Nič več ni slišati kraguljčkov videti sani,
bile vožnja posebnost so v zimske dni,
konjička urna lepa lahko bil le en sam,
spremenila polepšala zimski nam dan.

Bila so drsališča pred mrazom mlake ,
sprejela v goste so tam drsalce vsake,
važno da drselo je, bil pravi je živ žav,
vdihnil dušo zimi, se mraza nihče bal.

Nedelja, za najlepši, najslovesnejši dan v tednu te je napravil Stvarnik tvoj.

Nedelja, ki je tvoje bistvo v tem, da bi se notranje umirili, da bi novih si moči nabrali,

da bi Stvarniku, Gospodu naših dni, čast in hvalo dali,

da bi v ljubečo mu oskrbo brez strahu srce predali;

da bi vase se zazrli in uzrli skrito hrepenenje, ki nas bo popolnoma preželo

in nekoč odprlo nam oči, da bomo zares okusili, spoznali,

kako resnično osrečuje, očiščuje, navdihuje vsako srečanje s Teboj, Gospod,

Snežna belina,
narave milina,
je zelo zaželena,
pozimi primerna.

Je malo misli o snežakih,
drsalkah in sankah,
o hitrih smučeh,
živžavu otroškem.

So visoki zameti
in snežni plazovi,
neprehodne poti
za težave in skrbi.

Rada berem pesem, ki nekaj pove,
me ponese v svet razmišljanja,
v drugačen svet sedanjosti, preteklosti,
med ljudi ki čutijo, občutijo, to napišejo…
Lepa pesem je kakor čudovit kozarec,
kristalen z ornamenti prijeten na dotik,
njegova vsebina pa so vrstice, verzi, pesem.

Ko sem prebrala jo je bil kozarec prazen,
pa vendar; še enkrat sem jo zaželela prebrati,
vživeti se v njeno vsebino. Tako resnična je.
Toda tedaj se mi je pesem uprla, me odvračala.
Drugi so se med tem iz pesmi norčevali,
ji pripisali svoje blodnje, se norčevali,
kasneje delali nedolžne, se sprenevedali.

Je rek ki pravi da zima odhaja,
če sveč ledenih še ne odtaja,
a če cedi se, zrak topel veje,
za hrbtom še se zima smeje.

Zdaj dež leden, snega na kupe,
obeta nam skrivnostne upe,
le jaslice gredo v spomine,
ob Božiču bodo se rodile.

Naj rek bo takšno izročilo,
spet se vse bo ponovilo,
zdaj led sneg in žled gostimo,
čeprav čutimo, pomladi si želimo.

Jože.k

Že ko sem jo videl prvič…
Njene rjave oči so bile osvajajoče.
Gledala me je negibno,
Nekaj kar spreleti, omami.
Poln pričakovanja sem se ji približal,
Se je hotel dotakniti,
a kakor da ji ni po volji…
njen gib je bil nepričakovan.
Odmaknil sem se ter čakal,
morda je le neprimeren trenutek.
nikoli se ne ve kako in kaj.

Kaj malo mar mi za cvetlična polja prek meja,
saj tu pri nas najlepša so kar svet jih pozna,
krasijo jih reke, slapovi, tolmuni. gozdovi,
povsod naokoli v gorah so naši domovi.

Ko sončni žarki obiščejo planine in gore,
lesketajo se kot najlepši dragulji sveta.
Kar vabijo k sebi visoko na sneg,
nam vabljiv planinski svet.

Bila sva domenjena da ga počakam,
Bilo je ob trgovskem centru.
Telefon sem pozabila doma on enako.
Le ura in čas zmenka je bil točen.
njega pa od nikoder kot da je pozabil.
le kje hodi sem razmišljala ter robantila,
se jezila in opazovala ljudi okli sebe.

Nekatero obloženi z več vrečkami,
drugi skromni z vrečko iz katere je
štrlel samo kruh in nič drugega.
Počasi me je začelo zabavati kričanje
matere nad otrokom ki je tekal sem ter tja,
pa nad kosmatincem ki je lajal iz avtomobila.
Saj ni bilo hladno pa tudi prevroče ne.

Vedno mi zvoni že kar nadleguje,
nekdo kliče pa spet nekaj sprašuje,
V avtu čisto pravi je gnjevator res,
saj med vožnjo telefonirati ne smeš.

Sem sklenila naj odzvoni do kraja,
bil nadležen kot da pes v luno laja.
Iskala klic sem, številka bila nevidna,
morda neznanec je sem bolj previdna.

Nocoj je tih večer,
ki z zvezdami
na nebu je posejan.

