih s sitom presejal,
se ob tem smejal rekoč;
glejte mojo moč,
je brez meja, ni omejitev,
čeprav potreboval umsko bi,
streznitev.

Morda živim le od želja.
Pokonci me drži le še
moč upanja.
Kot da zunanje
življenje vame
ne priteka več.

Kaj v danem času
vse storiti si želim,
kaj od vsega tega
dejansko postorim –
pereči to vprašanji sta,
ki se neprestano
mi vsiljujeta.

Danijela Premzl

Ne znam, ne morem
in mi treba ni
soljudem prav
v vsem ugajati.

A biti kot samoten otok
sredi množice ljudi,
odtrgan od življenja
in vsega, kar okrog
mene se godi –
tudi ta bivanjska drža
zame ni.

Danijela Premzl

Ura kaže čas.
Čas se izteka.
Ne najdem te.

Jaz sem tu.
Pogledam na uro.
Obrnem se in odidem.

Vanja Lebar

Morda sem želel si je obetal,
na življenja poti da bi jo srečal,
da sreča z dragulji pride mi naproti,
cekinov nasuje, a bil sem v zmoti.

A sreča takšna je močno zmotljiva,
na trenutke še kako je poželjiva,
preprosto pozabil bi na druge,
siromašne, klateže imel bi le za zgube.

Zdaj vem dragulj preprosti so ljudje,
vsak v sebi nosi zgodbo, jo nerad pove,
njih besede so kot bodeče trnje, zabolijo,
ljudje v težavah z njimi se borijo,

Zlata barva
me je s svojim
pomenljivim
leskom osvojila.
Če že niso
zmagovita mi
odličja dosegljiva,
sem pa vsaj
kot zlatolaska
včasih komu
očarljiva.

Danijela Premzl

Pivo meni paše
s piksne ali flaše,
lahko je tudi z glaža
ni važna embalaža.

Pivo pij za živce
pozdravi tud lažnivce,
če kdaj garaš u iber
prežene muskelfiber.

Za žejo nagni pivo
bogato z energijo,
pripravi z njim omake,
polij ga čez čevape.

Neznani avtor

Pred bogom ostal boš brez besed,
Skrivaj umikal boš pogled,
Otrpli bodo ustnici,
Drhteli krvavi roki,
Nobena laž ne bo pomagala,
Nobena prevara ga ne bo premagala,
Pogledal bo naravnost v srce,
In vedel bo kdo v njemu skriva se.

To sem jaz
– moj obraz:
maska,
ki nihče je ne izpraska
navzven sem lep
skoraj svet;
znotraj led
zima, mraz -
zunaj maska,
moj obraz

STRŽEK
Troglodytes troglodytes

KJER SO BUKOVI IN GABROVI GOZDOVI,
KJER RESAVE RAZPROSTREJO GROZDE CVETJA
KJER Z BLAZINO TLA POKRIJEJO MAHOVI
POJE STRŽEK, MOJSTER TRILČKOV, MOJSTER PETJA

STRŽEK SE POSTAVI TJA MED KORENINE
BLIZU GNEZD PREPEVA SVOJIM ŽENKAM GLASNO
PESMI, KI JIH POJE, POLNE SO VEDRINE
SVOJE MELODIJE POJE ČISTO, JASNO

TAŠČICA
Erithacus rubecula

POZIMI JE TAŠČICA MALA OKROGLA
KOT PUHASTA KEPICA, COFEK IZ PUHA;
PREZEBLA, OD LAKOTE PRAV IZNEMOGLA
PROSJAČI, PROSJAČI DROBTINICE KRUHA

PO SNEGU POGUMNO SKAKLJA POŽERUŠČEK
DROBTIN PA OD MENE NE BO IZPROSILA
PO KRUHU BI TAŠČICO BOLEL TREBUŠČEK
SEMENA, ROZINE JI BOM PODARILA.

Alenka Dobeic

ŠOJA
Garrulus glandarius

ZAKAJ NAJ VRAN BI BIL TEMAČEN?
ZAKAJ NE BIL BI KDAJ DRUGAČEN?
NEKAKO ROŽNAT, BREZ SIVINE.
ZAKAJ NE VPLETEL BI MODRNE?

