Zaplule barčice po rekah so v noč,
s čarobnim sporočilom, nosijo v sebi moč,
pregnale zimo so vse osvetljene,
papirne majhne prisrčno narejene.

Gregorijevo je veličasten dan,
priletele ptice so povsod na plan,
žgole, pojo, čebljajo vse se veselijo,
zdaj ženijo se, že pripravljajo gostijo.

Čas je utonil v vesolju
in se dotaknil ledenih golobov.
Ogenj je zaspal v dolgih grozdih.
Grozdje je dozorelo.
Življenje se je spremenilo v vino.
Pijani planeti plešejo.
Zvezde zlatijo nebo.
Čutim njihov utrip.
Pričevanje življenja.
Razdeljevanje njegovega bistva.
Križpotja ozelenjevanj.
Slišim petje ptic v gnezdih.
Neka luč od daleč me je dosegla.
Skoz spiralne poti je našla pot
do mene s krilatimi perutmi
in pada vame, v čašo,
iz katere pijem eliksir
in uživam veselje današnjega jutra.
Sem koreninica vsemirja s cvetočo rožo.

Ko vsa tvoja čutila in zaznave so budna;
Ko je vse tako kot mora biti;
Ko nisi nič več izgubljen;
Ko vso trpljenje in vsa žalost je neznanka;
Ko strahu ni;
Ko lahko dihaš svobodno;
Ko srce je polno;
Ko čudež življenja se dogaja v tebi in ti v njemu;
Ko je vse novo, a tako domače;
Ne, ne moreš zgrešiti,
saj to ljubezen te je obiskala, s paketom vseh njenih darov.

Na obisku ostane kolikor sama želi.

Mirko Katalenič

Deklica bila sem, še otrok,
okoli mene tisti, ki so gledali grdo.
S pogledom sem iskala njo,
da ne bila bi tako sama,
spraševala sem vse druge:
Kam se je zgubila moja mama?

Rekli so, da sem poredna,
jaz pa jih nisem razumela.
Kaj sem takega storila, da vsi
zdaj pravijo tako.
Iskala sem jo, spraševala:
Kam se je zgubila moja mama?

Pa je nazadnje le prišla, me objela
počepnila sem poleg nje,
pobožala me je, jaz pa sem želela,
da ostala bi pri meni, a je morala naprej.
Ko je več nisem videla, sem spraševala:
Kam se je zgubila moja mama?

Ljudje, ne potrebujemo svojega praznika,
niti rož, ne osladnih besed in sladkih čokolad.
Ne potrebujemo opevanja in čaščenja,
ne potrebujemo samo obljub.

Potrebujemo spoštovanje,
potrebujemo službo,
potrebujemo vrtec in varstvo za naše otroke
in pošteno plačilo za opravljeno delo, ki naj pride ob pravem času.

Potrebujemo moža in očete,
ki vedo, kaj sta dom in družina,
potrebujemo hrabrost,
da se upremo prevari in moči za oblast in denar,
potrebujemo svoje ime in lastno dostojanstvo.

Umazana voda prizadene
tudi velikega in močnega kita.
Svet ni tehnična igrača.
Svet je umetnina narave.
Projekti, vizije in utopije
spreminjajo podobo oblačne slike
za temnimi okni neba.
Otrpel mesečnik spi v kamenju lune.
Spoznanje je teorija realizma.
Ornamenti najdene situle
so tema za pogovor
o času razburljivih konstrukcij.
Upognjenega človeka v vegastem stolpu.
Iz kletke nekoristnega blišča.

Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima, ne veter, ne mraz,
ne razbeljeno sonce, ne suša,
nič ne bo preprečilo da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir želod.

Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna,
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.

Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.

Dotaknil sem se vetra za teboj,
ki že dolgo ti je sledil;
gusarsko jadro ti pripel sem moj,
da za tabo bisere bi lovil.

Nekega dne, jih vrgel bom v zrak,
ko zadnja zvezda, Ti ugasnila bo;
ti pomagal, kot v tvoji domišljiji naj, naj junak,
da nad tabo, ponovno zasvetilo bo nebo!

Pozno popoldne pripelje
velika ladja v zaliv.
Na njej stoji človek gol,
visokega naličja,
z očesom pritrjen
na privid zarisanega kroga,
ko mu zvezda prižiga
svetlobo v nostalgični noči.

Tli nebesno telo v pepelu
na izpraznjenem mestu
velikega morja soli,
na pogorišču obalnih sipin,
iščoč neulovljivo otipljivost.
Česar ne more doseči,
mu je vse bližje.

GORSKI JAVOR
(acer pseudoplantus L)

STOLETNI JAVOR ZELENI
NA DRUGI STRANI LAŠKE MEJE
RAZPIRA LISTE KOT DLANI

KO SPOMLADI VES BRSTI
RAZŠIRJA SVOJE MOČNE VEJE
STOLETNI JAVOR ZELENI

POTEM PA JAVOR VES MEDI
SOCVETJA V SONCU SI POGREJE
RAZPIRA LISTE KOT DLANI

STARA BAJTA NA POBOČJU,
JAVORJEVA MIZA V NJEJ,
DEDEK Z ROKAMA V NAROČJU;
SVETI LUČ NA PETROLEJ

O, LE KJE SO STARI ČASI
KO ŠE DEDEK JE MIZARIL,
Z ŽAGO HODIL JE PO VASI,
MNOGIM MIZO JE NAPRAVIL

So nekateri, odprte vse so jim dveri,
v ljubezni, bogastvu, siromaštvu,
Se spreminjajo kot kameleoni,
naenkrat več niso oni.
Drugi spet plezajo po lestvi
iz pajčevin,
da bi videli svet iz vrha,
vendar lestev ne vzdrži,
premalo je če le želja tli.