Veter se tiho
skozi borove veje
prepleta.

Šumijo
stari bori,
nenehno dolgo
v noč govorijo.

V nežnosti vpeta
lahko sanjava cvetoča drevesa.

Lahko sanjava
v temni zimski noči
in lahko se nasloniva
na star naslonjač.

Pride poletje
in lahko sanjava
o mokri jeseni.

Šla je v pozabo govorica nebes,
zavedajoč se le še svojih teles;
telo smo postavili pred Boga
in sebe nad njega in bližnjega.

Šlo je v pozabo, kdo daje nam dih,
vse manj smo dajali, vse bolj jemali,
obsojali, tlačili in se prepirali,
naravo izžemali in jo maličili.

Lahko se učimo pri Zemlji uslužni,
ob darovih rastlin, svobodnih živalih,
šepetu vesolja, sporočilih vseh dni
in ubiramo pot v enost in mir.

Sem na pol poti
nove teme,
mračne noči.

Nočna ptica,
ki ne spi!

Ko bliža se jutro
pa me predrami
zvok sirene
in zvonov,
kakor da spanca
za eno noč ni bilo dovolj.

Iz starih knjig
potegniva črto
skozi najino tiho
in umirjeno življenje.

Ostaniva svetloba
drug drugemu
v senci temne noči.

Bodiva srce
najinega hrepenenja
in mirne želje,
ki spleta najino srce.

Velikokrat sem si porekla že,
da prenehala bom pesniti.
Ker je to preveč adrenalinski šport.
Ker je včasih prav težko ostati sebi zvest.
Ker se včasih svet zdi strašno pust in mrk.
A že smejem tem pomislekom se v brk,
ko ponovno znajdem se na svoji trubadurski poti.

Danijela Premzl

Hotela sem ti še nekaj reči,
toda dež je presekal moje besede.

Hotela sem te poklicati,
da bi se vrnil,
toda dež je udušil moj klic.

Tekla sem za tabo,
da bi te morda še ujela,
toda dež je lil name in me slepil.

Zajadrajva skozi
to širno,
neskončno
in tiho nebo.

Z roko v roki do zvezd se
sprehodiva in na zadnji konec
blede Lune se usedeva,
da se nekoliko odpočijeva.

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob Soncu razigrano
naravo pospravlja.

V daljavi skriva
svoj žarek upanja,
iskrene ljubezni
in nežnega dotika
sočloveka.

Nežna in bela
luč, ki preganja
temo in pospravlja
negativno energijo.

Poslušaj moj otrok več nisi dete;
želim ti zdravja v življenju sreče,
iskrive nagajive in dneve sončne,
še odkrit pogled, drže pokončne…

Zraslo dete iz otroka je v moža,
besede so ostale mu na dnu srca,
pokončne hoje ima srečne dneve,
iz globin srca odmevajo besede.

Lahkotno snežinke prekrivajo tla,
se veter z njimi spet nežno igra,
prekrile vrhove, poljane, drevesa,
zima jih bela je v sneg vse oblekla.

Zdaj polja in trate počivajo spijo,
že mladi se sankajo snega veselijo
zvonik se oglaša odmeva v dolino,
prelepo je prekrito v snežno belino.

So ptice poskrile so pod ostrešja,
daleč pomlad je, še dlje do poletja,
nam veter in burja gradita zamete,
ostrešja krasijo ledene nam sveče.

Pred menoj nenadoma pojavi se gospod Bonton.
Njegova obleka je dovolj, da vem, da to je on.
Vljudno seže mi v dlan in me pozdravi.
Jaz kar po domače mu odgovorim,
da je ves zgrožen.
Komaj zadržujem smeh,
ko skrivaj ga opazujem,
da od same jeze hipoma zardi
in se komaj obvladuje v svoji vljudnosti.
Pretvarjam se, da ne razumem,
kaj brez besed sporoča mi,
obenem pa se mi zasmili,
ker v moji družbi res trpi.
Da bi mu izkazala vsaj malo spoštovanja,
se mu opravičim in predlagam,
da bi rade volje se še kdaj sestala z njim.
Sveto mu obljubim, da bom do naslednjič
temeljito preučila ves bonton,
da bova tako imela vsaj eno skupno temo,
o kateri bova kar se da olikano razpravljala.

Danijela Premzl

Skozi polje lepote
in njenih skrivnosti
se vije moj svet.

Prihaja na drugi strani,
skozi širen modri
in zeleni planet.

Na drugi strani,
daleč na svet
se preliva moja
pesem, a slišal
jo ne bo nihče.