Tam iznajdljivii ponujajo zemljo na luni,
nasedejo najbolj bogati še bolj neumni,
saj mislijo si bodo nekoč tam taborili,
drugi farme imeli, zelje in krompir sadili.

Nekateri politiki prodajajo obljube,
a kasneje se zavemo naše zgube,
saj od obljub je ostalo le bore malo,
a njim od cvenka se bo kar smejalo.

Tam nekje nekoč cvetele so najlepše rože,
prijetno petje ptic prevzelo je kot v raju,
otroški glas povsod odmeval je naokoli
ljudi ob delu prijazne spremljal je nasmeh.

Nekje nekoč ljudje pomagali so si med seboj,
odganjali skrbi, se vsi so med seboj poznali,
slabosti v kali so takoj skupno proč pregnali,
stiske redkih občutili zaznali, jim pomagali.

Ni pomembno,
da nisi z menoj,
da te moje oči ne vidijo.
Ni pomembno,
kaj delaš,
po kom ti hrepeni srce.
Ni pomembno,
kje se nahajaš,
kje blodiš z mislimi.
Ni pomembno,
kdo sem jaz,
kdo si ti…

Ko te nihče nima rad,
umreš.

Ko sem izvedela
da moje prve ljubezni ni več,
je umrl tudi del mene.

Ko vidim, da me odklanjaš,
čeprav si me včeraj klical in vabil,
del mene umira.

Le redko se nasmehne,
vendar je prijazna, skrivnostna,
tako kot so njena pretekla leta,
čas v katerem je živela, ga preživljala,
v dobrem, slabem, času ki je bil drugačen,
tudi čas negotovost, odrekanj, čas ki je mimo.
Za se seboj je pustil gube na obrazu...
bolezen, ki tudi njej ni prizanesla...

Le eno hčerko ima, enega vnuka, pravnukinjo.
Dovolj da jo misli popeljejo v preteklost,
čas ki ji ni bil postlan z rožicami,
vendar jo je skozi čas, izkušnje utrdilo,
spet je posijalo sonce ob rojstvu hčerke,
topllih žarkov natrosilo ob rojstvu vnuka,
ter najbolj osrečil z najlepšo pravnukinjo,
s sladkim iskrenim brez skrbnim nasmehom.

Nas končno nežno vse objela potrepljala,
pomlad k vsem nam je priskakljala,
sneg pregnala, s cvetjem obdarovala,
se ob toplih sončnih žarkih nasmejala.

Tam kukavico iz gozda slišim se oglaša,
pazljivo po denarju v žepu mene vpraša,
ptičji spev vedrino v srca nam prinaša,
nam že nemir skrivnosten v srca vnaša...

Le odhaja, slovo je dolgotrajno,
kakor da bi oklevala,
razmišljala kakšno bo slovo...
veselo, solznih oči, žalostno.
Toda napočil je ta trenutek.
Rad sem jo imel, jo občudoval,
zaživel z njo, vendar.
Naveličal sem se je,
njenih darov brez meja,
hladnega občutka,
vsega kar jo je krasilo,
snega, vsem brezplačno darilo

Pravijo da nekateri lažejo,
da to resnično ni lepo ...
Jaz nisem takšen kot oni;
ah tiste moje drobne izmišljotine...

Pravijo da so nekateri neurejeni,
hodijo v strganih oblačilih,
močno obrabljenih čevljih,
Sem takšen le doma, kdo me vidi?

In prišel je Njegovv čas,
čas ko so ga izdali, križali,
tisti ki jim je zaupal, živel z njimi...
Zakaj, ker je bilo tako usojeno,
ker jim je zaupal,
živel s svojim naukom,
ga širil med ljudi,
kazal na človekove slabosti,
je pričakoval preveč,
bil zato kaznova s križanjem,
od koga že, kdo je opazoval vse?

Nekdo nam dal
ponovno je zajeti
iz polnosti zakladnice
življenjske Pramoči -
Moči, ki njen se Praizvir
nikdar ne izsuši.

Nekdo nam je
ponovno prenovil srce,
da pričelo pomlajeno
je boj srčno bíti.

Prosim, bodi milostljiv mi vselej in povsod
in do skrajnosti prizanesljiv, o moj Gospod:
ker vem, da tákrat le uspevam,
kadar se dotakne gorki žarek Tvoje me moči,
kadar pa zanašam se preveč le nase,
padam in pogrezam se v svoji nebogljenosti.

Ko si želim prodreti onkraj svojih danosti,
kadar kdaj preveč zagledam se v blišč priznanj,
ko v dokazovanju sebi, drugim, izčrpavam se,
kadar kdaj želim morda izsiliti mogočnejši sijaj,
kot moja ga svetilka more dati,
naj obenem se zavem, da sem sama zase le piščal,
ki ji Tvoj božanski je navdih posodil glas, da more peti.

Zato le Nate se zanašam, o Gospod,
v upanju, da vselej blagoslavljaš
delo mojega srca in rok...

Danijela Premzl

Svežina pomladi,
igrivost poletja,
modrost jeseni,
utrujenost zime -
vsak letni čas
mi podari
kak svoj kras.
Tako sprehajam se
ponosno kot kraljica
po sobanah svojih dni
in kakor obsedena lovim
trenutke izjemnosti.

Danijela Premzl

Razprla roke je pomlad,
zavel je s hribov veter mlad.
Prezeble trate sonce greje,
odganja zimo in se v pest ji smeje.

