Zborovanje v mestu na praznik se zgodilo,
njih govorcev za slabosti le levičarje krivilo,
govore kot da prava vsaka njihova beseda,
a v razumu jih premagala besedna zmeda.

Mar res v nekatere duh fašizma še živi,
je žalostno, beseda povšeči se jim zdi,
drugače misleče da z njo se obmetava,
kje če kdaj začela se bo prava sprava ?

Ob kavi po jutranji zarji,
morda bi nama bolj prijala,
pridružila bi se klepetu
ob sončnem popoldnevu pomladi,
ki prvo cvetje na jasi ga je okrasilo.

Pridružila bi se na sprehodu v gozd,
kjer narava se prebuja, prepevajo ptice,
kjer sončni žarki napolnijo notranjost,
da lahko zadihaš s polnimi pljuči,
petje ptic se spremeni v zvok harfe.

Pridružujem se ti, čeprav ne vem, kdo sploh si.
A družbe nikoli ni preveč , zato pridi k meni, ne boj se noči.
Nestrpno čakam nate v temi,
v belem snegu, kjer si pustil sledi.

In čeprav te nikjer videt ni,
slutim in čutim, da v bližini si.
Naj gredo zima in sneg in megla daleč proč,
čakam pomlad in sonce in tebe in krajšo noč.

Sta lisica in polh skrivaj sklenila,
somišljenikom kopja naostrila,
z lažjo kot se spodobi zabelila,
na trgu pred krčmo bosta se dobila.

Siv medved z glavo tam le zmiguje,
ko za merjenje moči na trgu sliši,
le kaj za vsem, je kakšen vzrok,
morda polzi jima vladavina iz rok...

Le laži, intrig sta polni jezikavi revi,
največkrat času prilagodljivi šlevi,
ki važno jima da enaki so za njima,
naj poletje bo, pomlad ali še zima.

Tavam v megli neznanega,
blodim v zmešnjavi tega časa.
Dvomi vrste se dan in noč,
le kam plove ta barka in mi z njo?

Kam obrnil jo bo veter prihodnosti?
Jo še imamo.. svojo prihodnost?
Kje barka vseh norosti bo pristala?
Veš ti, mama?

Danes zvečer sprehajam mojega psa Flokija.
Nekoliko pred menoj fant sprehaja dekle..
Pred njima policisti sprehajajo voznika,
Ta večer sprehaja neprijetna megla
Maček je hotel sprehajati Flokija...
Pa takšno že čudno sprehajanje...
Zdaj sprehajam še neznance...
Mogoče mi bo kdo sledil !
Pa takšna beseda...

jože.k

Izriše lik se matere spet tam očeta,
ko lotil sem se prvega takrat kolesa
travnih stezic, preproste domačije,
a tistih poti več ni da sonce obsije.

Odraščal izpolnil dolg sem domovini.
ob glasbi vedno vesel ognil se sivini,
tam kjer Vardar teče in kraj lepo krasi,
po tistih časih srce hrepeni videti želi.

To počnejo tudi drugi a večina ljudi molči,
preproste laži začno verjeti, lahko se zgodi.
A nek Kljukec se jim zasmili, vsem razlaga,
menda nekdo želi naj zmaga zmeda, zgaga.

Denar ima, shranjeval ga je že od nekoč,
delal še kot mesar, bil drugim je v pomoč,
hodil za pusta je okoli, lepo ljudem igral,
najlepšo masko imel, denar na kupček dal.

------------------------------------------------
Dovolj je en Bog,
ki te ljubi,
dovolj je eno srce
ki ga ljubiš,
ki te ljubi močno.

Vendar ni tako lahko,
te dobiti, večno -
večno vroče se ljubiti
To pa kar vsako srce želi
vsaka duša govori.

''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''
...če bi bil viden.
obraz angela -
spoznal bi lice -
naših sanji -
lepoto duše.

Prebiram verze vse -
biser najdem v besedah -
vsake vrstice kjer srce -
žene dekleta,
srce vsakega -
piše sanje svoje -
zato kjer je -
z ljubeznijo pisano,
objel bi vse.

Ali sem te izdal?
Si odšla?
Čutim, da te ni.
Prodal te nisem, ker ni bogov
ki sposobni so plačati ceno,
vrednote in "lepote" tvoje,

Kje si, saj bila z mano vselej,
kadar sem te potreboval....
Kje si?
Sam sem, kakor prazen vodnjak.

Preostane nam le boj,
bratje, sestre, kamne v roke,
zasuli bomo gnoj,
ki ob prihodnost spravlja nam otroke.

