Kot da bi zapel veter lepo melodijo,
s sončnimi žerki obsijana pajčevina
pa je bila kakor kristalna ogrlica,
z neštetimi odtenki barv po dežju.
Oblaki so lahkotno potovali sem ter tja,
od nekod pa se je prikradla mavrica.
Še ptice omamljene od lepote,
so se poigravale v letu k njej.
Nato je prišel temen oblak in vse ,
tudi sončne žarke zakril ,
le en blisk in grmenje je bilo
dovolj da je začelo deževati.

Pojdi misel,
pojdi bolečina,
pojdi hrepenenje
v brezprostorni mir,
kjer nebo zgoraj
nekdaj še ni imelo imena,
niti zemlja spodaj
še ni bila poimenovana.

Izstopil si s sonca
v krog življenja.
In zgodil se je čudež.
Odprla se je knjiga ljubezni.
Spremenil si se v ogenj
in zgodila se je slovesnost
vžiga vesoljnih ognjev.

Bila je še bolj dekliška
kot še nikoli prej.
Simbol pogubnega spomina.
Ujeta v notranjost telesa.
V ženski sploh še ni bila prisotna.
S telesom je ustvarjala težo letenja.
Vstopila je v zgodbo preteklosti,
ki je odtekala v vesolje kot lava.
Noč jo je nosila v trirazsežnost.
Spominjam se njenega razcefranega krila,
ko je usodo ženske hotela odgnati iz zavesti.
To kar je njega privlačilo, je njo vznemirjalo.
Čutila se je kot ljubimka v igri neutešenih hrepenenj.
Okrasek lepega obraza, jantar mladosti.

Velika mera
samovzgoje
mi je še
kako potrebna,
in predvsem
obilo milosti
z Neba,
da se končno
naučim
iskreno se razveseliti
vsake dobrobiti,
sreče in napredovanj,
vrlin, priznanj
svojih soljudi.

GORSKI KOSMATINEC (»VOUK«)

V malem travnu, ko pomlad
počasi burjo, mraz zamenja,
se iz kraškega kamenja
prebuja volk, odet v škrlat.

Kosmatinec dolgovrat
velikonočnici je brat.
K soncu se na Krasu vzpenja
v malem travnu.

Med nebom in Zemljo
je vse bolj težko,
vedno več je nemira,
obupa, prepira.

So bankroti, propad,
brezdelje, razvrat,
bolj videz je čislan,
kjer vsebine ni mar.

So poplave, požari,
opustošenje, potresi,
nesreče, bolezni
in zrak vse manj zrak.

*VELIKONOČNICA

Velikonočnica ob vznožju Boča,
skromen, nežen modro-lila cvet,
puhast, v drobne dlačice odet,
utira pot iz zimskega obroča.

V sušcu, ko snega ni več – le moča,
zraste vsako leto spet in spet
velikonočnica ob vznožju Boča
skromen, nežen, modro-lila cvet.

Lepi čeveljc, čeveljc zlat,
odet v rdeče-rjav škrlat,
spominjam tvoje se lepote
ob robu gozdnate planote,
kjer polepšal si pomlad.

Orhidejin pravi brat
postal prav redek si zaklad,
lepotec senčnate samote.
Lepi čeveljc…

Odšel si na poletno noč in vzela te je tema.
Sama sem zdaj in prazna je tvoja postelja.
Na njivi za hišo ni več pšenice,
ostanke zrnja še iščejo glasne ptice.

Še lune ni več to noč,
le krajec visoko na nebu.
Vse mirno in tiho, zrem v cestni obroč
in sanjam o morskem galebu.

Nihče ne seje osata,
nihče ga ne mara,
on pa kar vztraja.

Nepreviden dotik
izvabi ti krik,
ko zaboli in skeli.

Ena sama korenina
je močna, odločna,
kot sveder mogočna.

Odriniva na globoko
v zrcalo prihodnost
in naužijva se morskih
valov, slediva jim
v loku ljubezenskih krogov.

Zapriva oči,
prisluhniva nasmejanemu Soncu
in odriniva na globoko
novemu svetu naproti.

Iz izreza tišine,
šumeče nežnosti
me iz rahlega spanja
prebujajo čokolade sanje.

Čokolada povsod,
a nikoli za lačna usta
je ni dovolj.

Izraz čokoladne otožnosti,
izraz neskončne ljubezni
in lačna usta, polna
čokoladnih dobrot.

Ljudje so stali pred rudnikom,
čakali, jokali in bili razburjeni,
toda brez pravega sogovornika,
iz rova pa so že prinašali umrle.

Ljudje so stali tam pred tovarno,
glasno s transparenti opozarjali,
vendar ni bilo odgovornih ljudi,
ki bi jim povedali zakaj je tako.