IN ŠOJA KRILA JE RAZPELA,
NEBA MODRINO VANJE VDELA,
OB MODRO BARVO PA JE SMELO
DODALA ČRNO IN ŠE BELO.

MALI SLAVEC
Luscinia megarhynchos

KER TAKO LEPO PREPEVAM
ZA REŠETKAMI SAMEVAM
ZAME GRMOV NI – NI CVETJA
NE POMLADI NE POLETJA

V KLETKI ZDAJ SAMO POSEDAM
PRAZNE STENE SOBE GLEDAM
TUKAJ ŽIDIM, ZASPIM IN JEM
LETAM NE - LE PETI SMEM

Ljubezni prave nimam,
Na tem majhnem trgu iščem jo,
Medtem ko gledam zaljubljene,
Srečne in nesrečne zgodbe,
Občutki prevzamejo srce.
Večer za večerom, v iskanju,
V tihem pričakovanju,
Premražen, lačen,
Isčem dobroto v majnih stvareh.

Še hladno je saj zima nam kraljuje,
le kaj čaka, da snega ne nasuje?
Jutra krasijo ledene sveče, mraz,
le čakajte si misli zdaj je moj čas.

A sonce kakor da ji je nadloga,
redki oblaki, se zimi roga,
snega dovolj le v planinah,
v alpskem, svetu na strminah.

Vem nekje sije sonce,
da prežene strah in vso bedo,
izkoriščanim vrne nasmeh,
teptanim moč in pot v svobodo,
siromašnim vrne dostojanstvo,
trpečim v bolečinah, mukah,
zaceli rane, zatiranim vrne obraz človeka.

Takrat bodo zvonili zvonovi vseh cerkva,
ljudje se bodo čudili od kod jim moč,
da so pregnali pohlep, noč ki je objemala dan,
ljudi ki so jim obljubljali nebesa po smrti,
sami pa so jih imeli že živi na zemlji.
Ljudje si bodo med seboj oproščali,
saj bo to njihov dan, dan sonca.

S PLANINSKO KAVKO
Pirrhocorax graculus

PLANINSKA ČRNA ZLATOKLJUNA KAVKA
OBLAKE IN VRŠACE PRELETAVA
PO NEBU KROŽI IN Z VETROVI PLAVA
NAJLEPŠA IN NAJBOLJŠA JE JADRALKA

BLEŠČEČE ČRNA GORSKA PREBIVALKA
NIKOLI SAMA – V DVOJE SE ZABAVA
PLANINSKA ČRNA ZLATOKLJUNA KAVKA
OBLAKE IN VRŠACE PRELETAVA

Corvus corax

KROKAR, BISTRI ČRNI VRAN
JE MED VRANI VELIKAN
NE SAMO PO VELIKOSTI –
PO PAMETI, MODROSTI
VELIK JE IN JE MOČAN

Z DRUŽBO KROKARJEV OBDAN,
SVOJI ŽENI, GNEZDU VDAN,
JE LJUDEM ZA ZGLED KREPOSTI
ČRNI VRAN

ŠČINKAVEC
Fringilla coelebs

ZALJUBLJEN JE POLETEL NA DREVO,
PRIVZDIGNIL KLJUNČEK IN ZAPEL V NEBO;
POTEM POGLEDAL JE OKOLI…..
MORDA GA ŽENKA SPET IZVOLI?

SESTAVIL MILO JE PESNITEV;
NAPEV, KI BIL JE POKLONITEV
NJEGOVI LJUBI MALI PTIĆKI,
NJEGOVI ŠČINKAVKI – ŽENIČKI.

Alenka Dobeic

Se še komu zdi,
da nas imajo za bedake,
da nismo mi volili take,
da ljudstvo kar naprej trpi.

Kaj zdaj nam preostane?
Sprejeti take, kimati z glavo,
ali stopiti v akcijo.
Velika uganka za naše možgane.

Večerna zarja
ognjena ptica noči
narava zaspi.