So oblaki se pomikali na pot zakrili so goro,
kjer sončni žarki krasili so vrhove,
s snežnimi kristali pobočja in bregove,
prižgale, osvetlile leščerbe so domove.

Mrak in veter ljudi pregnal je na zapeček
v hiši že diši po žgancih, toplem mleku,
ko vonj omamen po kruhu iz peči se širi,
pred večerjo opravijo k molitvi se ob mizi.

PROTESTNA PESEM

Zgoraj celjske zvezde grb krasijo,
spodaj modre vode valovijo,
a v okrilju našega Trigláva
je praznina, prav puščava.

Očak Trigláv širokoramen
v grbu je sramotno prazen.
Čaka na svoj knežji kamen.

TIGRi

Trst in Istra in Gorica, Reka
naši kraji, morje, gore, vode, Kras -
kjer živimo že od pamtiveka,
tukaj tigrovci rjoveli ste za nas,
za domače pesmi, govorico,
za drugačno mejo, za pravico,
da slovenska zemlja bi obstala.
Prvi ste uprli se fašizmu
Mussoliniju in despotizmu –
kar celo Evropa je priznala*.

Živim...
in on živi z menoj,
v dobrem ali slabem,
skupaj zaskrbljena, nasmejana.

Ljubezen ni zaigrana,
le vsak nov dan prinaša,
nove radosti... skrbi;

Tu iskrica življenja tli,
da polepša najine dni.

Govorijo in pišejo o tem,
da noč se bo prikradla tlem,
naj vse nas bi zakrila,
v čas neskončnosti ovila.

Pa saj nam ni vseeno,
se teme bojimo,
ne vemo kaj naj storimo,
gledamo v nebo..modrino.

Mogoče spregledajo.
Toda ne le na zunaj;
Hladno mi je ko razmišljam
o prihodnosti, gledam TV,
poslušam sodelavke,
berem časopise...

Zato sem sklenila sledeče;
V posodice v obliki srca
bom nalila vode ter
jih čez noč pustila
na prostem.

Le kam odšli so časi, iz lic izginil je nasmeh,
ljudi srečujem, kot da so povsem na tleh,
mi strašljivo poslušati usodo je ljudi,
preveč jih je, le dela, plačila si želi.

Družina mlada, ji denarja primanjkuje,
da otrok bolan in lačen je še najhuje,
ga že sram je iti med vrstnike,
poslušati žaljive vzklike.

Sledim svojim sanjam,
Sledim tvojim,
Ker so tvoje sanje moje,
Se na okno naslonim,
In gledam te prečudovite oči,
Se naužijem skrbi,
In ti mojih,
Tvojo dušo napolnim,
Dopolnim,
Zajamem vase,
Ti mojo,
Ljubezen med nama,
Raste,
In srce spet zaigra,
Iskreno,
Kot uglašena violina,
Šepeta,
Melodijo nežno,
Skoraj bežno,
Srce zapoje,
Za vedno,
Boš moja,
In moje srce tvoje.

Letos je na ulici, tam je,
kar med ostalimi ljudmi,
nosi darove, besede, napise.
Ponavlja pa že slišano,
ob pokih petard neuslišano.

Saj ga ne razumem, prepoznam,
zloščene čevlje, želje imam,
čakam njegovih daril, slaščic,
je namesto parkeljnov hudič,
želje, pričakovanja šle so v nič.

Pokaži Bog

pokaži Se in končaj trpljenje
dvomom previrov vere-

Ječi zdaj tudi pravičnega srce:
Pakaže Se, da "nevernikom" pokazal,
obraz bom Tvoj.

Sem pisal pesmi včasih zavajajoče,
žal bile so nekatere tudi nemogoče,
le o tem, kaj srce razmišljat hoče,
kot da um o drugem mislit noče.

Spet občutil, videl sem krivice,
hotel nad nje poslati sem biriče,
ki pregnali bi te nepridiprave,
verzi nizali so se iz moje glave.

Včasih vse postavil sem na glavo,
čez čas spoznal, ni bilo za rabo,
želel da bi spremenil ta svet,
a v pesmi ostal je le oveli cvet.

Rad bi si odprl svojo notranjst,
stkal verze o tistem kar vidim,
kar sem začutil in bil prizadet,
res čuden je že ves ta moj svet.

Kar nekdo gradi, drug že vse ruši,
se s tem izkazujejo v prepričanosti,
spet igrajo pozornost do otrok,
a darujejo le prazne obljube, besede.