Ljudje so se zbirali, tudi kričali,
bili prepričani res da ni pravice,
a zakon in sodba je bila takšna,
česar niso hoteli, mogli sprejeti.

Zavel je veter v poleten dan,
še sonce poigralo se s sencami dreves,
a oblački ki so vzeli se od nikoder,
nebo, dan povsem so potemnili,
se v strahospoštovanje spremenili.

Grmenje, bliski kot da jim ne bo kraja,
se skrilo sonce za oblaki le opazuje,
ko začele strele udarjati so naokoli,
naliv se razbesnel, mu toča kot sopotnik,
udarjala, lomila uničevala je vse na poti..

Kako čudovit je
v tej svoji lepoti
ta zimski Snežnik,
ki dviga se nam
pred očmi.

Mogočen
in skrivnosten
si ti, moj dragi
in lepi Snežnik.

Na omarici leži
album starih slik
in v njem spomini,
ki so zbledeli in minili.

Album starih slik
naj na omarici še naprej stoji
in na njem naj prah
se nabira,
saj odprti si ga ne želim,
da solza iz očesa mojega
ne kane,
ko spomin nate
v sanje se mi prikrade.

Oprosti ljudem, mali bonsaj,
ne vem prav zakaj
so rast ti preprečili,
ti življenje otežili.

Brezglavo naravo pustošijo,
radi si vse podredijo,
se z zmotami hvalijo,
nad Boga se postavljajo.

So te naravi ugrabili,
v majhno posodo posadili,
razrast korenin preprečili,
na tvoje počutje so pozabili.

Več ne vem če naj se jezim, smejim,
tarnam se čudim, opazujem, molčim.
Študent in dijak nimata za avtobus,
je pa še vedno denar za referendum.

Ljudje delajo, ostajajo brez plačila.
Žal ni nikogar ki bi udaril po mizi,
rekel dovolj, polovil ljudi brez časti,
jim pobral nagrabljeno, da odslužijo.

Več ne grem na zeleno trav'co
trgat rožic za nikogar,
za umiranje v vazah.

Naj korenine so v objemu,
list z listom v dotiku,
steblo steblu v priklonu.

Milo sonce naj jih greje,
lahen vetrc naj le boža,
osvežuje nočna rosa.

ČEBELA IN KLJUČAVNICA

POSLUŠAJ, ČEBELA!
V NEDELJO NI DELA
UBOGAJ BOGA!
OSTANI DOMA!

NAMESTO DA K MAŠI
ČEBELA SE K PAŠI
K NARCISAM ODPRAVLJA
MEDICO NABAVLJA

V VELIKEM TRAVNU

V VELIKEM TRAVNU NA GORSKIH VRHOVIH,
SNEŽNE ZAPLATE SE V SONCU TALIJO ;
V VELIKEM TRAVNU OB BLAGIH VETROVIH,
TRAVE IN ŽITA POVSOD VALOVIJO;,
V VELIKEM TRAVNU KO PRVIČ VZLETIJO
MLADI MENIŠČKI IN DUGE SINICE
ŠMARNICE NEŽNO, OMAMNO DIŠIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

V VELIKEM TRAVNU KO V LEPIH VRTOVIH
GRMI, DREVESA IN ROŽE CVETIJO;
V VELIKEM TRAVNU, KO V NAŠIH GOZDOVIH
DRUGA KRAJ DRUGE GOZDOVE KRASIJO
Z VONJEM, LEPOTO ČLOVEKA MIRIJO
NEŽNE CVETICE - DIŠEČE SOLZICE
KMETJE, MEŠČANI PO CERKVAH SLAVIJO
OZNANJAJO MESEC MARIJE DEVICE

Pa so dnevi taki, da človeka vleče ven v naravo,
z možgani na pašo in na dobro zabavo,
če nas ne bi vsak dan in kar naprej jezilo,
ko razpravljajo kar vsi po vrsti,
kdaj in kako se bo znova volilo.

Človek bi sam zase trezno in resno razmišljal, kako uveljaviti spremembe,
pa kaj, ko vsi poslanci po vrsti tuhtajo, brez posamezne omembe,
kaj naj storijo, da se spet uvrstijo med izbrance,
obdržijo status in vse bonitete,
ne glede na njihov ugled, znanje in osebne kvalitete.

Iz kristala rojena,
v smaragdno nebo poslana,
da se razcveta
in sanja,
vesolja prostranstva oznanja,
šepeta v uho,
nevidna za moje oko.
Tančico sanj razgrinja,
s sokoli leti,
z vetrovi molči.

V njo sem se zaljubila,
z njenih usten
med sem užila,
z njo v smaragdno
nebo sem se zlila.