SKRBNA SOSEDA
iz zbirke Značaji

DRAGI GOSPOD!
POKVARJENI SVET
ZARES PRAV POVSOD
OD ZLA JE NAČET:

PRVA SOSEDA
JE POLNA DENARJA,
PA VEDNO POSEDA
IN DRUGE OPRAVLJA.

JAZ SEM GLOBOKA,
V ČUSTVIH ŠIROKA
IN OBČUTLJIVA,
NEŽNA, RANLJIVA.

KO TE POGLEDAM,
SE DOBRO ZAVEDAM,
KAKO KOPRNIŠ,
DA MENE DOBIŠ

POSLUŠAJ, ČEBELA!
V NEDELJO NI DELA
UBOGAJ BOGA!
OSTANI DOMA!

NAMESTO DA K MAŠI
ČEBELA SE K PAŠI
K NARCISAM ODPRAVLJA
MEDICO NABAVLJA

V VELIKEM TRAVNU NA GORSKIH VRHOVIH,
SNEŽNE ZAPLATE SE V SONCU TALIJO ;
V VELIKEM TRAVNU OB BLAGIH VETROVIH,
TRAVE IN ŽITA POVSOD VALOVIJO;,
V VELIKEM TRAVNU KO PRVIČ VZLETIJO
MLADI MENIŠČKI IN DUGE SINICE
ŠMARNICE NEŽNO, OMAMNO DIŠIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

V VELIKEM TRAVNU KO V LEPIH VRTOVIH
GRMI, DREVESA IN ROŽE CVETIJO;
V VELIKEM TRAVNU, KO V NAŠIH GOZDOVIH
DRUGA KRAJ DRUGE GOZDOVE KRASIJO
Z VONJEM, LEPOTO ČLOVEKA MIRIJO
NEŽNE CVETICE - DIŠEČE SOLZICE
KMETJE, MEŠČANI PO CERKVAH SLAVIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

Ponovno bodo zagoreli,
saj se bliža praznik dela,
za tiste ki še imajo delo,
kot tudi za tiste ki si ga le želijo,
toda žal ga ni, ga ne dobijo.
Tako preprosto zveni, pa ni.

Ni za tiste, ki so ostali na cesti,
bili delavnim navadam zvesti,
delali a plačila pa ga ni bilo,
a tisti ki so bili plačani za to,
da bi delo teklo brez skrbi,
kakor da se jih ne tiče se zdi.

..to Žena' Mati mama je...
---------------------------------
dala otroku je vse kar je.
/vse/ življenje....je.
matere-mame
več ni...

Realnost..
misli..

otrok po letih le ni
letnik je

a vseen mame ni..
otrok ne umaknese
spomin srce kruta sta...

vodil sem jo
vodil sem jo
le za roko
nje lice na rami počije
besed ni besed,
odločitev je jasna

vodi sem jo samo za roko
srce je plamtelo s toplim
tolplim ognjem ljubezni
le za roko
v pozni pomaldi,

GLAVATA KARETA
Caretta caretta

POSTARANA TETA
GLAVATA KARETA
OBUJA SPOMINE
NA NAŠE SIPINE.

PRED DAVIMI LETI
JE TUKAJ SHODILA,
K MORJU JE STEKLA,
GALEBOM UTEKLA.

Droban dež rosi izpod neba,
nežne kaplje božajo drevesa,
cvetlice, napajajo žejno zemljo.
Mnogokrat sem zrla skozi okno,
Poslušala šum dežja in začutila
kapljice na licih…
so to deževne kaplje ali solze,
so oboje?

Tega ne vem…
Zavedla pa sem se,
da za vsakim dežjem sonce pride,
ublaži tesnobo, žalost, dvome.
Znova sije tudi zame,
vse bolj toplo , vse bolj žareče
in je nema priča moje sreče.

Polona61

Nekateri so samo hodili,
drugi pa so nosili transparente,
ter glasno opozarjali na krivice,
se niso strinjali s spremembami.

Ne damo kar nam pripada,
so govorili in hodili,
Toda niso jih slišali tisti,
ki bi jih morali,
kakor da govorijo sebi..

S stisnjenimi pestmi, nemo
in solznih oči so hodili,
transparenti in zastave,
so vihrale, protestirali so.

Prazniki so mimo,
Velika noč tudi,
čas pirhov, potic,
šunke in drugih dobrot je minil....

Pa se sprašujem,...
je hren posladek, začimba,
ima morda še kak drug pomen...
žeblji niso ..to vem!

Vendar spominja nanje,
simbol je ostrega,
tako po vonju, okusu
spomni me na bolečino,
križanje... trpljenje.