Zvezde svetijo jasno noč.
Nocoj so še svetlejše kot prej.
Verjamem, da obstajajo
še drugi boljši svetovi,
prostorninsko večji,
od sonca še bolj odmaknjeni,
kot je bivanjska navzočnost ladje
s trupom pijane glave,
čudnih plovnih navad,
s premajhno posadko pravih mornarjev.

Strmim v nova osvetja,
z dežjem žarkov obžarjena.
Zagotovo so po merah
svojih geoloških dob ustvarjena.
Z občutkom za prostor in čas.
V sorazmerju s pojavi nastajanja
in umiranja jim poteka svoj čas.

Znoči se.
Mirovanje, negibnost
in mehkoba noči.
Spokojno zaspim.
Na splavu moja duša
plava na zahod.
Na obali je pustila telo
in mokro listje
samotnih spominov.
Se sprehodim po poteh,
ki jih ni več.

TISOČE SRC NAM LIPA PODARJA,
S SVOJIMI SRCI NAM SENCO USTVARJA,
CVÉTE NAM DAJE LIPA DEHTEČE.
VSAKOGAR LIPA SPREJME LJUBEČE:
TRUDNEGA HLAPCA IN GOSPODARJA

LES LIPOVINA - LES ZA REZBARJA,
MNOGE LESENE KIPE Z OLTARJA,
KJER SE K SVETNIKOM VZPENJA PROSEČE
TISOČE SRC

Angel moj mali,
čutim, da si vedno z menoj,
da si takrat z mano, ko te močno…najbolj potrebujem,
ko te želim,
na dosegu mojih skromnih…pobožnih želja, da si
ob mojem vzglavju, ko truden oči zapiram,
da boš z menoj takrat, ko se bom odpravljal v deželo,
od koder ni vrnitve…povratka;
da boš tudi takrat z menoj, ko bom s poslednjimi močmi
pogledal na sončno…senčno stran prehojene poti;
tudi takrat me nežno drži za roko…in mi, kot zmeraj, stoj ob strani,
saj takrat bi rad zavpil, s poslednjimi močmi, »kje si, ti moj vražič mali?«.

Se kot cela je procesija jih vila,
kjer Ljubljanca se pod mostom skrila,
to je tam kjer Prešerna kip stoji,
zgoraj ljubljanski grad okolico krasi.

Bile so vile, parkeljni hodobni,
čarovnice, že kot otroci zlobni,
na srečo le oblečini v oblačila,
ki otroški mili obraz so jim pokrila.

So na svetu stvari,
ki jih nagovorimo z molkom.
Ko sem nerazložljiva,
potrebujem samoto.
Med tem sojenice tkejo mrežo
in precejajo našo usodo skozi čas.
Ko bi le mogla razložiti,
kako se je vse začelo.
Bila sem razdeljena
na levi in desni breg.
Skozme je tekla reka
in me učila umetnosti zvoka,
petja ptice skozi votle peruti.
Prepustila sem se moči vetra
in toku reke, da bi se razumela.
Spominjam se oblik, barv
in vonjev rož z rečnega obrežja.

rada bi ti podarila svojo dušo
toda ona je tvoja že od večnega začetka
in sploh ne morem teči, da je bila kdaj moja last.

ustvarilo me je nebo;
kot se spominjam - brez duše,
ker je mojo duš podarilo tebi

Hafis

Že davno mimo zanj je dan,
vse solze so bile bile zaman,
bil poleg je prepiru grožnjam,
pijanega očeta, blodnjam.

Je dolgo že, sledi se solz so posušile,
deset pomladi že od takrat prekrile,
a v njem ostaja sled grenkobe,
alkohola ki rodil rodil sad zlobe.

Šibak je bil otrok, še dete,
v starih starših iskal utehe, sreče,
ko sta z roko stiskala otroško dlan,
dedek babica imel prelep je dan.

Heeej, moja draga Marilyn Monroooe
v trenutkih s trenutki zagledal sem sjaaj
s tabo najlepši je v tebi ta flooow
pogrešam te vonje, ta cvetoči pomladni maaj.

Zarezala sva v strukturnost srčnega veseelja
odneslo naju je kot Grintovc in Kočno iz uč, v očiii
z exkaliberjam zabodla sva v črepinje Uni, Laško hmeelja
tam v cvetoči pomladi dveh cvetlic močno, močno zadišiii.

Trdnost v trdnosti in odprtost srcaaa
za nekatere le pravljica, al fantastikaa
za nas pa odprtost širnega duhaaa
unel se je ogenj, al ognjena romantikaa.

Jaz pa nekaj vem
in ti povem, če smem...
veliko lepih besed je lahko nevarno,
nepošteno je in premalo preudarno.
A človeku postane toplo, če ve,
da na tem svetu ni sam.
Nekaj ga ogreje, nekaj nasmeje,
predvsem pa mu srce zaigra,
ko sam postane središče srca.
Zato štedi besede,
naj spregovorijo dejanja,
srček pa naj le...sanja in sanja.

Jeanne

Saj res, Valentinovo te dni krasi,
zaljubljencev pozornosti želi,
ljubezni spev, njihov glas srca,
najlepše ko notranost duše zaigra.

Rdeč cvet poklonil ji bom na ta dan,
spet začutila bo, ve rad jo imam,
privil objel k sebi ljubeče pogledal ji v oči,
saj tega si resnično iz dna srca želi.