Pisal verze o ljubezni bo poet,
vrabčka spletata si gnezdo spet.
Odpira se za cvetom cvet,
spet živ in pisan bo ves svet.

Hermina Palčnik

Še malo pa bo tu naš praznik,
praznik zame in za druge,
tiste, ki obožujejo le šunko,
druge, ki občudujejo le pirhe,

Nas, ki vemo zakaj in od kdaj,
da ta praznik je, ki spomni na križanje,
Njega, da bi nam pokazal pot naprej…
Pravico, poštenje, dobro družino.

A so tudi taki, ki zavajajo ostale,
svoje početje pa opravičujejo.
Pravijo: takšna pač je Božja volja.
Res se spovejo, potem pa kot prej.

Oblak na nebu daj povej,
kaj v sebi nosiš, trosiš,
da zakrivaš sončne žarke,
spet so hladni dnevi, trate.

Morda Gregorijevo te moti,
nič nam snega več ne trosi,
saj veš ptičja svatba spev,
najlepši iz narave je odmev.

Tam nekje v velikem mestu je bilo...
Mala Maja je držala mamico za roko,
v drugi pa je držala lep rdeč balon,
na pločniku vsem na očeh.

Pa je prišla mimo gruča mladcev...
Le počilo je, balona več ni bilo...
Krohotanje in smeh je zapolnil okolico.
Mladeniči kot krdelo psov s čiki v rokah...

Ljudje so opazovali, enako policista,
in pristopila k skupini mladeničev,
jih legitimirala ter zavohala dim...
mamilo ki jim je dalo krila objestnosti.

So sence dogodkov iz preteklosti,
o takšnih ki jih čas ne skrije,
rosa nikoli ne umije,
ne letni čas zakrije.

So ljudje ki jim v naravi netiti prepir,
v ljudi okoli sebe vnašati nemir,
potem pa spravljivo govorijo,
žal še s figo v žepu jih mirijo.

Ni čas zaveznik jezičnim tem herojem,
namerno črnijo delo tistim z znojem,
še kmet bi takim dal v roke vile,
gnoj sortirat v hleve kjer so svinje mile...

Že nas topel sočen dan razvaja,
se poslavlja zima, pomlad prihaja...
Trate prvi zvončki trobentice krasijo.
ptice na krošnjah z dreves se veselijo.

Pojo, žvrgolijo saj zima z le odhaja,
čeprav še nekaj daleč je do maja,
s cvetjem polepšal nam bo dan,
srce prebudi, maja ne prespi.

Pregnal z jase košuto v gozd je drvar,
hrup žage ni posebnost, še manj čar,
ko topel sončen dan vse obdaroval,
iz zapečkov nas prepodil, pregnal.

Rad bi ti poklonil rdeč cvet,
pa ti žal ne morem ker te ni več,
a v meni še vedno živiš draga mama,
še čutim tvojo toplo dlan, slišim tvoj glas.

Rad bi da bi vse ženske spremljal nasmeh,
v težkih trenutkih pa bi začutile ljubezen,
in imele nekoga ki jih bi imel resnično rad,
razumel, tolažil, brisal solze iz lic, občutil vaš bol...

Saj ni važno da ta praznik prihaja od drugod,
vaš je in kot tak ostaja prijeten v vašem srcu,
prijeten kot rdeč dišeč cvet skozi vse leto,
da bi ga nosile v srcu vsak dan.

Je nekoč prišel na obisk v vas pomemben mož,
vsi pripravljajo, tam je tepih, nasuli svežih bodo rož,
otrok kar ducat bo zapelo, godba že se pripravlja,
je vsega spoštovanja vreden, žal slabega že zdravja.

Napočil sončen dan je, ljudje iz oklice v vas hitijo,
še orožnike in stražo za vsak slučaj tam naročijo,
nikoli se ne ve, mogoče grdega kdo kuje načrtuje,
nadvse spoštovan vsekakor varnostnike potrebuje.

Kočijah prekrasnih, konjske vprege vse občuduje,
oproda izstopijo, vsak želi da z njimi se rokuje,
a gost ki vse ga čaka sedi tam nekaj omahuje,
alergičen na cvetni prah na rože, to je najhuje.

Razpotju želja, potreb, iskanju poti,
na trenutke jih ne vidim, jih res ni?
Iščem smisel odgovarjati ljudem,
ljudem, ki mislijo, da so bogovi,
a v boj gredo le z besednimi topovi.

Zakaj bi ne smela povedati kar hočem,
le hladen zimski veter biti si želim!
Mora živim, razmišljam nad oblaki,
kjer gradove imajo vile, škrati..
ali pa sem le stvarna, realna,
tako od rojstva naučena...

Imeli Butalci svojega so kralja,
a v financah požrešen, res ne valja,
sklenili njegove so oprode,
dovolj davčne je svobode.

Bo tlaka zdaj še na padavine,
dež padal bo, cedijo se jim sline,
plačevali bodo strešni dežni davek,
izmeriti to najlažji jim je opravek...

Je pust norčavih ust,
počastil nas z obiskom,
z nasmehom, razigranim mehom,
nas razveseljuje, vsem kraljuje.

Mlado staro vse je spet norčavo,
mask pisanih lepo izrisanih,
kot da že primanjkujejo,
se novih že v zamislih kuje.