----------------------------------------------
Skodeljica čaja
----------------

Skrbno Izbiraj.
---------------
Odmev iskrenih
besed še zveni
v srcu njega,
ki spoznal iskrenost teh
skrbno izbranih je besed
je v njenem srcu.

Izginile solzam so sledi.
Jih je posušilo poletno sonce,
morda kam odpihnil veter,
posrkal v sebe nov dan.

A njega več ni med njimi...
Tam le sveče gorijo,
rdeče rože grob krasijo,
oblaki na nebu nekam hitijo.

odtujenim sanjam
iz vročih žlic
blaženo
zvenijo heroinski flažoleti
njihove zaspane zgodbe
utaplja brezizhodna reka
v blodnjakih panika
strah in smrt
na bregovih
njive
brez sadu
v prah
razpiha že lahen vetrič

ljubezen
nežno me stisni
k sebi
na prašni poti
se jesen
smeje poslavlja
vizijo sanj
nepredirnosti teme
z bobnenjem ceste
preglasi usoda
ljubezen
drži me močno
da se ne izgubiva
ko cesta zavije
v neskončno nebo

Že jutranja zarja rojeva nov dan,
dan se prebuja, prav nič več zaspan,
kjer seže pogled tja kjer so planine,
jasni vrhovi, tam alpske strmine

Tam kamniško sedlo že v soncu žari,
svež sneg se z vrhovov v daljavo blešči,
ko vabijo k sebi zdaj snežne skomine,
v vsej svoji lepoti je kot sredi zime.

Brez meja objela me je toplina,
ne čutim več da vsak čas bo zima.
Ko zagledam njen nasmejan obraz,
začutim dotik njenih lic, ljubeč objem,
se ves prepuščam občutkom svojega srca

Njen pogled, oči so me pobožale ,
besede, kakor da jih poslušam v snu,
Začutil sem srce kot da bije mi močneje,
ko me objame, vse v meni spremeni, oživi,
ljubezni plamen v srcu ogreje močneje, zagori..

So ljudje, žal v katerih živi le zloba,
spremlja v življenju jih tja do groba,
alkohol, pijača, pitje jih navdihuje,
vse dobro, pozitivno v njih je tuje,

So ljudje, pozabljajo na sočloveka,
naj v težavah je, ga zapustila sreča,
si mislijo težav vsak rešil se bo sam,
naj le obrnejo se za pomoč drugam.

Le rož rdečih sem želel nabrati na gredicah,
tam prisluhniti žgolenju, petju pticam,
a žal so rože vse že odcvetele,
ptice proti jugu odletele.

Je listje barv neštetih, veter ga okoli nosi,
na gozdne steze, na poti ga trosi,
spet oblaki zakrivajo vrhove,
jesenski veter jim zapoje.

Prihaja hlad, megle so kakor pačevina,
namesto sončnih dni zavladala sivina,
deževje ki vzbuja le strah trepet ljudi,
poplav, tragedij, dež prinaša jim skrbi.

So deroče reke prestopile tam bregove,
kot besne poplavile so polja in domove,
z gore se utrgale so gmota zemlje, plaz,
poti zmanjkuje, podreto drevje je okras...

Tam hudournik zlovešče lomi se oglaša,
podira električne vezi, zadnja luč ugaša .
Noč je dolga prinaša jim skrbi, tesnobo,
in že zrejo v jutro z mislimi v prenovo.

Stojim pred teboj,
kakor da bi ti izpovedal
svojo obremenjeno dušo,
da sem grešnik, ki laže
ti v obraz sence obraza.

Grešnik sem pred teboj
in objem nežne noči
mi prihaja na proti,
da pobere zadnjo upanje,
ker sem grešil preteklo noč.

Pot do odpuščanja
je vse daljša in oddaljuje
se od navadnega grešnika,
ki zakrito skriva svoje grehe
in v obrazu skozi gube starosti
pokriva svoje grešne sledi.

Padal je dež,
da omilil bi mojo
bolečino v srcu,
ko po prevari ostalo
je v trenutku zaznamovano.

Dež izmil je bes in sram
iz mojega obraza
in umil moje telo,
ki po prevari je dišalo.

Spominjajo me kaplje dežja
na moje solze,
ki tekle so v potokih
žalostnih oči,
ko prišlo je najino
dokončno slovo.