V neko judovsko versko občino je prispel potujoči pridigar in želel nagovoriti vernike v shodnici.
Kot je bil navajen, se je ogrnil z molitvenim plaščem in pridigal z zaprtimi očmi.
A njegovega govora nikakor ni hotelo biti konec.
Govornik ni opazil, kako ljudje drug za drugim zapuščajo molilnico.
Naposled je ostal samo še služabnik, ki je imel nalogo, da na koncu zaklene shodnico.
Ko je tudi temu pošla vsa potrpežljivost, je stopil do pridigarja, položil predenj ključ in rekel:
»Samo tole bi vas prosil: ko boste končali, zaklenite shodnico.«

Bogdan Dolenc

Vir: Drobci judovske modrosti. Družina 32 – 10. avgusta 2003.

Danijela Premzl

VSE, KAR MORAM VEDETI O TEM,
KAKO ŽIVETI, KAJ DELATI IN KAKO OBSTATI, SEM SE NAUČIL V VRTCU.
TA MODROST NI BILA NA VRHU GORE VISOKE ŠOLE,
TEMVEČ PRAV V SAMIH TEMELJIH VRTCA.

NAUČIL SEM SE TEGA:

VSE DELI Z DRUGIMI.
IGRAJ POŠTENO.
NE PRIZADENI LJUDI.
VEDNO DAJ VSAKO REČ TJA, KJER SI JO NAŠEL.
POSPRAVI ZA SEBOJ.
NE VZEMI, KAR NI TVOJE.
OPRAVIČI SE, KADAR KOGA PRIZADENEŠ.
PRED JEDJO SI UMIJ ROKE.
POTEGNI VODO.
TOPLI KEKSI IN MRZLO MLEKO TI KORISTIJO.

Stvari bodo popolne, ko boš z njimi prav ravnal,
kajti, če bi tudi z največjo popolnostjo poskušal narobe ravnati,
zate ne bi bila popolna.

V mirni predanosti sonce resnične ljubezni zahaja,
da prebudilo bi srca vsa,
jutranjo zarjo v ljubezni poklanja,
in najde zdaj pravo pot, naj tvoj korak.

Vse kar so ti povedali in te naučili,
Vse kar ti kažejo tvoja čutila,
Vse kar sklepaš in vse kar misliš,
Vse to je omejeno in,
Vse to te drži ujetega v kletki, mrtve preteklosti.

Mirko

Tudi najlepša pesem je
pri glasnosti 120 decibelov
samo še hrup.

Ko nimaš nobenih lastnih interesov,
da bi ljudem zaradi svoje koristi želel dobro ali pa slabo,
dovoliš da dobi vsak tisto kar si zasluži.

Zakaj je vsak človek, ki brezmejno ljubi tih
in ne spreminja ljudi.
Zato ker ve, da vsak v sebi ima svoj razvoj,
če se trudi v tej smeri
ko pride do brezmejne ljubezni, jo tudi ima.

Pravi zdravi način življenja,
popolnoma v skladu z Bogom,
je brez dvoma najboljši.
Če že iščemo smisel v neskladnem življenju,
je edino v tem,
da človek takoj spozna da je neprimerljivo slabše,
ne pa da odtava dalje v neskladnost.

Ujetost v snov se zgodi,
ko se od pravega zdravega in skladnega življenja odtujiš,
in ko snovnost ne uporabljaš več po univerzalnih zakonih spreminjanja in minevanja,
ampak zase,
In skušaš snovi dati krajše ali daljše trajanje mimo teh zakonov.

Domovina je povsod tam,
kjer nam je dobro.

(Cicero, 106 - 43 pr.n.š.)

Rožo čiste resnice in ljubezni,
se ne da dobiti,
treba si jo je prislužiti.

Vsak človek je lahko svetilnik,
vseeno kje je, kajti v morju ljudi
jih je mnogo, ki imajo težave z navigacijo.

*
Na svetu ni šest ali sedem čudes,
je samo eno: to je ljubezen.

(Jacques Prévert)

Odpustiti nekomu nikakor ni norost,
a dejstvo je, da norci ne znajo odpuščati.

Optimist je izumil letalo,
pesimist pa padalo.

Jaz sem…

Jaz nisem žalost, ki jo čutim.
Jaz nisem bolečina, ki jo zaznavam.
Jaz nisem um, ki dela scenarije in projekcije prihodnosti.
Jaz nisem razum, ki razglablja o obžalovanjih preteklosti.
Jaz nisem sram in nisem krivda.
Jaz nisem evforija in ne depresija.
Jaz nisem pričakovanja, ki sklepajo kompromise sami s sabo.
Jaz nisem razočaranje in nisem strah,
ki me hoče prikleniti na točko stagnacije, rutine.
Jaz nisem pohlep in ne požrešnost in ne zavist, ki jo čutim.

V križanko Življenja vnašam v
polja vprašanj odgovore spoznanj.

*
Misli so kot cvetlice,
tiste, ki jih nabiramo zjutraj,
ostanejo najbolj dolgo sveže.