Le kam tako hiti?
oblaki nad menoj hitijo,
tako kot življenje moje, moja leta.
Toda v sebi srečna sem,
živim polno življenje hčerke,
matere, babice...
ženske, ki je ljubljena
in ljubezen vrača.
čeprav čas nezadržno teče dalje,
na trenutke se ustavi...zastane za hip..
potem pa zopet odbrzi naprej
in jaz z njim....tja v prihodnost.

Čistost zvestobe.
'''''''''
Prišlo je nje ime
na moj naslov:

tebe ljubim
sam tebe
tvoja sem
vzemi....
a brani me
ohranime čisto
za sebe
sama ne morem...

Obstajajo male in
velike ljubezni.
Pri obeh smo bolj
ali manj trezni.

Mala ljubezen je,
ko fant gleda svojo
zaročenko plesati
in ostaja brez diha.

Velika ljubezen je,
ko te na svetu nič ne mika,
razen to, da na njem vladata
mir in omika.

Kar nekako me popelje v čas...
umival je noge svojim učencem,
pri hoji se opiral na leseno palico,
reven, rad je imel otroke, pridigal je
o miru in med ljudi potoval na oslu,
pa njegov križev pot, trnova krona
preteklost vpeta v sedanjost,
takratno preprostost in nauk,
Kristus, krščanstvo
Velika noč !

Rada tvoja žrtev sem, Ljubezen.
Ko ne pričakujem,
prideš in globoko me presuneš.
Čeprav ne skrivaš
svojega obličja pred menoj,
te ne prepoznam prav vedno,
kadar mi spregovoriš,
posebej še tedaj,
ko namesto vrtnic mi ponudiš križ.

Danijela Premzl

--------------------------------------------
...ne vem, če to pesem je ali je pismo spominov bolečin... nisem ne pesnik ne poet...le nosilec sem sedaj bolečin...
-----------------------------------------------

Spomini: Bili so 'cajti'
časa ljubezni spoznanja

videl sem,
prvi pogled Nje oči, le ljubezen

A ne poznal sem imena
en dan ena noč ime nič ne-de

a ljubezen prvi Nje pogled-
vsejal je seme ljubezni....

seme ljubezni le ljubezeni
ne bitja družine

potreba imena Nje je prišla,
saj dan - noč -

spremenil se je v mesec
potreba bilo je ime Nje

Nič mi ni,
katere so te reči, nič mi ni.
Je to hrana al pijača,
jasno mi je, nič mi ni.

Nič mi ni,
kaj to je, nič mi ni.
Je to mogoče strup al je to morda parfum,
jasno je še bolj, da nič mi ni.

Nič mi ni,
so besede tri, ki ponavljaj si zelo,
da vtisneš si v uho in zapoješ si tako.
Nič mi ni, nič mi ni, nič mi ni, četudi ni tako.

Pomladi rožce so pognale,
kot prvo upanje nastale.
Oj pomlad zelena
in rožca razcvetena,
ki v nas oživi,
kot prvo upanje žari.

Le kam so zdaj se izgubile moje sanje,
vselej srčno upal in verjel sem vanje,
v mislih božal zlata sem pšenična polja,
kjer najlepša svet sončna so obzorja.

Nikjer ne vidim štorkelj, rajske ptice,
zaman oko jih moje po neba modrini išče,
kakor da so izginile, v daljavo odletele,
s seboj spomine najlepše so mi vzele.

Spet misli prenašam na papir za notranji mir.
Saj ne želim, da moje misli bi prebiral,
v njih napake iskal, pogled zastiral,
se temu veselil, povrh bil še žaljiv.
A če bi me želel le spremeniti,
jaz želel bi oditi takšen,
pač sem drugačen.

Potem bi bil svet siv, spremenjen, monoton,
brez drugačnosti, različnosti, le ene barve,
takšen, ki ti spet verjetno ne bi ugajal,
vsak cvet bi bil le ene barve, tvoje,
a zdaj imava želje, misli svoje.
Te kot kristali se bleščijo,
vsak svojo pot hitijo.

Sprehajala sva se po gozdnih stezah,
tam ob sončnih obronkih gozdov.
Lahen vetrič je pel pomladi,
zdaj se je prebudila, tu je,
in petje, žgolenje ptic,
vse se prebuja.

Čudovita gozdna steza en sam cvet,
kakor stkana cvetlična preproga,
iz prelepih čarobnih barv,
kakor najih sprehod,
in pomladni dan,
kar prevzame.

Napadlo vas je krdelo volkov,
ki se je izleglo iz gnilega gnezda.
Za sabo zapuščajo oropane in lačne.
S seboj nosijo vreče, polne semen.
Zanje se potil je delavec,
ki se spreminja v psa v človeku.
Trudi se, da izžene to kosmato
zverino iz sebe. Popada ga bes,
da bi lajal nanje in jim raztrgal vreče.
A lajež je spravil na varno.
Z zamreženim nagobčnikom
se je mirno sprehodil med peščico bogatih.
Obstal je. Brez glasu. Brez laježa.