Odložimo še zadnjič strah,
debele palice vzemite,
stolkli, poteptali bomo v prah,
kralje, farizeje in levite.

Namesto ven v naravo

grem na sprehod

med vrstice

zanimivih knjig.

Še raje se zatečem

v katakombe

svojega nemirnega duha.

Danijela Premzl

Vedno mislim nate,
o življenje moje,
ki te največkrat
le slepo občudujem,
od daleč spremljam
tvoj potek,
kot da nisi moje…

Mislim na priložnosti,
ki so ostale zamujene,
mislim na poteze,
ki so bile zgrešene.

Lepota ljubezen lahkotno lebdi
Nežno nam nosi notranjost.
Utrip upanja, utopičnega užitka,
pomen popolnosti, pričakovanj,

Nespečnost nečesa nepredvidenega,
zre zahvaljujoč zakladu začasnega,
vzorcu vznemirjenosti vžiga vzdiha,
po poti prgišča pridiha prihodnost,

Šele takrat lahko
globlje zaslutim
nedeljivo povezanost
svojega življenja z življenjem
vsega, kar je in kar obstaja,
ko se v polnosti zavem,
da nas vse objema in prežema
pretok neštetih milosti,
ki izhajajo in se
ponovno vračajo
v brezdanji in neskončen
ocean stvariteljske ljubezni.

Danijela Premzl

Je lep a hladen,
hladen kot moje dlani
s katerimi sem pobožala ledene rože,
zjutraj so krasile stekla avtomobila.

Oblaki, ki se podijo zgoraj,
dovolijo, da pokuka sonce,
so kakor neusmiljeni gospodarji..
tisti, ki delijo mraz in sončne žarke.

Toda dan daljši za petelinji je korak,
celo trobentice so pokukale na plan,
prezgodaj, saj jih še prekril sneg,
a pomlad pride in z njo toplota sonca.

V večer skrivnostno so prikradle se iz pod neba,
snežinke prelepe, najlepše kar jih svet pozna,
kot da bi želele nam izpolniti vse pričakovano,
saj podajamo se v Novo leto, nam pot neznano.

Silvester tu je, večer ki vsem ljudem veleva,
ne pustite, da sočlovek kjer koli zdaj sameva,
si bomo segli v roke, objeli se ob pol noči,
ko drug drugemu sredi noči najlepše zaželi.

Vstopimo v novo leto polni ljubezni
saj ljubezen svet polepša;
mene, tebe, nas vse.

Vstopimo v novo leto
brez meja in brez zadržkov.
Uresničimo svoje sanje in
bodimo veseli, da smo taki kakršni smo.
Smo del celote tega sveta,
sveta, ki nam lahko veliko da.

Zavel je veter,
zapadel je sneg,
zdaj pa ga skorajda več ni,
le zima je ostala, mraz.

Ljudje so se zbrali,
zborovali, spregovorili so,
zdaj pa jih več ni...
pregnal jih je mraz.

Toda zime še ni konec,
zborovanja bodo še,
le tistih, da bi prisluhnili,
zaradi zime ne bo.

Ljudje so ostali,
z upanje v srcu vztrajali,
v pričakovanju odgovorov,
a jih od nikoder ni.

Če v svetu kraji lepi kot dragulj so sredi raja,
vabljivi v cvetju kakor češnja sredi maja,
dežela ki vsem najlepša, v lepotah vse prekaša,
le ena je kot biser, Slovenija domovina naša.

Le kje lepša polja so, pšenično klasje jih krase,
topoli ob Muri v noč nežno šepetajo, govore ?
In Drava, nad njim belo Pohorje visoko seže,
na trenutke morda oblake med seboj poveže.

Zakaj meglijo spomini se na čas ki je za nami,
ko človek ob človeku ni čutil se v osami,
živel v skromni kolibi pokriti s slamo,
otrok šestero imelo radih svojo mamo.

Na poljih takrat s traktorji še niso orali, rohneli,
kljub vsemu polne kašče na jesen so imeli,
a ducat morda še več delavnih je otrok,
s starši dokazovalo kaj je v slogi moč...

Čemu stojiš nepremakljivo
pred menoj,
ali ne veš, ko videl prvič obraz sem
tvoj,
spomin pogleda prvega v
v oči tvoje nepozabljiv je.
videl sem angela v duši tvoji.

Neskaljeno jezero planin,
nedotaknjen -
nedotakljiv cvet
bila je lepote tvoja

Držal Tebe je v razdalji
da bi ne vznemiril bisera lepote
čistosti jezera biserov neskaljnih
žuboreče čistosti lepote tvoje.